Dobrodošli v letu nič

Dimitrij Rupel je nedavno rekel, da je med protestniki zaznal tudi take, ki bi radi Slovenijo vrnili v »izrabljeni sistem«. Problem je seveda le v tem, da tudi zdajle živimo v očitno povsem »izrabljenem sistemu«. Slovenci namreč protestirajo prav zato, ker imajo občutek, da živijo v najbolj izrabljenem sistemu izrabljenih sistemov, ki jih pelje nazaj, v leto nič.

Naj vas – zaradi živahnejše debate – le spomnim, zakaj so se Slovenci prelevili v protestno množico: zaradi varčevanja, zategovanja, rezanja, zaradi sekanja socialne države, pravne države in kulturne države, hja, zaradi ekonomije, predvsem zaradi elitističnega prilaščanja ekonomije in vsega tistega, kar se zgodi, ko si ekonomijo prilastijo finančne, ekonomske elite (korupcija, tajkunstvo, klientelizem, nepotizem, neenakost, nižanje standarda ipd.). Slovence je v protestno množico prelevilo spoznanje, da njihova življenja določa, vodi in usmerja ekonomija, ki pa jih skuša zdaj – v spregi s finančnimi elitami, neoliberalnimi dogmami in njenimi političnimi gostitelji – spremeniti v ceneno delovno silo, v tlačane neofevdalnega reda, v katerem bodo odmevali dosežki »preverjenega« in »uspešnega« kitajskega modela.

Ali Slovenija res postaja Kitajska? Ali Slovenija res sanja o Kitajski? Hoče slovenski model res zanositi s kitajskim? Kje neki, boste rekli. Daleč od tega. Sploh ne. Toda če se malce stegnete, lahko brez kakih silnih težav še kar ugotovite, da je Slovence v protestno množico prelevila prav povsem očitna, naravnost vsiljiva paralela med slovenskim in kitajskim modelom: na Kitajskem je komunistična partija ta, ki diktatorsko varuje neoliberalni kapitalizem in vladavino ekonomskih, finančnih elit, pri nas pa komunistične partije sploh ne potrebujemo več, saj njeno delo povsem zgledno in nemoteno opravlja pravna država, zaščitnica družbenih – ekonomskih, finančnih, političnih – elit. Da je naloga slovenske pravne države varovanje družbenih elit, smo videli pri gospodarskem kriminalu, pri tajkunih, pri korupciji, pri stečajih, pri množičnih odpuščanjih delavcev, pri nevidnih delavcih in tako dalje. Zdaj pa še pri referendumih, ki jih je ustavno sodišče – brezprizivna, brezpogojna avtoriteta – prepovedalo, s čimer je tudi uradno prevzelo vlogo varuha neoliberalizacije Slovenije.

Ko je ustavno sodišče presodilo in odločilo, da referendumov o slabi banki in proračunu ne bo, je presodilo in odločilo, da je neoliberalizem – ideologija, maskirana v ekonomijo – nedolžen.

Ko je ustavno sodišče presodilo in odločilo, da referendumov o slabi banki in proračunu ne bo, je presodilo in odločilo, da je neoliberalizem – ideologija, maskirana v ekonomijo – nedolžen. Da je sprejemljiv in združljiv z našim pravnim, ustavnim redom. Not guilty! Ne, komunistične partije ne potrebujemo – zadošča že pravna država, ki ima vedno prav, pa četudi s tem svojim pojmovanjem »pravice« varuje le interese družbenih elit, vladajočega razreda. Paradoks je na dlani: pravna država bo Slovenijo odpeljala v čisti kapitalizem, ki pa bo potem potreboval prav komunistično partijo, da ga bo ščitila in varovala.

Ne protestniki, ne protestno gibanje, ne granitne kocke – pravna država bo v Sloveniji ustvarila potrebo po trdi roki, diktaturi. V času protestov je bilo modno reči: protesti da – nasilje ne! Protesti da – granitne kocke ne! Vsi so se zgražali nad granitnimi kockami in protestnim »nasiljem«, toda to, kar nastaja, je huje od granitnih kock. In tudi vse tisto, zaradi česar so letele kocke (diktatura elit! stiskanje! radarji! zastraševanje! izredne seje!), je huje od granitnih kock. To, kar nastaja, nastaja na silo, nasilno. Kaj so granitne kocke v primerjavi s tem, kar nastaja! In kaj je protestno »nasilje« v primerjavi z nasiljem, ki skupaj drži čisti kapitalizem! Zgražaš se nad protestnim »nasiljem«, nad nasiljem, ki ohranja in preživlja čisti kapitalizem, pa ne. Še več: da bo lahko kapitalizem še čistejši in strašnejši in svobodnejši in popolnejši, mu junaško stopiš v bran in odstraniš vse socialne varovalke (razgradnja socialne države, deregulacija trga dela, vitka država ipd.), da se bo med nami, Slovenci, ja čim bolje počutil in da mu ja ne bo treba več bežati drugam, na tuje, recimo na Kitajsko.

Umor na Orient ekspresu

Kot ste opazili, je predsednik Borut Pahor nekaj dni pred novim letom obiskal (mariborske) brezdomce, ki stalno – iz dneva v dan – živijo v krizi (revščini, pomanjkanju, prikrajšanosti, izključenosti, socialni nevidnosti), in jim razlagal, da te krize, kot žal kaže, še ne bo prav hitro konec. Brezdomcem, ki drugega kot krize itak ne poznajo in ki so na življenje v krizi že navajeni, tako da jo sprejemajo kot naravno stanje, je razlagal, da krize še ne bo konec? Pahor, boste rekli. Toda v tem njegovem obisku je bilo več kot le malo ironije: njegovo sporočilo brezdomcem je namreč zvenelo kot sporočilo vsem tistim, ki še imajo domove in službe – za vse vas bi bilo najbolje, da se navadite na krizo! Da jo sprejmete kot način življenja! Tako kot so se nanjo navadili – in jo sprejeli – brezdomci! To, kar nastaja, bo pač poskrbelo, da bo kriza stalna in permanentna, tudi ko je, vsaj za družbene elite, ki živijo v protektoratu pravne države, ne bo več. Pahor, ki ni le aficionado tega, kar nastaja, ampak tudi načina, kako to nastaja, tvega, da bo za Janšo to, kar je Medvedjev za Putina, še toliko bolj, ker se je Janša po vsakih volitvah, na katerih dobi 20 % glasov, potem obnaša tako, kot da ima 100-odstotno podporo.

Za protestno gibanje ni dobro, da dvomi o sebi. Če verjameš v etičnost svoje pozicije, v njeno absolutno čistost in univerzalnost, potem se ti ni treba ustavljati ob misli na posledice svojega početja.

Predstavljajte si, da je Slovenija kriminalka, kar seveda niti ni tako daleč od resnice. Predstavljajte si torej, da je morilec kapitalizem, da skuša zagrešiti popolni zločin, perfektni umor, in da je detektiv pravna država, ki ta zločin – popolni zločin – preiskuje. V kriminalkah, recimo v Vrvi, Kliči U za umor ali Onstran utemeljenega suma, popolni umor nikoli ne uspe, ali bolje rečeno, popolni umor temu, ki ga pripravi, zrežira in zagreši, sicer uspe, a ga na koncu vedno dobijo. Zakaj? Ker pravne države nima na svoji strani – ker pravna država ne nastopa kot varuh njegovih zasebnih interesov. In zdaj si predstavljajte, da bi pravno državo imel na svoji strani! Ko postane pravna država legitimacija čistega kapitalizma (pa četudi ustava samega kapitalizma – kaj šele čistega, divjega, dereguliranega, neoliberalnega! – ne omeni niti z besedo), se vrata popolnemu umoru odprejo tako na stežaj, da pride k ljudem na dom.

In Slovence je v protestno množico podžgalo prav spoznanje, da se je zgodil umor – ekonomski umor. Vprašanje je bilo le, kdo je morilec. Slovenci, ki so se zlili v protestno gibanje, so padli v dobro staro kriminalko Mrtev ob prihodu (D.O.A., 1950), v kateri na policijsko postajo prikoraka malomestni računovodja Frank Bigelow, prijavi umor in potem na policistovo vprašanje, kdo je bil umorjen, odvrne: »Jaz sem bil umorjen!« Hja, tudi Slovenci so na lepem ugotovili, da so bili umorjeni. Mrtveci, ki še živijo. In ki še hodijo. In ki hočejo okupirati prihodnost. Mrtvi in obenem dovolj živi, da lahko preiskujejo svoj umor. Čivk Janševe SDS, ki vedno pove več, kot je hotel reči, jih je razglasil za zombije, s čimer je zadel žebljico na glavico, saj je s tem le anticipiral Pahorjev obisk pri brezdomcih in svojo željo izrazil v inverzni obliki: ko so Janševi jurišniki protestnike razglasili za zombije, so le povedali, kaj pričakujejo od Slovencev – da so zombiji. Da naj se torej navadijo podrejenosti, poslušnosti, krize. Kar je seveda v popolni rimi s Pahorjevo mantro, da je ta vlada brez alternative, ter z izgubo referendumskih podpisov in odločitvijo ustavnega sodišča, ki je referendum prepovedalo, potemtakem z zaporedjem gest, ki so dale ljudstvu – še posebej protestnemu ljudstvu – jasno vedeti, da nima več pravice odločati o svojem življenju, kaj šele svoji prihodnosti.

Še več, Janševi jurišniki so protestnike, ki so – ob svoji preiskavi umora – kmalu dobili občutek, da nastopajo v Umoru na Orient ekspresu, sloviti kriminalki Agathe Christie, v kateri se izkaže, da morilec ni le eden, ampak da jih je več (množico »morilcev«, ki so jih detektirali protestniki, ste lahko videli na gotof-je transparentih in tiralicah), celo prepričevali, da nastopajo v kriminalki Umor Rogerja Ackroyda, da so torej sami morilci – v tej, nič manj sloviti kriminalki Agathe Christie, se pač na koncu presenetljivo izkaže, da je morilec ta, ki samo zgodbo o umoru pripoveduje. In Janševi jurišniki, forumi, zbori in brigadirji so protestnikom stalno očitali in dopovedovali, da so le marionete zarotniških »stricev iz ozadja«, ki z njimi manipulirajo, le zajedavci, ki Slovenijo vlečejo nazaj (kam? v blaginjo?), le antipatrioti, tako rekoč izdajalci, ki s svojim početjem sramotijo, ogrožajo in ubijajo Slovenijo, njeno dobro ime, njeno podobo v očeh tujine, njene bonitetne ocene, njeno »svetlo pot naprej«, njeno spopadanje s krizo.

Pri svojem etičnem protestu moraš vztrajati, pa četudi se zavedaš hudih – magari katastrofalnih – posledic svojega početja.

Janševim marionetam bi bilo treba reči le: ne zaradi potez vlade, ampak zaradi protestnega gibanja, ki je lani – vse tja od februarja pa do konca decembra – preplavljalo Slovenijo, je ljudem boljše. Če se Slovenija ne bi zbila v protestno gibanje, potem mariborski župan Franc Kangler ne bi nikoli odstopil, vlada ne bi zamrznila ratifikacije mednarodnega trgovinskega sporazuma Acta, delavci in delavke Gorenja ne bi dobili višjih božičnic, parlament ne bi našel dodatnih 16 milijonov za visoko šolstvo in sprejel zakona o šolski prehrani, ki bo več kot polovici osnovnošolcev omogočil brezplačno malico. In tako dalje. In tako naprej.

In seveda: če protestno gibanje ne bi spremenilo podobe Slovenije, potem tudi finančni minister Janez Šušteršič delnic, ki jih ima belgijska KBC v NLB, ne bi odkupil po en evro, ampak bi plačal precej, precej več. Belgijci so na hitro in pod ceno prodali svoje premoženje v NLB – za vsak primer. Vsakič, ko se je protestna množica zbrala v Ljubljani, je gledala proti parlamentu – le malce bi se zasukala, pa bi gledala proti NLB. In vrednost KBC-jeve delnice bi padla pod evro. Zato so raje spokali.

Kdo je profitiral? Država! Kar seveda pomeni, da je domovina zaradi protestnega gibanja bogatejša. Ergo: protestno gibanje ni antipatriotsko.

Paranoja Janševih jurišnikov je edini dokaz, da so še živi. Po drugi strani pa izgledajo lučni bratje onega mulca iz filma Šesti čut, ki nenadoma dahne: »Vidim mrtve ljudi!« Ali natančneje: Janševi jurišniki – že itak obsedeni z relativiziranjem sedanjosti (kaj je ekonomski umor Slovenije v primerjavi s povojnimi poboji!), mesijansko morbidnostjo (žrite golobe, zombiji!), revanšističnimi fantazijami (crknite, komiji!) ter vero v ponovno vstajenje in večno življenje (za kar pa imajo le 20-odstotne možnosti) – vidijo mrtve Slovence. S tem se kakopak najlažje vživijo v tisto »večno dušo« kapitala, ki se vedno obnaša tako, kot da so vsi ljudje že mrtvi.

Izpovedi ekonomskega morilca

Kar nas spet pripelje do ekonomskega umora Slovenije, ki je Slovence prelevil v protestno množico. Nedavno je tudi pri nas, v prevodu Maje Ropret, izšla precej slavna – in nič manj kontroverzna – knjiga Izpovedi ekonomskega morilca, v kateri John Perkins, nekdanji glavni ekonomist pri ameriškem svetovalnem podjetju Main, popisuje delo, lik in življenje ekonomskega morilca. Ekonomski morilci, pravi Perkins, ki je bil to tudi sam, »smo elitna skupina ljudi, ki z izrabljanjem mednarodnih finančnih organizacij podpihujemo razmere, v katerih drugi narodi postanejo pokorni korpokraciji, ki je na čelu naših največjih korporacij, naše vlade in naših bank. Ekonomski morilci tako kot naše mafijske različice nudimo usluge. Te imajo obliko posojil za razvoj infrastrukture – elektrarn, avtocest, pristanišč, letališč ali industrijskih con. Pogoj za takšno posojilo je, da vse te projekte zgradijo inženirska in gradbena podjetja iz naše države«.

To je pogoj, trik pa je v temle: »Če ekonomski morilec zabeleži popoln uspeh, so posojila tako visoka, da je dolžnik po nekaj letih prisiljen ustaviti odplačevanje. Ko se to zgodi, tako kot mafija terjamo svoj del plena. To pogosto vključuje eno ali več od naštetega: nadzor nad glasovi v Združenih narodih, izgradnjo vojaških oporišč ali dostop do dragocenih virov, kot sta nafta ali Panamski prekop.« In tako svojemu globalnemu imperiju dodajo še eno državo.

Jasno, te države so potem v bistveno slabšem stanju, kot pa so bile, preden so jih ekonomski morilci seznanili s »čudeži« sodobne ekonomije, bančništva in inženiringa. Zaradi projektov, ki jim jih je vsilil ekonomski morilec, se dušijo v zunanjem dolgu, tako da večino državnega proračuna namenjajo odplačevanju dolga, namesto da bi ta kapital uporabljale za pomoč milijonom, ki živijo pod pragom revščine. Dolg tretjega sveta presega znesek, ki ga tretji svet nameni za zdravstvo in šolstvo. Da bi lahko odplačevali dolg, vse svoje naravne vire – pa tudi banke, zavarovalnice, telekome, naftne družbe ipd. – prepustijo tujim korporacijam, dobrodušnim tujim investitorjem. »Od vsake 100 dolarjev vredne količine surove nafte, načrpane iz ekvadorskega pragozda, tuje naftne družbe dobijo 75 dolarjev. Od preostalih 25 dolarjev se morajo tri četrtine nameniti odplačevanju zunanjega dolga. Večina ostanka pokrije vojaške in druge vladne stroške – kar pomeni, da za zdravstvo, šolstvo in programe pomoči ostane 2,5 dolarja.«

Ekonomski morilci, ki države tretjega sveta s pomočjo Svetovne banke, Mednarodnega denarnega sklada in podobnih finančnih institucij silijo v finančno odvisnost in politično zvestobo (»Kolikor večje je posojilo, toliko bolje«), ne prihajajo z mečem, ampak lepo oblečeni, vljudni in ponižni, z nasmehom, kot altruisti, polni velikih besed o človekoljubni pomoči, makroekonomskih preglednic in finančnih projekcij, mojstri ustvarjanja vtisa, da državi delajo uslugo, da torej pomagajo pri njenem posodabljanju, pri njenem vstopanju v moderno dobo.

»Bogati bogatijo in revni postajajo še revnejši. Toda z vidika statistike se to beleži kot gospodarski napredek ... Pomoč pri gospodarski rasti v mnogih primerih pomeni le še večje bogatenje tistih nekaj ljudi na vrhu piramide, nima pa učinka za tiste na dnu, razen tega, da jih potisne še globlje.«

Slovenci so na lepem ugotovili, da so bili umorjeni. Mrtveci, ki še živijo. In ki še hodijo. In ki hočejo okupirati prihodnost. Mrtvi in obenem dovolj živi, da lahko preiskujejo svoj umor.

In seveda, ekonomski morilci, novi pastirji krave, ki jo s prikrojevanjem statistik in prirejenimi gospodarskimi napovedmi molzejo do smrti, voditeljem teh držav, ki si z gradnjo industrijskih con, letališč in avtocest krepijo politični položaj (glejte, kaj lahko doseže prijatelj mednarodnih finančnih trgov!), omogočijo, da postanejo tako marionetni del širokega omrežja kot skorumpirani del dobro plačane lokalne elite, ki skrbi za tuje trgovinske interese. Komunizem se tem elitam, globalnim in lokalnim, voljnim izvajalkam tujih interesov, zdi sila zla, pravi Perkins, obenem pa jih vodi sveto prepričanje, »da jih do njihove države, potomcev in Boga veže dolžnost, da svet spreobrnejo v kapitalizem«. Sami ne smejo pasti – če padejo oni, pade država! Njihov osebni propad bi pomenil konec sveta. Vsaj tako pravijo. »Spodbujanje kapitalizma pogosto resnično vodi v sistem, ki spominja na srednjeveške fevdalne družbe.«

Etika protesta

Mar se niso Slovenci v protestno množico prelevili prav zato, ker imajo občutek, da se je Sloveniji zgodilo natanko to, kar popisujejo Izpovedi ekonomskega morilca? Mar se niso uprli prav zato, ker imajo občutek, da so naše elite Slovenijo prodale tujim trgovinskim interesom, da so torej le še voljne in marionetne kolaborantke mednarodnih finančnih institucij, ki nas z altruističnim nasmehom zadolžujejo dražje, kot bi nas smele, ki nas s tem silijo v finančno odvisnost ter politično zvestobo in ki zdaj, ko dolg težje odplačujemo (in ko se še težje zadolžujemo), terjajo svoj del plena, dostop do našega državnega premoženja, naše različice »naravnih virov«? Mar niso vstali zato, ker imajo občutek, da skušajo skorumpirane elite Slovenijo v imenu Boga križarsko spreobrniti v čisti kapitalizem? Mar ne protestirajo zato, ker imajo občutek, da živijo v sistemu, v katerem je gospodarska rast le še statistični iluzionizem in ki je že tako izrabljen, da v njem bogatijo le bogati, revni pa so vse revnejši, potemtakem v sistemu, ki je tako izrabljen, da spominja na srednjeveške fevdalne družbe?

Slovenske politične elite so tako zatopljene v interese »ekonomskih morilcev«, da nas ne bi smelo presenetiti, če bi na lepem tvitnile to, kar je na »Velikem narodnem protikomunističnem zborovanju«, ki je potekalo 29. junija 1944 na ljubljanskem Kongresnem trgu, čivknil Leon Rupnik: »Slovence lahko reši samo zmagovita Evropa, ki jo lahko k zmagi pripelje samo Nemčija!«

Za protestno gibanje ni dobro, da dvomi o sebi. Če verjameš v etičnost svoje pozicije, v njeno absolutno čistost in univerzalnost, potem se ti ni treba ustavljati ob misli na posledice svojega početja (joj, paziti moramo, da ne bomo šli predaleč, joj, paziti moramo, da ne bomo preveč škodili ugledu Slovenije, joj, paziti moramo, da ne bomo povzročili kaosa, joj, paziti moramo, da si ne bomo odtujili ljudske podpore ipd.), ampak moraš v svoji etični drži – svojem protestu – vztrajati, ne glede na posledice svojega početja.

Še več, pri svojem etičnem protestu moraš vztrajati, pa četudi se zavedaš hudih – magari katastrofalnih – posledic svojega početja. Tako kot Temnikar, glavni junak Štigličeve Balade o trobenti in oblaku (1961), najbolj črnega božičnega filma vseh časov in obenem najbolj tipičnega slovenskega filma vseh časov, gospodar samotne kmetije pod Grintovcem, ki izve, da so v neki gorski votlini skriti ranjeni partizani in da to vedo tudi belogardisti, ki so že na poti tja. Temnikar zato sklene, da jim bo poboj ranjencev preprečil, toda ob tem si predstavlja, kaj se bo zgodilo, če bo to storil – Nemci ga bodo ubili, požgali njegovo kmetijo, posilili hčerko, njegovi ženi pa odsekali glavo. Toda na koncu – rečeno v sodobnem jeziku – voljnim kolaborantom vendarle prepreči, da bi umorili te ranjene Slovence. Pri svoji etični poziciji vztraja, pa četudi se zaveda njenih strašnih posledic.