Mimikrija

Janko Lorenci

4. 1. 2013  |  Mladina 1  |  Kolumna

Do kdaj bo trajala Janševa vlada, je v koaliciji verjetno najbolj odvisno od Državljanske liste. A Virantova stranka je zmuzljiva tvorba; mimikrija, zakrivanje pravega obraza in pravih namenov, je njena poglavitna značilnost. Poglejmo.

Virant se zdi poleg Žerjava najbolj dobronameren, dobrovoljen in konstruktiven visok koalicijski politik. Občasno ostro kritizira Janšo, v resnici pa je odločilna figura, ki drži naluknjano vladno barko na površini.

Pravosodni minister Pličanič je zaradi podreditve tožilcev notranjemu ministrstvu najprej malo nergal, a se, sebi in pravnosti v sramoto, hitro utrudil. Predsednik vrhovnega sodišča Masleša je zanj rekel, da jaha na populizmu in ne loči med vlogami treh vej oblasti. Pličanič, profesor na pravni fakulteti, poln visokih besed in poštenih pogledov naravnost v oči, pripravlja spremembe zakonodaje, ki bodo, če ne bo ostrega odpora, okrnile avtonomnost pravosodja in odrezale njegov sedanji vrh. Se tak nedostojen minister sme vrniti na dostojno fakulteto?

Finančni minister Šušteršič je ta čas najvplivnejši neoliberalec v državi in jo pod Janševo taktirko preureja (uničuje) v skladu s svojo ideologijo. Njegov zgrešeni koncept ostrega varčevanja nas je znova pahnil v recesijo in je materialna podlaga za Janševo strahovanje različnih sfer družbe. Šušteršič, ki ga dogajanje nenehno sili v zanikanje tega, kar je rekel prejšnji dan, je značilen neoliberalec tudi po tem, da svojo neoliberalnost vztrajno zanika. Nasploh je Slovenija dežela, ki se čudežno neoliberalizira brez enega samega deklariranega neoliberalca.

DL se ima za našo edino avtentično sredinsko stranko. A s tem se lahko diči samo v položaju, ko SDS demokraciji v posmeh velja za demokratično stranko. Predvsem pa je DL v ekonomsko-socialnem pogledu izrazito desna stranka. Ker je pač neoliberalna. Dovolj je prebrati kak Šušteršičev programski zapis in pogledati njegovo ministrovanje.

Virant se zdi na prvi pogled za naše razmere kar spodoben politik – ne podlega samodejno političnemu razkolu, je dialoški demokrat v času naraščajoče avtoritarnosti. Nekaj tega drži, prevladujoča resnica pa je drugačna.

Z ustanovitvijo DL je sicer pripomogel k temu, da Janša ni zmagal na volitvah, potem pa ga je – značilni vrvohodec Virant – napravil za premiera, ko se je odločil za njegovo, ne pa za Jankovićevo koalicijo. Predsednik parlamenta ni antidemokrat kot Janša, vendar je, trdo in neideološko povedano, mahnjen na vpliv in denar, to pa briše njegov interes za skupno dobro in mu sproti gloda načelnost, kolikor je pač premore. V bistvu je predvsem okreten trgovec, v marsičem osupljivo podoben Pahorju.

DL naj bi bila v koaliciji nekakšna demokratična zasilna zavora. Virant počasi res stopnjuje kritiko posamičnih rokovnjaštev SDS, toda ta kritika ostaja na besedni ravni in ne problematizira celotnega načina vladanja. S položaja predsednika parlamenta je Janši omogočil zakonodajni cunami, prek Pličaniča spodkopava avtonomijo pravosodja, prek Šušteršiča razbija javni sektor in pripravlja veliko razprodajo državnega premoženja.

Virantova naraščajoča kritičnost do Janše ni stvar načelnosti, ampak predvsem del igre za politično preživetje. Mož seveda ve, da se sedanji oblasti slabo piše. Vsem članicam koalicije razen SDS grozi, da bodo na naslednjih volitvah cepnile iz parlamenta. Toda če bi iz koalicije izstopil zdaj in tako sprožil politično krizo, se morda ne bi mogel rešiti v morebitno novo koalicijo ali pa bi lahko na predčasnih volitvah pogorel.

Tako se po eni strani oklepa oblasti, po drugi bi rad iz sedanje naveze izstopil. V tej zagati si skuša pomagati tako, da v koaliciji ostaja, vendar se postopoma distancira od Janše. Ta ga mrzi, a potrebuje.

Virantov ples na vrvi je čedalje napornejši, saj je Janševo vladanje vedno bolj odkrito surovo, neuspešno in škodljivo, ljudstvo pa na robu upora. Tako se naš junak kljub svojim distančnim prizadevanjem vedno bolj kaže kot navaden pajdaš nevarne oblasti, kot tisti, ki jo ohranja pri življenju, ne pa kot člen, ki bi jo korigiral. Dogajanje jasno kaže, da DL v velikih rečeh ni nikakršna demokratična zavora.

A Virant sam občasno vendarle nasprotuje posamičnim Janševim potezam, pri Šušteršiču ni o tem niti sledu. Tako je finančni minister s svojo brezpogojno zvestobo Janši in s svojim fanatičnim, najbrž tudi s koristoljubjem povezanim trudom za privatizacijo vsega počez kamen okoli vratu Virantove zaželene podobe sredinskosti in demokratičnosti. DL bi bila brez Šušteršiča precej verodostojnejša stranka. Toda dokler bo Šušteršič v njej močan, bo DL trdno pripeta na SDS.

Tudi zato ne bo nikoli velika stranka. Zdaj je ustavno sodišče – izjemno pomemben člen v verigi branilcev položaja, kakršen ustreza Janši – s svojo protireferendumsko odločitvijo koaliciji podaljšalo življenje, hkrati pa odprlo vrata totalni razprodaji državnega premoženja. Kdaj bo nastal široko sestavljen odbor-zveza-gibanje za preprečitev te preračunljivo-blazne razprodaje, tega nepopravljivega kriminalnega dejanja Janševe oblasti? Mudi se, grožnja je akutna. Tudi če odbora ne bo, pa bodo Šušteršiču in drugim kriznim velekramarjem nekoč sodili – prisluhnite protestom.

Dlje ko bo Virant odlašal z odskokom iz oblastne sfere, teže bo preživel na volitvah. To je zaslužena kazen za sodelovanje pri uničevanju Slovenije in za nenehno natikanje političnih mask. Pravzaprav so od takih spretnjakovičev boljši robati surovine ali hladnokrvni ciniki; pri njih vsaj hitro veš, pri čem si.

DL je stranka za vse režime in vse čase, samo za novega ne.