Veš, politik, svoj dolg?

Ne samo poeti, tudi politiki imajo lahko samo nek poseben dolg zgolj do svojih sodržavljanov - in do prav nikogar drugega

Poročilo Komisije za preprečevanje korupcije (KPK) nam je odkrilo Janeza Janšo v svoji najslabši, žal že tradicionalni izdaji; ne kot hrabrega in pronicljivega komentatorja in borca proti avtoritarni državi, kot smo ga imeli čast spoznati ob koncu osemdesetih let, ko je še pisal za Mladino, pač pa v vlogi avtoritarnega, sprenevedavega, ciničnega, predvsem pa lažnivega politika. »Teflonskega« politika, ki poskuša znova in znova igrati vlogo »mokre žajfe« - pa ne opazi, da navkljub svojemu samozadovoljstvu zaradi svoje neprestane izmuzljivosti ni sredi širnega oceana novih izzivov, pač pa zadovoljno plava - sredi straniščne školjke.

Kajti prav takšna je postala ta vlada – po njegovi zaslugi. Zadeve so namreč preproste, da bolj preproste ne morejo biti. Janša je pri poročanju Komisiji za preprečevanje korupcije zamudil zakonsko določene roke, navedel trikrat prenizko vrednost svojega avtomobila (15.000 evrov) in se pri tem zmotil »samo« za 30.000 evrov. Ob tem pa je bilo prvič še na povsem jasen način ugotovljeno, kako je Janša obogatel na račun poslovanja s podjetji, ki so jim bili dodeljeni veliki državni posli. Recept je preprost: kot minister za obrambo od lastnega ministrstva (ali res po tržni ceni?) kupite ničvredno parcelo in jo za 25-kratno vsoto preprodate enemu oziroma dvema podjetjema, ki nato takrat, ko vodite vlado vi, od vaše vlade oziroma države pridobita za zajetnih 69 milijonov evrov vredne državne posle. Na prvi pogled je vse v redu – na trgu lahko res vsak kdaj naredi slabo ali dobro kupčijo in naivnim vernikom SDS je morda res še mogoče »prodati« zgodbo, da je imel Janša pač izjemno, prav neverjetno srečo pri svoji »sanjski« prodaji svoje majhne, zanikrne parcele sredi Triglavskega narodnega parka, na kateri je kar s tremi zakoni prepovedano spremeniti karkoli. Kjer lahko na spremembo namembnosti samo sanjaš. In kjer stoji ena majhna podrtija iz 19. stoletja. In samo naključje je hotelo, da je prav to podjetje, ki se je tako grozno »zakalkuliralo« z Janšo in izgubilo tako veliko vsoto denarja nato še dvakrat poslovalo z Janšo in nato od države ki jo je poosebljal janša pridobilo skrajno ugodne posle. Da, da. Prav gotovo. In tudi sloni znova letijo, mar ne, gospod Janša?

Naj obračamo tako ali drugače – to podjetje (Imos) je bilo v poslih z Janšo očitno hudo oškodovano. In to je položaj, ki si ga politik, ki hoče druge učiti morale in etike nikakor ne more dovoliti. To je incestuozno, neetično razmerje, ki bi se ga razveselil le vsak pošten pripadnik italijanske Camorre. Ki ima zelo dolg spomin. In ko si enkrat njen član, greš ven lahko le v krsti. S tem je med tem podjetjem in Janšo nastal dolg, za katerega je težko verjeti, da ni bil poplačan. In če je bil, potem je bil seveda izplačan iz naših, davkoplačevalskih žepov. Na ta način se je Janša postavil v položaj, v katerem si je svojo lastno premoženjsko korist po vsej verjetnosti pridobil ob opravljanju svoje javne, državniške funkcije. Torej na račun vseh nas, navadnih državljanov. Iz naših žepov. In to dobesedno v istem trenutku, ko nam je njegova vlada ukinjala socialne pravice, otroške dodatke, dodatke na pokojnine, ali pa smo bili zaradi nje tako ali drugače vrženi na cesto. In dobesedno v trenutku, ko je prav on zaradi razsipništva kritiziral druge. Na primer nekdanjega predsednika države, ki je v Sarajevo morda res odpotoval preveč razsipno – toda ob tem ni za lasten račun svoje države izkoristil ali oškodoval niti za en evro.

Dolg, ki je na ta način nastal med Janšo in tistimi, ki so bili oškodovani ob poslovanju z Janšo, je zato nesprejemljiv. Tak dolg vzbuja nezaupanje in onemogoča vodenje. S tem se je Janša sam spravil v incestuozno, nesprejemljivo razmerje z nekim pravnim subjektom, ki je imel velike interese za razširitev poslov z državo, ki jo je predstavljal Janša. Kajti politik, ki želi opravljati javno funkcijo ima lahko eno sam dolg – dolg do svojih volivcev. In s tem do svoje države. Sicer pa, ali ne piše skoraj natančno tako tudi v Pogodbi za Slovenijo, ki so jo podpisale vse koalicijske stranke? V njej je jasno zapisano, da si bodo stranke prizadevale za »učinkovit boj proti klientelizmu in korupciji« ter za »vodenje z vzgledom«, saj bodo »predsednik vlade in ministri s svojim zakonitim in etičnim ravnanjem dajali vzgled vsemu javnemu sektorju«.

Kakšen zgled »zakonitega in etičnega ravnanja« nam daje prvi minister v Sloveniji, pa nam je pokazala Komisija za preprečevanje korupcije (KPK) ki je jasno zapisala, da je pri Ivanu Janezu Janši (SDS) »ugotovila večkratno kršitev zakonske obveznosti poročanja o premoženjskem stanju glede razpolaganja z gotovino, lastništva nepremičnin, lastništva premičnin ter prevzemanja jamstev in poroštev« ter da je ugotovila »da se je premoženje zavezancu – glede na ugotovljene uradne vire dohodkov in premoženja – v nadzorovanem obdobju nesorazmerno in nepojasnjeno povečalo za najmanj 210.000 EUR«, oziroma da si je Janša »od zasebnega podjetja s pravnim poslom na škodo tega podjetja pridobil premoženjsko korist v višini cca. 100.000 EUR, pri čemer je bil posel po ugotovitvah komisije obremenjen z izrazitimi korupcijskimi tveganji in sumi zlorabe položaja«.

Janša je v preteklih dnevih vse to zanikal – očitno neuspešno. To seveda ni bil prvi primer, da je bil Janša ujet pri neresnicah. Janez Janša je bil že v preteklosti razkrinkan, da je prepisoval govor od Blaira, nato pa se je zlagal, da sta oba prepisovala iz neke Masarykove razprave. Janša se je zlagal tudi tedaj, ko je v vlogi premiera zatrdil, da je bil helikopterski reševalni prevoznik izbran z javnim razpisom, kar se je izkazalo za neresnico. Vendar so doslej Janšo tiskovni predstavniki zmerja uspeli reševati na “klasičen” način, s sklicevanjem na njegove “lapsuse” in “preobremenjenost” (helikopterski prevozi) ali pa z preprostim zanikanjem krivde (Blairov govor). Po poročilu KPK je to seveda veliko težje. Trditve Janše, da je bilo poročilo »preračunano« objavljeno na dan druge »vstaje« in podobne »teorije zarote« so morda vžgale v preteklosti, toda ne morejo »vžgati« pri napadu na moralno neoporečnega in strokovno podkovanega Gorana Klemenčiča. In le kdo bi verjel trditvam Janšinih vernikov, da so bili pripadniki »tranzicijske levice« infiltrirani v KPK, kot slepo orodje »komunajzarjev« pripravljeni istočasno uničiti še svoj največji up, Zorana Jankovića, samo da bi se jim posrečilo dokazati objektivnost svojega poročila in s tem istočasno zrušiti Janšo – in to zgolj zato, ker je njegova vlada, zoper katero neprestano potekajo demonstracije, pravkar, po uresničitvi »štirih od petih projektov« - postala izjemno uspešna?

Isto velja tudi za Janšev poskus diskvalifikacije namestnika predsednika KPK Roka Praprotnika – res je bil novinar in res je pisal o Janši, toda kolikor se spomnim, ni nikoli pisal člankov in komentarjev o Janševem premoženjskem stanju. In zato tudi ni imel prav nobene dolžnosti, da se »izvzame« iz presoje tega primera in zato tudi ni mogel biti v kakršnemkoli »konfliktu interesov«, kot bi to rad danes prikazal Janez Janša. Janša kot politik, ki se hvali z tremi desetletji kariere, pa seveda ne more pričakovati, da bo v katerikoli komisiji sedel kdorkoli, ki na takšen ali drugačen način v svojem preteklem delu ne bi imel opravka z Janšo ali njegovo vlado. Vendar zgolj to, da je nekdo pisal o Janši v preteklosti zagotovo ni še nikakršen dokaz neobjektivnosti pri obravnavi konkretnih vprašanj.

Sicer pa je zadeva, v katero se je zapletel Janša nadvse preprosta – samo dva stavka sta potrebna za pojasnilo, kako je mogoče parcelo, ki stane 5500 evrov in je lahko vredna od 11 do 18 000 evrov nekomu prodati za 131.214 evrov. Kajti tega se res ne da razumno pojasniti. To je enako, kakor da bi kupili razmajanega fička in ga prodali kot najdražjega Lamborghinija. Poskusite to pojasniti navadnim državljanov, ki se očitno ne vozijo v Lamborghinijih. Kaj takšnega je seveda mogoče – ampak samo v pravljicah. Janša pa nas prepričuje, da naj njegovi pravljici slepo verjamemo. Ker je imel strašno srečo. Ravno takrat, ko je bil predsednik vlade in ravno s podjetjem, ki je nato delalo za vlado. Kakšno naključje !

Vse zapisano velja v enaki meri seveda tudi za Zorana Jankovića, ki ga je v Dražgošah menda pričakal transparent: "Zoki, ravno zato, ker si naš, si ne zaslužiš podpore," in ki je o temi povedal skorajda vse. Tudi Janković je imel doslej vse, kar si je le lahko zaželel, predvsem pa ogromno zaupanje ljudi. Od materialno preskrbljenega človeka smo (so)državljani tudi pričakovali, da bo delal zgolj še za »slavo« in v dobro vse skupnosti, ne pa (tudi ali predvsem, to bodo pokazali postopki) - za svoj žep. In zato je Zora Janković v tem primeru zagotovo še veliko večje razočaranje kot Janša, katerega ravnanje in afere so nam vsem dobro znane.

Predvsem pa za oba, tako za Janšo kot za Jankovića velja, da sta padla na izpitu iz naloge, ki jo je opredelil že Oton Župančič s svojo medvojno pesmijo »Veš poet, svoj dolg?« Župančič nam je lepo povedal, kako je z dolgom poetov v vojnem času, nekaj podobnega pa velja tudi za politike v miru – kajti ne samo poeti, tudi politiki imajo lahko nek poseben dolg zgolj do svojih sodržavljanov - in do prav nikogar drugega. O tem, kateri od politikov na oblasti in v opoziciji so sposobni razumeti to preprosto dejstvo, pa bomo videli že zelo kmalu.