Eric R. Wolf: Kmečke vojne 20. stoletja

+ + + +

Študija šestih revolucij – v Mehiki, v Rusiji, na Kitajskem, v Vietnamu, v Alžiriji in na Kubi.

Delo, ki je izšlo leta 1969, postavlja revolucije kot odgovor na kapitalistično prisvajanje kmečke zemlje, ki je povzročilo pavperizacijo in razbitje tradicionalnih oblik delovanja družbe. Avtor, marksistični antropolog, simpatizira z revolucijami, saj jih ne predstavlja kot organizirane prevrate, ki so končali v diktaturi.

Svoje analize konča v trenutku po praktičnih zmagah revolucionarjev, tako da potem ne primerja rezultatov nove vladavine z rezultati stare. V Rusiji in na Kitajskem denimo pojasni, kako sta imela Lenin in Mao na svojem pohodu veliko podporo kmetov, ne ustavlja pa se pri posledicah, kot so bile desetine milijonov umrlih zaradi lakote, ki jo je komunistična oblast povzročila s svojimi potezami.

S te zorne točke je knjiga sicer apologija, vendar pa je njena moč drugje. Vzemimo Alžirijo konec 19. stoletja, ko jo kolonizirajo Francozi. Zaradi bolezni trte v Evropi so sistematično zasadili številne vinograde, iz katerih so potem pridobivali velike količine vina. Gospodarski uspeh? Ja, za francoske veleposestnike, domačine pa je zadela fatalna posledica – skrčili so jim polja pšenice, posekali gozdove, pregnali ovčerejo in zdesetkali nasade palm.

Wolf se tako sprašuje o primernosti samoumevne fascinacije nad razvojem kapitalizma, saj vseskozi registrira, kaj vse je »napredek« uničil. Čeprav misli kot levičar, je dejansko ekozof. V tradicionalnih navadah ne vidi nazadnjaštva, ampak posebni modus vivendi: »Z nošnjo tančice Alžirka ustvari stanje nerecipročnosti; ona vidi, ne da bi jo videli, ne da bi dovolila, da jo vidijo.«

Ko bi Wolf živel še danes in še kakšno desetletje čez, bi bil priča preobratu, ko bi si nekatere Evropejke iz želje po zasebnosti omislile tančico za hojo po mestu.