Propadanje, nakar vstaja

Janko Lorenci

21. 12. 2012  |  Mladina 51  |  Kolumna

Iztekajoče se leto 2012 je najslabše leto v zgodovini samostojne Slovenije. Hkrati pa morda – vstaja! – tudi najobetavnejše. Zunanje okolje nam ni bilo naklonjeno. Kriza še traja, EU se spreminja na slabše. Vodilne države na silo enotijo Unijo, zlasti njen evrski del, razvojne razlike se povečujejo, skupnost je postala orodje za zategovanje pasu po nemški volji in za širjenje surovejšega kapitalizma. Nasilno strnjevanje spremlja nasprotni proces – naraščanje nacionalizma in evroskepse. EU postaja past za ranljive države, zlasti take, ki so brez hrbtenice in vizije, hkrati pa imajo neoliberalne vlade. Taka EU bolj tolerira lokalne avtokrate. Oboje se nanaša tudi na Slovenijo.

Tu se je začela druga Janševa vladavina, zaradi krize bistveno nevarnejša od prve. Pita nas s strupeno mešanico neoliberalizma, nedemokratičnosti in profane surovosti. Vlada krizo zlorablja, da bi lahko v ozračju izrednih razmer predelala Slovenijo – v skladu z gesli privatizirati, razprodati, obvladovati. V oblastni sferi so se povezali ideološka zadrtost, hotenje po t. i. vzporedni Sloveniji in zaslužkarstvo.

Nazadujemo na vseh frontah – ekonomski, socialni, etični ... Stvari tečejo tako, da bomo opravljali čedalje bolj preprosta dela – mnoga podjetja umirajo, zadnje velike in hkrati najdonosnejše gospodarske sisteme (banke, zavarovalnice, Telekom …) hoče oblast prodati tujcem. Šušteršič, osebno najbolj zadolženi slovenski minister, ki prav sumljivo forsira razprodajo, je poleg Janše najnevarnejši slovenski politik, a nosi prijaznejšo masko od svojega gospodarja.

Opozicija se lovi. Nima jasnega protikriznega načrta, v SD je dolgo tekel boj za vodenje stranke, PS mučijo sumničenja, zbrana nad Jankovićem. Hkrati opozicija ne ve, ali bi bilo vlado bolje zrušiti ali ne. Brez sindikatov bi bilo oblastno rezanje še hujše. Zdaj grozi, da utegne vsa politika »stopiti skupaj« in spremeniti referendumsko zakonodajo. Rušilna oblast bo imela potem še bolj proste roke.

V splošni zmedi je predsednik države postal Pahor, populistični demagog, ki zagovarja zgrešeno nemško politiko, doma pa pogubno oblast. Pahorjeva izvolitev je opozorilo, kako zlahka je zapeljati ljudstvo v negotovih časih brez resnih alternativ v politiki.

Vsak mesec Janševe vladavine ustvarja nova, težko popravljiva ali nepopravljiva dejstva. Ta oblast pod komando SDS se tudi ne bo spremenila. Zato Slovenija ne potrebuje pahorjanskega sodelovanja etablirane politike, ampak akutno politično krizo in predčasne volitve. Desnica na njih ne more zmagati. Janša to ve in oblast bi raje kot tveganim volitvam prepustil trojki, s katero nenehno grozi in ji v bistvu utira pot. Nimamo iluzij, da je opozicija tista alternativa, ki jo res potrebujemo, a zagotovo bi bila bistveno manj nevarna oblast od sedanje.

Vsemu letu 2012 je za nazaj vtisnila pečat vstaja. Izbruhnila je v Mariboru, ki mu bo ostala trajna čast sprožilca morebitnega velikega zasuka, in se takoj razlezla po deželi. Osnovno sporočilo protestov: dol z oblastjo (politiko), hočemo pravičnejšo družbo. To ni uvožen odpor à la Zavzemimo, ampak doma rojena reakcija na propadanje. Zato je tudi neprimerno obsežnejši in trpežnejši.

To še ni končana zgodba. Odprto ostaja, ali bodo iz fizičnih shodov nastale nove politične formacije in vizije ali celo močna alternativna stranka, zveza mnogih skupin. Protesti in njihovo prelivanje v politično formo so tesno povezani in podpirajo drug drugega. Ta proces se že nakazuje, a še ni trdneje zakoličen.

Cinik Janša se je na vstaje odzval cinično: protestniki so po njegovem naščuvani od kontinuitete, sindikati so saboterji. Premier ima torej ljudstvo za vodljivo lutko, odreka mu lastno pamet in čustva. Pri tem je sam pozival ljudi na ulice in pomagal z referendumi zrušiti Pahorjevo vlado. Zdaj ljudski odpor špeca Uniji. Tako nemoralnega visokega politika še nismo imeli.

Znana Slovenija razpada. Dogaja se nam thatcherizem v primitivizirani izvedbi, s katero hoče oblast zlomiti ne samo sindikate, ampak tudi neodvisnost sodstva, medijev itd.

Zato prinaša sodelovanje s tako oblastjo samo podaljševanje agonije, postopno pavperizacijo množic, propadanje srednjega razreda, nerazvoj. Manjšina lahko tudi v taki obubožani Sloveniji še vedno udobno živi.

Sklep je preprost. To politiko je treba zamenjati, kolikor je le mogoče, jo prisiliti, da se spremeni – in ji dodati novo politiko, novo politično stranko. Zvezde ji kažejo dobro kot še nikoli. Protestirajoči in njihovo obširno zaledje so potencialni volivci te nove stranke oziroma zveze.

Tudi ta lahko postane polomija, če neizbežnih razlik ne bo znala spraviti na najmanjši skupni imenovalec in če ne bo zmogla moči za skupni nastop na volitvah. Njena osnovna naravnanost pa je po naravi stvari jasna – večja solidarnost, večja družbena pravičnost, večja pravnost. To ne more biti združba angelov, lahko pa se razvije v sredstvo za temeljito korekcijo etablirane politike.

Priložnost je tu, treba je vsaj poskusiti, da se na prizorišče dvignejo sveže, nediskreditirane politične sile. Zamuditi tako priložnost samo zato, ker se je po osamosvojitvi takrat še nova politika sčasoma klavrno spridila, bi bila čista norost. Brez politike pač ne gre, vsaj za zdaj ne. Kdo pa bo spreminjal zakone in politične navade, če ne nova alternativna stranka?

Led fatalizma in ohromelosti nog in glav je bil leta 2012 prebit. Tudi če se bo prvi val protestov polegel, se bo začel nabirati drugi, vmes bo teklo oblikovanje nove politike.

Torej leto nazadovanja in nakazanega novega začetka.