Dustin Thomason: 21.12

+ + +

Kronologija konca

Ne glede na to, da poglobljeni in zresnjeni arheoastrologi ob izteku velikega koledarskega cikla in začetku novega po majevskem štetju zanikajo hkratno napoved konca sveta, je ta seveda postal kurantna roba. In ni razloga, da se iz sveta medmrežja in obskurnih, milenarističnih predelov možganov ne bi preselil tudi v literaturo, kakopak v nekoliko bolj komunikativen in žanrski del njenega spektra.

21.12 je kompakten in na suspenzu zgrajen žanrski roman; znanstvenik imunolog, ki se ukvarja s prioni, istimi, ki so pognali paniko zaradi BSE oziroma bolezni norih krav, pride v stik z bolnikom z enakimi znaki, samo da je zadeva bolj invanzivna. Sledi kažejo proti Gvatemali in še neodkritim majevskim ruševinam, tam skritem in na novo odkritem skrivnostnem kodeksu, ki govori o katastrofi, ki je doletela visoko razvito kulturo in katere prekletstvo po več kot tisoč letih še vedno deluje.

Ob Njem domačinka, ki ni čisto porezala korenin, zdaj je v Ameriki strokovnjakinja za stare rokopise, zraven bivši partnerji in sodelavci obeh, da se nam zazdi, da bi bila zaradi odnosa do dela pravšnji par, vendar je preteklost še živa. Kot se za heroične in neobotavljive izboljševalce sveta spodobi in žanru pritiče, imata oba nerazumevajoče šefe in rešujeta svet skoraj na svojo roko, če že ne ob konspirativnosti in zavajanju nadrejenih. Njuna osebna drama se vključuje v podobe plenjenj in verovanj, ki jih sproži in podžge karantena, nespečnost kot eden od bolezenskih znakov pa povzroči prenekatero nevšečnost in poskrbi za nekaj srhljivih preobratov.

Thomason je soavtor Pravila štirih, menda uspešnice, in treba mu je priznati, da ve, o čem in kako pisati; zaledje priskrbi (po zahvalah na koncu knjige sodeč) obsežna veriga sodelavcev in svetovalcev, uporabljeno znanje pa nikjer ne poči in ne pokaže svoje poljudnosti. Vse sodi v žanr katastrofe, vpleteni so malo čudaški, da bi bili bolj individualizirani, nekaj preobratov je nekoliko pocukranih in ob koncu se morda čudimo, kako dva brez pooblastil naredita za svet več kot specializirane službe različnih držav. Zaradi identifikacije, seveda. Je pa ta proza vsaj za ne preveč poučenega bralca dovolj podkletena, da se lahko pouči o majevski pisavi, kulinariki, nahajališčih te kulture in približni dataciji. Zdi se, da je njihov koledar naredil zanje in za odmik od evropocentričnega pogleda nanje več kakor vse razstave srednjeameriških kultur in stele in maske iz žada in množična žrtvovanja in pisava, ki je malo zagonetna. Da bo Thomason ufilmljen, tudi ni nobenega dvoma, to je napeta zgodba o koncu sveta, postavljena pred fino porisano eksotično kuliso.