Samo procent nas je, samo procent ...

Maja Novak

21. 12. 2012  |  Mladina 51  |  Ihta

Gospod urednik, zamisel imam! Zadnja številka Mladine v letu 2011 je izšla z velikim zlatim napisom 1% na naslovnici; ali lahko to letos ponovimo? Le da tokrat morda ne na ozadju iz rožnatega marmorja, temveč na kakem zračnem posnetku množičnih demonstracij?

Kajti ko je zazoril zadnji delovni ponedeljek pred 13. baktunom in koncem sveta, ki je bil hkrati predzadnji pred globalnim praznikom potrošništva, metanja peska v oči in slepljenja samega sebe, je završalo po državi in vsem ponižanim ter razžaljenim, vsem brezposelnim, vsem prekarnim delavcem, vsem državljanom, v preteklem letu prikrajšanim za socialno pomoč, vsem brezpravnim v rednem delovnem razmerju, vsem študentom in upokojencem in kar je še take odvečne zalege, skratka, vsem devetindevetdesetim odstotkom je kri hitreje zaplala po žilah: samo en odstotek nas je, je ljudski glas hitel od ust do ust prenašati dan pred tem izrečeno modrost Slavka Kmetiča, samo en odstotek, končno nam je uspelo, prebili smo se v tisti znameniti en odstotek, ki kroji usodo kraljev in dežel!

Pozneje ni vedrega razpoloženja pokvarilo niti spoznanje, da Kmetič s svojim enim odstotkom ni mislil finančnih elit in da za članstvo v tem odstotku ni treba nikogar ubiti, nikogar okrasti niti preprodajati mamil, kaj mamil, še orožja ne, nikogar pahniti v revščino, nobene banke spraviti na kant, nobene nacionalne ekonomije ne več rodov državljanov zaj..., nič od tega, dovolj je, da ne podpirate Janeza Janše in/ali da se udeležujete protivladnih demonstracij. Kajti takih, je pribil Kmetič (nomen non est omen – gospod je bil nekdaj sndikalistični strojevodja), je v Sloveniji manj od odstotka, vse ostalo pa so medijske laži.

Moji hudobni možgani pa so se spraševali: čakaj, ali ni veteran po definiciji soldat? In kakšen soldat neki se tako boji demonstrantov, da raje zbeži med medvede?

Kmetič, sicer predsednik Združenja za vrednote slovenske osamosvojitve, je po poročanju Pop TV (fej, spet en medij!) svojo računsko operacijo izpeljal na srečanju »veteranov okoli Janeza Janše«, ki so se »zaradi napovedanih protestov namesto v petek v Ljubljani zbrali v nedeljo v Kočevju«; tudi še ne pravnomočni tajkun Bavčar je bil med njimi, v vsej svoji ne neznatni veličini, pa brigadir Krkovič, in nasploh je bil posnetek medijske kamere (fej!) videti, kot da udeleženci srečanja spet načrtujejo kakšen udar: skromno, a konspirativno in v vzdušju domačne topline.

Moji hudobni možgani pa so se spraševali: čakaj, ali ni veteran po definiciji soldat? In kakšen soldat neki se tako boji demonstrantov, da raje zbeži med medvede? Za nameček pa še demonstrantov, ki jih je manj kot odstotek!

(Vse skupaj ni nepodobno dilemi: ali naj proslavo ob 21. obletnici osamosvojitve Slovenije res priredimo 21. decembra, ko pa se bodo na ta dan v središču Ljubljane zbrali protestniki iz vse države? Ljudje božji – če demonstrira vse živo, to se pravi celoten odstotek, kaj naj ob tem sploh proslavljamo?)

Resnično, včasih se zdi, da so v Sloveniji vsi mentally challenged osebki zbrani le na enem političnem polu. Kajti izračun nam pove:

na zadnjih parlamentarnih volitvah je proti sedanjemu »legitimnemu predsedniku vlade« (S. Kmetič, op. cit.) glasovalo več kot 70 odstotkov volivcev. (Ali pa je eden, kot trdi Tomaž Majer, glasoval 70-krat? Sveta nebesa, sleherni teh ljudi je imel v omari ne le 70 različnih trenirk, temveč tudi 70 različnih ponarejenih vabil na volitve in ponarejenih osebnih izkaznic! Številke kandidatov, za katere mu je bilo naročeno glasovati, pa je imel zapisane ne na zapestju, temveč tja gor do rame!) Največ teh enoodstotnih volivcev, namreč 29 odstotkov, je svoj glas namenilo drugouvrščeni PS, slabih 11 prijatelju vseh prijateljev, ljudi, žensk in živali Borutu Pahorju, slabih devet Gregorju Virantu, ki tedaj še ni vedel, čigav prijatelj bo postal, manj kot sedem Erjavcu, ki mu je bilo kristalno jasno, da je človek sam sebi najboljši prijatelj, 6,5 odstotka je prejela SLS in skoraj pet odstotkov moja najljubša desničarska soimenjakinja. (Tako vsaj pravi stric Google, res pa je, da je tudi on medij, zato mu ne kaže verjeti.) Vsi drugi so podprli bodisi Janšo bodisi stranko z imenom »neveljavna glasovnica«, kar je bilo v danih okoliščinah gotovo najpametneje. Pretvoriti vse njim nevšečne odstotke v enega samega in manj kot 30 odstotkov svojih podpornikov v 99 odstotkov vseh državljanov znajo le policaji v svojih kubističnih vicih pa seveda strokovnjaki za višjo matematiko.

In tako bi, če smem, prišla na dan še z enim predlogom, tokrat namenjenim desnim levakom, torej diplomirancem, magistrom in doktorjem po sistemu copy and paste. Le zakaj sebe, natančneje, tistega desetletnika, ki ste ga najeli, da vam je v zameno za sladoled in 20 evrov žepnine med glavnim šolskim odmorom na računalniku zlepil vaše remek delo, mučite z družbenimi vedami in pravom? Zakaj svojih akademskih titul raje ne pridobivate na področju kvantne mehanike in matematike? Za to ste vendar očitno nadarjeni! Ob tolikšnem številu kvantnih fizikov (ne, gospod Jerovšek, ne, gospod Pukšič, kvantnih sem rekla, ne kvantaških!) in profesorjev teoretične matematike bi prepoznavnost Slovenije v svetu gotovo poneslo visoko v nebo, po sledovih Hermana Potočnika!

Ivan Simčič in Branko Marinič bi, na primer, v zameno za spričevalo lahko izračunala, s kolikšno hitrostjo se mora pred televizijskimi kamerami gibati en demonstrant, da se očesu zdi, da jih je 70. Borut Ambrožič bi lahko fotokopiral posnetek trajektorija molotovke v mariborski noči, in ker predtem ne bi vklopil fotokopirca, bi s tem dokazal, da molotovke sploh ni bilo, Kangler pa bi se lotil paradoksa Schrödingerjeve mačke. Poslej nobenemu kvantnemu fiziku ne bo treba ugibati, ali je ubožica živa ali mrtva, saj je jasno: GOTOFA JE!