Jure Henigman, igralec

Zgodba filma Izlet, prvega celovečerca Nejca Gazvode, je že skoraj ponarodela. Trije prijatelji se po dolgem času srečajo in odpravijo na roadtrip na Obalo. Začne se z vožnjo, polno smeha in glasne muzike, potem pa iz vseh treh privrejo številne nakopičene frustracije, od osebnih do družbenih. A le kako ne bi, ko pa mladi, ki bi morali pokati od ambicij in zamisli, v sedanjih razmerah pogosto sploh ne vidijo več nobene prihodnosti.

Nina Rakovec je igrala Živo. Luka Cimprič je bil Andrej. On pa je bil Gregor. Mladenič, ki je rešitev videl v dobro plačanih vojaških misijah, ni pa pričakoval, da bo bivanje v vojnem žarišču peklensko. »Enkrat smo povozil otroka,« zaupa prijateljema. Seveda ga vprašata, kako se je končalo. On le odkima: »Nč, naprej smo se odpelal.«

Izlet ni ostal v spominu le kot zgodba o treh prijateljih, temveč tudi kot iskren portret sedanje mlade generacije. To ga ne preseneča. Ne le zato, ker celotna filmska ekipa, z njim vred, sodi v to generacijo in diha z njo, temveč tudi zato, ker je film nastajal drugače od večine slovenskih filmov. Prav zaradi minimalnega proračuna so si lahko vzeli čas, da so postali pravi tim, se pogovarjali, skupaj gledali filme, raziskovali gradivo. Igralci so like lahko razvijali globinsko in tako tudi sami bogatili scenarij. »To je bil za slovenske razmere res privilegij,« se spomni.

Imel je srečo, da je bila takšna že njegova prva velika filmska izkušnja. Nič nenavadnega torej, da je po svoji drugi večji vlogi, iskalcu Jezusove pisave v Turkovem prvencu Nahrani me z besedami, spet sprejel Gazvodovo vabilo. Premiera celovečerca Dvojina se obeta letos.

A filmske vloge so pri nas redkost, primarni medij slovenskih igralcev je gledališče. Prav zaradi tega je tudi vzljubil igralski poklic. Ko je bil mulc, je sicer raje treniral rokomet. Na oder je prvič stopil konec osnovne šole, ko se je začel nesrečno zaljubljati in pisati pesmi, z njimi pa pritegnil pozornost učiteljic in si prislužil povabilo na šolski recital. V prvi gledališki predstavi pa je nastopil šele na ljubljanski gimnaziji Ledina, kjer so tisto leto ravno uprizarjali Golega pianista Matjaža Zupančiča. Dobil je vlogo kmeta in izkazalo se je, da mu je bila pisana na kožo. Morda tudi zato, ker je lahko uporabil domače ribniško narečje. In ravno zato, ker mu je šlo, je vztrajal, nazadnje pa bil sprejet tudi na študij igre na AGRFT, kjer je njegov mentor poleg Mileta Koruna postal prav Zupančič.

In še dobro, da mu je študij politologije takrat spolzel iz rok, saj mu je bilo že po letu akademije jasno, da je to to. To so kmalu spoznali tudi drugi. Tudi denimo Mestno gledališče ljubljansko, kjer je zdaj dejaven v sedmih predstavah, od Frankensteina do Komedije z ženskami. Njegova osma ta čas »še živa« predstava je tista, ki ga je pred štirimi leti, ko je bil še študent, pravzaprav izstrelila v zavest stroke in občinstva – Buljanov kritiško odlično sprejeti Macbeth po Shakespearu. S predstavo so med drugim gostovali v Seulu in v priznani La Mami, sam pa si je najbolj zapomnil nastop na Kubi, kjer si je v prvi minuti prve predstave izpahnil ramo, a se je z imobilizirano roko vrnil na oder in požel huronski aplavz 500-glave množice.

Prav ta predstava mu je prinesla Borštnikovo nagrado za najboljšega mladega igralca. Še več nagrad mu je prinesel prej omenjeni Izlet. Najprej doma in potem še na tujem, v Nashvillu in pred nekaj tedni tudi v Berlinu. Tam so bili očarani nad njegovo »izjemno sposobnostjo za kombiniranje široke palete čustev«. Še več, igro so v angleščini opisali kot »jaw dropping«. In to je zapisala tista komisija Berlinskega filmskega festivala, enega najpomembnejših v Evropi, ki mladim evropskim igralcem podeljuje laskavi naziv vzhajajoča zvezda (shooting star) in vsako leto z njim ovenča le deseterico.

Zdaj je torej v tej deseterici. Na letošnjem Berlinalu se mu ponuja priložnost za mednarodni preboj, a kljub temu ostaja z obema nogama trdno na tleh. Seveda bo zadovoljen, če se mu bo odprla kakšna nova pot. Najpomembnejše pa se mu zdi, da doma ustvarjamo kakovostne projekte, na katere smo lahko ponosni, in da skušamo tujino osvojiti z njimi.