O partizanih, čivkanju in damah

Maja Novak

4. 1. 2013  |  Mladina 1  |  Ihta

Prvi Silvestrski poljub je letos z radijskih valov zadonel sredi avgusta; približno takrat, ko je najbolj popularna med televizijskimi mrežami na program uvrstila prvi božični film. Tak, v katerem samska junakinja zgodnjih srednjih let spozna, da uspeh v velikem mestu vodi le v alkoholizem, zato se za praznike vrne v rodne rovte, se spravi s starši, začne z domačini loviti rakune in igrati na bendžo, pri tem pa doume, da je pravo srečo in resnico mogoče najti le za štedilnikom, v cerkvi in v kakih sto milj oddaljeni porodnišnici. Jasno, televizija mora nekako zapolniti luknje med, recimo, intervjuji, v katerih razne Petre, krčmarice, nenehno skačejo izpraševancu v besedo, da bi mu dokazale, koliko o temi pogovora vedo šele one.

In ker ameriški filmi tudi jeseni in v začetku zime niso postali nič inteligentnejši, sem se bila prisiljena po duhovno hrano zateči na YouTube ter tam v prazničnih dneh brskati za ocvirki polpreteklosti, ki bi jih lahko poimenovali kar »pesmi diktature in upora«.

Če naj začnem z diktaturo: Suliko me je razočarala. Saj ne, da ne bi bila blagoglasna, ampak od narodne viže, ki je bila najljubši napev Josipa Visarjonoviča Stalina, bi človek pričakoval več udarnosti, nikakor pa ne slavčkov, vrtnic in mesečine. Majhen grobek na poljani pesem sicer vsebuje, ampak to je grob ljubice prepevajočega, ne grobišče žrtev čistk in povojnih pobojev – ti smola. Do letošnje zime sem bila prepričana, da je bil Stalin vsem svojim napakam navkljub mož kremenitega značaja in železne volje, nekakšen Janša, če hočete, potem pa ti odkrijem, da je bil v resnici Pahor!

(Za nameček je točno v trenutku, ko so mi po glavi rojile te črne misli, Janša čivknil – ne, spoštovano sodišče, nikogar nočem žaliti, twitting v angleščini pač pomeni čivkanje –, da bo resničen užitek, po dolgem času sodelovati s predsednikom, ki ne bo nenehno govoril le »ne«, temveč bo včasih tudi prikimal. Moje razočaranje nad svetom nekdaj in danes se je še poglobilo. Kot namreč pravi starodavna šala, dama, ki reče »da«, sploh ni dama – in tako se je za Pahorja, o katerem smo že slutili, da ni kak poseben dedec, pokazalo, da niti dama ni.)

Zato sem brskala dalje in prek španskega izvirnika pesmi Na oknu glej obrazek bled (ta je kajpak precej bolj živahen in manj cmerav od slovenske priredbe, mladeniče, ki bi se radi poročili z Asturijkami, celo poziva, naj jo s puško in bodalom mahnejo v Madrid – vi, kolegi demonstranti, pa nikar ne nosite s sabo petard in steklenic z vnetljivo vsebino, kajti kot sem se lahko tik pred dnevom samostojnosti in, khm, enotnosti prepričala na lastne oči, morajo biti v Sloveniji celo demonstracije nekakšna srednja žalost) prodrla do Chant des partisans, francoske himne upora proti fašizmu. Končno nekaj možatega! To, fantje! Zakon!

Do letošnje zime sem bila prepričana, da je bil Stalin vsem svojim napakam navkljub mož kremenitega značaja in železne volje, nekakšen Janša, potem pa ti odkrijem, da je bil v resnici Pahor!

Za začetek je besedilo pomagal napisati Maurice Druon, ki ga pri nas poznamo zlasti kot avtorja niza zgodovinskih romanov Prekleti kralji, sicer pa je imel dve lastnosti, ki jih piscu partizanskih pesmi ne bi prisodili: prvič, bil je akademik, in drugič, bil je desničar. A kot kaže, so vsaj nekateri Francozi drugo svetovno vojno vzeli resno, v njej videli globalno katastrofo, ne le kulis za domače vrtičkarske spore, ter menili, da je v takem trenutku bolje, če se ne gredo, khm, enotnosti po našem zgledu.

(Mimogrede, gospodje, kaj, ko bi praznik, katerega imena si tako ali tako noben Slovenec ne more zapomniti, prekrstili v »dan samostojnosti in, khm, povezovalnosti«?)

Dalje: besedilo pesmi je okrutno – o pravi naravi galantnih Francozov sem si svoje mislila že ob Marseljezi, kjer »nečista kri napaja kolotečine«, Pesem partizanov pa me je še utrdila v prepričanju, da francoskim tueurs, ki »ubijajo hitro«, ni težko seči »po krogli in nožu«. A najzanimivejše je to, da Slovenci besedilo poznamo v dveh verzijah. Nekaj meglenega je zabrcalo v mojem spominu, pa sem se podvizala v predal že skorajda pozabljenih stvari po hreščečo kaseto, na kateri so se glasovi Partizanskega pevskega zbora pred davnimi, davnimi časi res dvignili tudi v tej pesmi – a glej zlomka, ali niso izpustili ključne kitice? Ta gre v grobem prevodu nekako takole: »Na svetu so države, kjer ljudje na varnem v posteljah sanjajo; pri nas pa, saj vidiš, korakamo, umiramo in crkujemo.« No ja, saj nisem nikoli trdila, da v svinčenih časih ni bilo cenzure ...

Le da izpuščena kitica ni bila neljuba samo komunistom, temveč jo po YouTubu sodeč dokaj slabo prenesejo tudi nekateri demokrati, na primer nekdanji francoski predsednik Sarkozy. Ob njegovem ustoličenju pred kakimi šestimi leti mu je tako, kot veleva tradicija, zbor republikanske garde namreč zapel Pesem partizanov – in prav zabavno je opazovati, kako jezno na posnetku trza Sarkozyjevo lice. Jezno, kot morda trza Janezovo, kadar tvita in čivkajoč žali sodržavljane, če si drznejo premišljevati drugače od njega. Občutljiv človek, naš Janez! Nič manj od Nicholasa. Ko je bil tega neki televizijec ogovoril z »Gospod Sarkozy«, namesto da bi ga zmerjal s »predsednikom«, je Sarkozy vstal in odkorakal iz studia. Ko si je v podobnem položaju drznil novinarja na protokol z glasom blagohotnega profesorja spomniti dr. Danilo Türk, si je nesrečnik prislužil zamero, ki so jo mediji pogrevali še vso letošnjo predvolilno kampanjo, dokler se ni skupaj s tisočkrat omenjeno potjo v Sarajevo zdelo, da je Türk med svojim mandatom zagrešil ne dveh, temveč milijardo neumnosti. Drugače kot Pahor, ki mu zagotovo smete reči: »Ej, Borči – SO WHAT?«

Hja; naj svoj sprehod skozi glasbeno zgodovino sklenem s prastaro Domiceljevo popevko, katere refren lajna: »Saj po novem, saj po novem, saj po novem letu boljše bo!« in črnogledo navržem: »Bo vraga.« Pri takih Janezih in Borutih (in medijih) že ne.