Dr. Mladen Dolar: »Nemara utegnemo v tej deželi dobiti celo levico?«

Kaj je rop banke v primerjavi z ustanovitvijo banke? Ta stavek, ki si ga je treba dobro zapomniti, definira naš trenutek. Kar imamo, je bančni rop tisočletja.

Pogovori z dr. Mladenom Dolarjem so večni. Kar nam je povedal pred štirimi leti, ko so politiki še sanjali o Sloveniji kot svetilniku Evrope, se je vse uresničilo. Iluzija, da se bo gospodarska rast dvigovala v neskončnost, se je razblinila. So vas zadnji protesti navdihnili in navdali z željo po sodelovanju? »Znamenja, da človeštvo res napreduje, Kant ni videl neposredno v revoluciji, ampak v tem, da je francoska revolucija opazovalce navdala z entuziazmom in z željo po participaciji,« nam je Dolar dejal tedaj. Ali pa tisto o zgodovini: »Zgodovina ni samo to, da razumemo, kaj se je zgodilo, temveč da se ohrani spomin na nekaj, kar zablisne v trenutkih nevarnosti.« Pogovor z njim zdaj pravzaprav zgolj nadaljujemo.

Marxova enajsta teza o Feuerbachu je bila, da so filozofi svet doslej samo različno interpretirali, gre pa za to, da ga spremenimo. Gre zdaj za to?

Sam sem bil vedno malo skeptičen do te teze, saj navaja na naiven pojem prakse v smislu: pojdimo stran od sive teorije in raje zavihajmo rokave. Filozofi so doslej svet samo različno interpretirali – kateri filozofi? Takšnih filozofov nikoli ni bilo. Poglejte v antiko: že Platon je svojo politično filozofijo v Državi pisal z vidika tega, kaj bi bilo treba v polisu spremeniti, enako Aristotel v Politiki. V srednjem veku sta bila Avguštin in Tomaž Akvinski dejansko bojevnika v imenu vere. In nato razsvetljenstvo, ki je kulminiralo v francoski revoluciji. Takšne filozofije, ki bi nedolžno interpretirala svet in ždela v svojem slonokoščenem stolpu, nikoli ni bilo. Filozofija je bila vedno tudi projekt družbene transformacije.

Kako se potem spreminja svet, če ne z dejanji?

Filozofija je resda vedno merila na absolutno, torej na nekaj, kar je dvignjeno nad premene in trivialnosti časa. Vendar tega nikoli ni mogoče doseči brez reflektirane potopljenosti v svoj lastni čas. To je iluzorna alternativa, bodisi večnost bodisi zgodovina. Ideja absolutne vednosti pri Heglu, recimo, ni neka vednost, ki bi se dvignila nad svoj čas in se za lase potegnila iz močvirja sedanjosti. Absolutna vednost je mogoča le iz totalne potopljenosti v družbenem trenutku. V njegovem konkretnem primeru je šlo za trenutek francoske revolucije, za premislek, kaj to pomeni za filozofijo, politiko, estetiko itd. Ob tem je tudi neka druga nevarnost, recimo, arogance filozofov ali megalomanije, prepričanje, da bodo naše ideje rušile svet in ga spreminjale, da so genialne ideje dovolj. Za filozofijo so nujne visoke ambicije, obenem pa ponižnost in potrpežljivost. Slavoj Žižek zadnje čase svoja predavanja pogosto konča z obratom enajste teze: Filozofija se vse preveč ukvarja s tem, kako bi spreminjala svet, gre pa za to, da ga že enkrat za božjo voljo razumemo. Šele potem se bo nekaj spremenilo, šele refleksija da prostor za akcijo.

Ali ni ta trditev protislovna?

Ne, filozofe pogosto postavljajo v malo izsiljevalski primež: povejte nam vendar, kaj moramo narediti. Mogoče je prvi odgovor: študirati in pošteno premisliti, umakniti se iz tega, da bi teorija imela neposredne učinke. To je prva gesta. Filozofija ni tu zato, da bi dajala napotke. A refleksija, če je kaj vredna, nikoli ni umik pred delovanjem, prej obratno, pogosto delujemo zato, da ne bi mislili. In sama misel, če je kaj vredna, že je delovanje, proizvede učinke.

So ti protesti za vas oblika protislovja? Ljudje nič konkretnega ne zahtevajo, so predvsem ogorčeni, a vendarle mnogi ravno od tega pričakujejo ali celo vidijo neke spremembe.

Ti protesti, s katerimi imamo sedaj opraviti v Sloveniji, in v širši perspektivi vrsta protestov po svetu, od indignados (ogorčenih, op. a.) v Španiji do gibanja Zavzemimo Wall Street in Grčije, so zelo pomembni. Pomembni so že zato, ker se z njimi vzpostavi določen prostor odmika, distanca do utečene politike, možnost družbene refleksije in odpiranje za nekaj novega. Zanesljivo so ti protesti tudi izraz splošnega besa nad politiko zadnjih dvajsetih let, v katerih sta levica in desnica kupili tako imenovani neoliberalni program, torej prevladujoči način razmišljanja o družbi, ki sta ga v ZDA in Veliki Britaniji uvedla Reagan in Thatcherjeva v 80. letih, potem pa v praksi legitimirala Schröder in Blair. Šele ko je levica privzela ta besednjak in program, je desnica prevladala. Z levico, ki ni imela boljših idej, smo dobili neoliberalizem s človeškim obrazom ali tretjo pot. Ni čudno, da je bil Blair Pahorjev ideal.

Toda v Sloveniji smo tranzicijo zadnjih 20 let razumeli kot napredek k boljšemu. Tudi v resnici smo dobili demokracijo in višje standarde človekovih pravic. To je nekakšen napredek, a zakaj takšno razočaranje? Kakšen napredek je to za vas?

Misleca, kot sta bila Kant ali Hegel, ki sta nenehni vir inspiracije, sta oba po eni strani ravno tako verjela v napredek, recimo v napredek svobode in duha skozi zgodovino. V enem od svojih znanih spisov (Spor fakultet) si je Kant postavil vprašanje, ali človeštvo res napreduje k boljšemu. In če napreduje, po čem lahko ta napredek sodimo. Ta spis pa konča s šalo, ki po mojem lepo pokaže na naravo napredka. Pacient hodi k zdravniku, ki ga vsakič bodri, da je njegov pulz vse boljši, stolica se izboljšuje itd. In ko pride šestič, mu pacient reče: Lieber Doktor, ich sterbe von lauter Besserung! Torej, gospod zdravnik, saj umiram od tega, da mi gre čedalje boljše! Ta stavek je nekakšna parabola napredka. Seveda napreduje svoboda, a hkrati z zmagovitim pohodom razsvetljenstva so se razraščale tudi nove oblike nesvobode in nove oblike zasužnjenosti. Foucault je, denimo, v vseh svojih delih poskušal pokazati, da je sicer razsvetljenstvo res uvedlo človekove pravice in družbo, v kateri je neprimerno bolje in lažje živeti, a hkrati s tem so bili uvedeni tudi novi mehanizmi nadzorovanja in kaznovanja, bolj daljnosežni kot kdaj poprej. Oblast seže dlje kot kadarkoli, z do konca ambivalentnimi učinki. Zapor, norišnica, klinika, tovarna, šola – to so moderne institucije, ki za Foucaulta delujejo po enakem vzorcu.

Da so danes v Sloveniji mnogi tako prepričani o zarotah, dokazuje predvsem, kako omejen je naš miselni horizont.

In taborišča.

Seveda, taborišča so izum dvajsetega stoletja, paradigma njegove biopolitike.

Rodili ste se v Mariboru in tam odraščali. Zakaj so se po vašem mnenju protesti začeli prav tam? V začetku so mnogi na te proteste, ki so se začeli zaradi radarjev, gledali precej sumničavo.

Ljudski protesti so se v zgodovini pogosto začeli zaradi kake banalnosti, ki je nepričakovano zgostila nakopičena protislovja. Tu pač zaradi nespodobnega županovanja Kanglerja, ki pa je tudi sam le simptom nekega vzorca obnašanja. Sicer pa je bil Maribor tradicionalno delavsko mesto, kot mesto z ogromnimi industrijskimi kompleksi je vedno imel svoj delavski ponos v pozitivnem pomenu besede in določeno delavsko kulturo. To, čemur se v nemščini reče Arbeiterstamm. Vir teh protestov je najprej v tem, da je v Mariboru v zadnjih 20 letih po osamosvojitvi industrija, ki je bila po eni strani vezana na Jugoslavijo, po drugi strani pa na propadajoče panoge, šla v maloro, mesto je izgubilo svoj značaj. Maribor je postal mesto resentimenta, pa še mesto malodušja in določene doze obupa, v katerem je Kangler kot človek hitropoteznih rešitev nekaj časa lahko prosperiral. Jasno, da to ni moglo trajati dolgo.

Toda izbruh resentimenta lahko razmere še poslabša. Na oblast pridejo ljudje, ki bodo obljubljali še hitrejše rešitve, kot jih je Kangler. Politiki recimo svarijo pred razvojno blokado, pred kaosom. Po drugi strani vemo iz zgodovine, da so iz takšnega humusa pognali diktatorji. Vas to ne skrbi?

Protesti proizvajajo situacijo, ki je odprta in kjer se spet postavljajo najosnovnejša vprašanja. Nenadoma je videti, da je vse mogoče. Aktualni politiki seveda vedno rečejo, da to vodi v kaos, saj jim zadeve uhajajo iz rok. A to je šele prvi korak. Tudi pri gibanju Zavzemimo Wall Street so mnogi izpostavljali, da jih bo odsotnost organizacijske strukture, voditeljev in programa kmalu pokopala, a v tem je bilo vendarle nekaj izjemnega. Vsi, od predsednika Obame naprej, so jih malo izsiljevalsko pritiskali, češ, saj vas podpiramo, samo povejte, kaj hočete, dajte nam neki program, pa se bomo pogovarjali. Oni pa so govorili, da programa še nimajo in da se nočejo pogovarjati. Tak protest vendarle pomeni prebujenje. To, kar se sedaj dogaja v Sloveniji, je podobno španskim protestom, kjer so desettisoči sedeli na trgih in ponavljali, da morajo oditi vsi. Levi in desni. Nočemo več te in take politike, so ponavljali, podobno kot v zdaj v Sloveniji – a v navalu ogorčenja je nevarnost, da se vse enači, vsi so isti, v stilu tega, da je politika pač eden od dveh najstarejših poklicev.

Ogorčeni nad čem? Prej ste govorili, da bi morali predvsem razumeti čas. Kaj torej mislite, kaj je bistvo tega trenutka?

Brecht se je leta 1928 retorično vprašal: Kaj je rop banke v primerjavi z ustanovitvijo banke? Ta stavek, ki si ga je treba dobro zapomniti, definira naš trenutek. Kar imamo, je bančni rop tisočletja. Tisti, ki so s špekulacijami povzročili zlom in dolgove, sedaj te dolgove prelagajo na prebivalstvo. Banke dobesedno ropajo ljudi, to je novi pomen besede ’bančni rop’. Poglejte Grčijo. EU je Grčiji doslej dala 200 milijard evrov in več, a praktično niti evro od tega ni namenjen investicijam, ampak bo porabljen za poplačilo dolgov. Komu torej Evropa pomaga? Bankam, ki so pred leti neodgovorno kreditirale Grčijo, čeprav je bilo jasno, da se to ne more iziti. Iz javnega evropskega denarja plačujejo v zasebne evropske žepe. In ti ljudje, ki so Grčijo s ponarejenimi bilancami spravili v evroobmočje, ti isti ljudje sedaj vodijo italijansko vlado, grško vlado in evropsko banko, pred tem pa so delali za Goldman Sachs. To je cinizem brez primere! Njihov edini cilj danes je, da disciplinirajo prebivalstvo, ki teh dolgov noče in ne more plačati. Medtem pa jim ukinjajo socialne pravice, krčijo zdravstvo, šolstvo in tako naprej. Tako cinične situacije, kot je danes, za časa svojega življenja še nisem doživel.

Je pa to tudi protest zaradi šibkosti alternative, saj Pahor in Janković nista človeka, na katera bi se lahko levica oprla. Tako smo dobili upor proti levim in desnim.

Je potem mogoče razumeti ali celo upravičiti tudi nasilje, s katerim se ljudje upirajo takšnemu cinizmu? Tudi v Sloveniji je celotna razprava o protestih šla v smeri nasilja.

V Sloveniji je bilo hitro docela jasno, od kod je prišlo nasilje. Veliko je, da je že protestnikom samim uspelo te organizirane nasilneže identificirati in jih izolirati. Širše vprašanje pa je, kaj se percipira kot nasilje. In če se vrnemo k Marxu: ena razširjenih kritik Marxa je, da je sicer njegova analiza kapitalizma v redu, ni pa prav, da je propagiral nasilno revolucijo. Ampak če pogledate ves njegov opus, ali vi veste, kje propagira nasilje?

V Komunističnem manifestu?

Ja, tam v enem stavku, pa še kje, v nasprotju s tem pa je v njegovem opusu na tisoče mest, kjer Marx opozarja, kako ta režim lahko preživi le na račun strašnega strukturnega nasilja, ki ga še opazimo ne in se zdi samoumevno. Ni večje kritike nasilja, kot je Marxova. Na vsaki strani ponavlja: kapitalizem je nastal skozi nasilje in se vsak dan vzdržuje skozi strukturno nasilje, ki ga sploh ne dojemamo kot nasilje. Na drugi strani pa energično obsodimo nasilje, ker je kdo vrgel granitno kocko. Zakaj? Tudi zato, ker oblast v Sloveniji komaj čaka na kakšne izgrede, da bi bilo vse skupaj videti kot kaos. Zato je pomembno, da takšno gibanje deluje pametno. Provociranje je potrebno, a ne tako, da bi dalo neposredni povod represiji. Če pogledate Zavzemimo Wall Street, je bilo to izjemno nenasilno gibanje, kjer so tako rekoč edino nasilje uporabili represivni organi.

Kaj bi morali po vašem danes storiti protestniki in kaj bi vi naredili, če bi bili organizator protestov, da bi se ti izšli v nekaj koristnega?

Za začetek civilnodružbena gibanja ne bi smela imeti tega naivnega odnosa, češ, vsi smo na Twitterju, vsi smo na Facebooku in se lahko zato hitro mobilno organiziramo. Pa neposredna demokracija. Mora vendarle obstajati neka struktura, ki omogoči trajnost in konsistenco.

Klasična? Torej pisarna, tajnica in rože v pisarni?

Ja, fikus. Ampak ne vem, če bi ravno začeli s fikusom, mogoče bi bilo treba začeti z vratarjem.

Z vratarjem? Zakaj?

Že Kafka je vedel, da brez vratarja ni nič. Če hočeš institucijo, potrebuješ predvsem ali celo samo vratarja. Ni treba, da so zadaj sodniki ali kaj, brez vratarja pa ne gre. Sicer pa sem tudi brez vratarjev, za zdaj, zelo vesel, da se je politični prostor začel odpirati. Ker tako, kakor je postajal zadnja leta v Sloveniji zaprt, je bilo že nevzdržno. Slovenija je usodno razdeljena na levo in desno polovico.

Adam Michnik nam je pred kratkim dejal, da je ta delitev na Poljskem tako globoka, da je sam več niti ne razume kot delitev na levico in desnico, ampak na delitev na nori, versko fanatičen del družbe in na relativno normalni del. On celo govori o hladni državljanski vojni. Preden sva začela ta pogovor, ste na primeru Slovenije izpostavili nekaj drugega: Del politike nima minimalne doze humorja. Kaj vam to pove o naši politični situaciji?

Obstaja tesna zveza med duhom in duhovitostjo. Enostavno rečeno, komur manjka duhovitosti, mu manjka tudi duha. Desnici v Sloveniji usodno manjka duha, nikoli se ne more prav postaviti na neodvisno stališče in se posmehovati tako drugim kot svojim. V vsem desnem tisku ne boste našli niti enega dobrega vica, v maksimalnem nasprotju z vsem tem, s čimer nas npr. obilno zasipava državljan Diareja. Komedija je komedija, le če izpostavlja posmehu vse strani, svoje in druge, humor le na račun drugih ni humor. Še tako nedolžna šala na račun Janeza Janše je v desnem tisku povsem nezamisljiva – primerjajte to z nepozabnim stripom Sokol in golobica, ki ga je Mladina objavljala pred volitvami 2008 in kjer se je neusmiljeno delala norca iz obeh voditeljev desnice in levice, pa mimogrede še iz vseh ostalih. Stvar bo ostala, še vedno razgrinja ’libidinalno ekonomijo’ slovenske politike. Ali z dolgo zgodovino šal na račun Kučana in Drnovška. Ko so recimo Janšo ujeli pri plagiatu, je bila situacija res smešna, stvar je bila očitna, a se na desnici ni našel niti eden, ki bi rekel, naj se človek opraviči. Vsi ti, ki so zmožni zapisati toliko velikih besed o vrednotah, niso zmogli niti minimalnega državljanskega poguma, da bi kritizirali svojega vodjo, pa četudi zaradi majhne stvari. Ali če pogledate to zgodbo o brezplačnikih – to je bila res tako do kraja nespodobna reč s slamnatimi podjetji, neznanimi viri denarja, anonimnimi pisci, bljutavo propagando. A vseeno se na desnici ni našel nihče, ki bi to kakorkoli obsodil. Mladina pa na drugi strani v uvodnikih poziva Jankovića k odstopu. Pa tudi Pahor je bil deležen bistveno več posmeha z leve kot z desne.

Je to značilno le za slovensko desnico ali morda za vsakršno desnico?

Mislim, da imajo desnice v drugih državah vseeno malo več duha in distance do sebe. Tam se najdejo desničarji, ki jih je mogoče precej bolj spoštovati in se z njimi pogovarjati. Tu pa je velik del težave v tem, da je Janša zadnji partijski kader. Ista zadrgnjenost, ozkosrčna zagrizenost, maščevalnost, paranoične ideje o zarotah, iskanje notranjih sovražnikov, obračunavanje, politično kadrovanje, hajke proti povsod prežečim sovragom, disciplina, pokoravanje medijev. Spremenjen predznak, ampak ista logika. To je stric iz ozadja, ki tiči v njem.

So se fašisti lahko šalili na svoj račun?

Absolutno ne. Nekako v smislu – vicev o policajih ni, vse je res. Zdi se mi, da tudi desnica verjame, da če bi bil kak vic o Janezu Janši, bi utegnil kdo misliti, da je to res, zato se raje sploh ne šali. A na drugi strani se mi zdi tudi absolutno nespodobno in sramotno, da Pahor, ki naj bi bil nekakšen kandidat levice, govori o odsotnosti alternative in uporabi sintagmo o stricih iz ozadja. Da je Pahor sploh uporabil te besede in da celo Lukšič to podpre, se mi zdi neverjetno. Levica nikoli, res nikoli ne bi smela govoriti o stricih iz ozadja.

Zakaj ne?

To je populistična fraza, ki ponudi hitro bližnjico. Namesto težavne analize oblasti in kompleksnih razmer raje goji fantazmo o skrivnem centru oblasti, ki da ima vse v rokah in za odrom vleče niti in vse obvladuje. Klasičen primer tega je židovska zarota. Imate zares težavno in brezizhodno situacijo po krizi ’29, pa se potegne na dan ideja o židovski zaroti, ki da je kriva za vse, in videti je, kot da je v hipu vse pojasnjeno. Židje so bili historično najbolj primerni strici iz ozadja za vse sorte tegob in katastrof. Seveda tudi levica ni bila imuna zoper to in je kdaj gojila fantazme o kakšnem skrivnem komiteju finančnega kapitala. Vse bajke o skrivnem centru oblasti nikakor niso antisemitske, a napaja jih ista logika.

Ampak Kučan recimo tudi sam priznava, da je vpliven. In če še sam malce provociram: Pred drugo svetovno vojno so Židje večinoma res vodili finančne ustanove.

Saj v tem je ravno poanta. Tudi če je po empiričnih kazalcih lahko res, da so Židje imeli v rokah nesorazmerno veliko kapitala itd., pa je vendar antisemitizem popolna laž. In analogno velja za vse ostale strice iz ozadja. Teorije o zaroti se vedno opirajo na nekaj napaberkovanih koščkov empirije, a zaradi tega niso nič manj lažne. Oblast dejansko ne deluje na tak način, da bi kakšen skriti center od zadaj vlekel niti. Ves Foucaultov napor – in Foucault je eden najpomembnejših teoretikov oblasti – je bil pokazati, da oblast nima svojega centra, da nikoli ne deluje piramidalno in hierarhično. Oblast deluje na način anonimnih strategij in mikrorazmerij. Največja anonimna strategija je, denimo, kapital, s subtilnimi in razvejanimi oblikami implementacije, globalne mikroorganiziranosti, če naj tako rečem. Še v najhujših časih totalitarizma oblast ni delovala preprosto hierarhično in centralno, ampak so bile vedno prisotne raznolike sile, ki so pomagale vzdrževati takšno oblast. Da so danes v Sloveniji mnogi tako prepričani o zarotah, dokazuje predvsem, kako omejen je naš miselni horizont. Na koncu druge svetovne vojne so v ZDA izpeljali veliko empirično raziskavo o vzrokih antisemitizma in fašizma. Eden od rezultatov te raziskave, pri kateri so sodelovali tudi člani t. i. Frankfurtske šole, je bila knjiga o avtoritarni osebnosti. V tej raziskavi so definirali nekaj tipičnih trditev, ki so značilne za avtoritarno osebnost, in to empirično preverjali z vprašalniki. Ena takšna trditev je npr. bila, da so poslovneži in menedžerji veliko pomembnejši od umetnikov in profesorjev. In druga trditev, po kateri zanesljivo prepoznate avtoritarno osebnost, je govorjenje o skrivnih zarotniških silah, ki držijo oblast v svojih rokah.

Sam lahko na podlagi tega, kar ste rekli, rečem le, da v Sloveniji že vlada neke vrste fašizem.

Nasprotujem uporabi besede fašizem. Sem proti, ker to ni beseda, ki bi kaj prispevala k analizi, ampak nas sili v emocionalno reakcijo, terja od drugega, da se takoj afektivno odzove. Fašizem pomeni, da o tem ni treba razmišljati, ampak je treba takoj obsoditi. Ko je Jugoslavija razpadala, se je v srbskem tisku na veliko pisalo, da je fašizem na oblasti na Hrvaškem in v Sloveniji, to je bilo sredstvo afektivne mobilizacije. Hitra uporaba besede fašizem je po mojem tudi ena velikih napak levice po drugi svetovni vojni; kjerkoli je prišlo do ekscesov ali uporabe represije, povsod so že videli fašizem na delu. Nikar tako hitro z močnimi besedami, ki stvari zamegljujejo in ne pojasnjujejo. Povsem zadoščata termina avtoritarnost in populizem.

Za Kitajsko se mi sicer zdi, da je tihi Janšev ideal: avtoritarna država, enopartijska, z delom za manj plačila in z manj pravic. Samo ljudstvo tega nekako ne zna ceniti.

Pahor govori o stricih iz ozadja, drugi vodja levice, Zoran Janković, pa neguje pomen menedžerstva. Kaj pa vam to pove o Sloveniji?

Žalostno je, da Janković danes rešuje slovensko levico. Janković kot politik je sicer proizvod prejšnje Janševe vlade, kot po vseh merilih uspešen menedžer, ki ga je politika odstavila iz političnih razlogov. Protest ljudi proti takemu ravnanju je bil razlog, da je tedaj na volitvah tako prepričljivo zmagal in od tod koval nadaljnji politični kapital. A že tedaj je bilo njegovo sporočilo zelo problematično: kar potrebujemo, so odločni menedžerji, ne pa politiki. Janković je bolj simptom tega, da v Sloveniji levice ni. Lahko mu priznamo, da razmišlja bolj solidarnostno kot drugi, da je marsikaj napravil kot župan, da se nenehno pogovarja z ljudmi, kar se drugi ne, a danes bi slovenska levica potrebovala kakšno precej drugačno figuro. Da ne govorimo o kopici sumljivih poslov. Velik del teh protestov je izraz nezadovoljstva zaradi ukrepov te vlade, zaradi stila klofut, zaloputnjenih vrat, povsem nerazumnega šparanja, ki nas bo zelo drago stalo. Je pa to tudi protest zaradi šibkosti alternative, saj Pahor in Janković nista človeka, na katera bi se lahko levica oprla. Tako smo dobili upor proti levim in desnim, kar lahko hitro zdrkne v populizem. Če naj bo kaj iz tega upora, mora pokazati kaj več od splošnega gneva in bentenja zoper politiko. Situacija je vsekakor taka, da obeta nastanek drugačnega razmišljanja.

Upori so se očitno začeli v Španiji, Grčiji, Sloveniji, morda celo Rusiji. Zakaj te revolucije nikoli ne izbruhnejo v ZDA ali morda na Kitajskem?

Amerika ima dolgo tradicijo individualizma in liberalizma. Tam je vsak človek odgovoren za sebe, kriv za svoj lastni neuspeh, tako da niso zgradili niti minimalne solidarnostne strukture. Zadnji poskus predsednika Obame, vzpostaviti neko osnovno obliko zdravstvenega zavarovanja, je sprožil gibanje čajank, vsule so se obtožbe, da je komunist. Za njih je že Kanada komunistična država. Na Kitajskem pa imate vsako leto na tisoče, deset tisoče spontanih uporov, ki pa jih lokalno zatirajo in o katerih mediji ne poročajo. To so lokalni izbruhi nezadovoljstva, divji upori. Za Kitajsko se mi sicer zdi, da je tihi Janšev ideal: avtoritarna država, po možnosti enopartijska, z bohotnim razraščanjem neoliberalizma na podlagi povečane eksploatacije, z delom za manj plačila in z manj pravic. Samo ljudstvo tega nekako ne zna ceniti.

Pred štirimi leti ste nam v intervjuju dejali, da nam je prva Janševa vlada prinesla vsaj nekaj. Spoznanje namreč, da neoliberalizem v Sloveniji ne more uspeti. Ste še vedno istega mnenja?

Danes so žal razmere precej bolj nevarne, saj je Janša prvo vlado vodil v trenutku lažne prosperitete, pa vendarle prav iz tistega časa izvira večina dolgov, ki jih danes odplačujemo. Sedaj pa nas vodi v trenutku največje krize, pri čemer je strašna ironija, da se prav tisti, ki so h krizi najbolj krepko pripomogli, sedaj predstavljajo kot rešitelji. Sedaj je situacija toliko bolj nevarna, kolikor sedaj tudi Evropa nagrajuje rezanje, ki bo krizo še poglobilo in bo potem potrebno še več rezanja in izrednih razmer. To je negativna politika, ki ne ponuja perspektive, upanja in vizije.

Kaj potem sploh lahko pričakujemo od teh protestov?

Situacija je sedaj v Sloveniji precej odprta, lahko gre v različne smeri. Obstaja seveda tudi populistični ali totalitarni potencial teh protestov, a v vsakem primeru je bolje imeti odprto situacijo kot to, kar smo imeli v Sloveniji doslej. Zametek možnosti nečesa novega. Nemara utegnemo v tej deželi dobiti celo levico?