Jack Reacher

proti -

Ne, to ni Jason Bourne!

Jack Reacher, posnet po bestselerju Leeja Childa, se začne tako kot Dirty Harry in mnoge slike iz Amerike, recimo Connecticuta: fantomski ostrostrelec v nekem ameriškem mestu postreli pet civilistov, toda za sabo pusti tako dolgo sled, da ga hitro dobijo.

Ime mu je James Barr (Joseph Sikora), še malo prej pa je bil vojaški ostrostrelec, pravzaprav as ostrostrelskih asov, junak številnih ameriških front (Bagdad! Kabul!).

Bi tak as za sabo pustil tako očitne sledi? Jasno, da ne. Je hotel, da ga ujamejo? Aha: in ene civilistke ni zadel. Taki profiji pa ne zgrešijo. Če zgrešijo, potem zgrešijo namerno. Zakaj je zgrešil? Je bilo to sporočilo? Če je bilo, komu? Barr, ki se brani z molkom (preden tudi zares ne pade v komo), na papir napiše le: »Pripeljite Jacka Reacherja!« Toda Jacka Reacherja (Tom Cruise), nekdanjega vojaškega policista, ki ga Christopher McQuarrie, režiser tega trilerja in scenarist Osumljenih petih, vpelje kot seksi repliko Keyserja Sozeja (fantomski, vsemogočen, vsepovsoden, neustrašen, ciničen, manihejski, osamljen), ne pripeljejo, ampak se prikaže kar sam, kot da bi padel z neba ali pa stopil iz legende, okej, iz ust javnega tožilca in preiskovalca, ki o njem ravno govorita. Toda ironično: ko se »mistični«, »karizmatični«, »profetski« Reacher vključi v akcijo (v misijo nemogoče – dokazovanje Barrove nedolžnosti), izgleda tako banalno, kot da bi se skušal uskladiti s situacijami, ki so tako didaktično in ziheraško klišejske, da ste jih lahko videli že tudi v slovenskih filmih. Film si sicer domišlja, da je boljši, kot je, zato ton stalno spreminja (iz resnobe pada v komedijo in samoparodijo), kar pa mu vzame še zadnje bilke napetosti.