Potreba po vztrajnosti

Jurij Gustinčič

25. 1. 2013  |  Mladina 4  |  Pod črto

Ni še minilo več kot nekaj mesecev, odkar so se razmišljajoče glave v naši deželi – zlasti tiste, ki jo imajo za državo, ne za državico – glasno jezile, če ne še kaj hujšega, kako mirno, celo nekoliko ravnodušno širše ljudstvo opazuje hude kršitve pravil normalnega življenja, tako imenovano korupcijo, zlasti korupcijo elit. Potem pa naj bi se razpoloženja širše javnosti, če že ne ljudstva v celoti, polastila globoka jeza. Čez noč smo začeli poslušati ulične zahteve, naj vse elite odstopijo. Rekli smo, da vstopamo v burno obdobje, in smo ga takoj poimenovali VSTAJA.

Bilo bi bolje, če bi se takrat vprašali, ali so se res pokazala znamenja »vstaje«. V naši zgodovini bi morali iti pol tisočletja nazaj, da bi našli vzporednico. Vstaja! Kakšna beseda, kakšen patos bi morala povzročiti! Nedavno so nam govorili o revoluciji v Kairu, ki se je seveda kmalu spremenila v nekaj zelo oddaljenega od revolucije. Dogodki doma in po svetu bi nas morali strezniti, čutiti bi morali, da so časi resni in da moramo uporabljati resne, stvarne izraze za določitev, kaj se dogaja. Namesto tega napovedujemo shode, prav lepo obiskane, ki pa jih že vnaprej imenujemo vstaje.

To se nam dogaja kmalu po tem, ko smo ugotavljali, da politika večine ne zanima, da za kaj takšnega večina nima ne časa ne volje. Zlasti naj bi se takšne misli upirale mlajšim rodovom. Nimajo časa. Niti si nič ne želijo, razen čim hitrejše poti do zaslužka in nekoliko boljšega življenja. Če ne doma, potem drugod, zlasti drugod. O tem, da bi kam odšli za vselej, govorijo in o tem veliko razmišljajo. Oddaljene dežele, o katerih ne vemo ravno dosti, se nam zdijo kot prava rešitev. Avstralija? Zakaj pa ne, če vemo, da se o ZDA trenutno ne splača razmišljati. Šli bomo kamorkoli, le da nam ne bo treba razmišljati o politiki. Kajti razmišljati o politiki pomeni, da se moraš dejavno ukvarjati s sicer lepo, ampak dolgočasno snovjo, kakršna je domovina.

Rekel sem, da se je večina naših ljudi nenadoma zbudila, potem ko so nekateri že obupali v pričakovanju, da bomo s pestjo udarili po mizi. Skratka, da bomo naredili tisto vstajo. Kar čez noč so se začele po ulicah in trgih razlegati velike besede o velikih spremembah. Dol z vsemi elitami, se je pogumno vpilo, ne da bi razmislili, ali se je že kdaj zgodilo, da se je življenje dobro nadaljevalo, če so bile odstranjene »vse« elite. Nihče se ni vprašal, ali ne bi bilo pametneje reči, naj odidejo slabe elite in ostane in dela neka elita, ki je pripravljena pametno delati in ki še ni imela časa, da bi jo skorumpirali.

Stvar je namreč preprosta. Elite so velika in resna zgodba, a brez elit, popolnoma brez njih, ni mogoče narediti niti enega samega pametnega koraka. Bolje kot kričati proti vsem elitam bi se bilo vprašati, ali katera, ki ostane, kaj naredi (ko še ni skorumpirana, smo rekli). Moramo si seveda resno razložiti, kaj elite so in kaj niso. V svojem vsakdanjem življenju bi se lahko ustavili pri tekmovalnem športu, o katerem veliko slišimo v javnih občilih, zlasti na televiziji.

Če slovenski športnik zasede – to se tu in tam, ne ravno pogosto, zgodi – eno najvišjih mest na mednarodnem tekmovanju, ga slavimo kot polboga. Če pa tega ni, si pomagamo brez večjih težav. Naš športnik, slišimo, se je sijajno odrezal in se znašel med prvimi desetimi. Ali dvajsetimi. Vedno mu bomo prilepili sloves uspeha. Tudi če se moramo odpovedati sanjam o velikem svetovnem uspehu. Naš je naš, tudi manjši uspešnosti bomo prisodili sijajnost. Zelo smo željni uspeha in priznanja, hitro si ga prikrojimo.

Dol z vsemi elitami, se je pogumno vpilo, ne da bi razmislili, ali se je že kdaj zgodilo, da se je življenje dobro nadaljevalo, če so bile odstranjene »vse« elite.

To je še zlasti potrebno, da bi se izognili pastem zgodovine. Ta nam, po splošno razširjenem mnenju, ni bila ravno naklonjena. V celotni zgodovini novejšega časa se lahko postavljamo, denimo, s soško fronto le napol, saj so se Slovenci borili sicer za svojo zemljo, toda pod tujo zastavo, zastavo monarhije, ki je naslednji hip razpadla. Potem so tu še tisti nesrečni partizani! Res so se med prvimi v Evropi uspešno postavili po robu Hitlerju, ampak pod kakšno zvezdo!

Po Normandiji so Francozi zbrali tamkajšnje visoke predstavnike vseh sodelujočih v boju. Mednje niso povabili Slovencev. Morebiti je šlo le za pomanjkanje čuta za majhne. Ne vemo. Naša država ni protestirala. Ali je za marsikoga pri nas šlo za »ideološko vprašanje«? Lahko potem celo pozabimo, če smo naredili kaj velikega.

Vrnimo se k temi. Smo se sedaj zares razjezili? Ali sedaj res hočemo, da Slovenija stopa po trdni poti v boljšo prihodnost, zavedajoč se resnosti trenutka in potrebe po močnem nastopu. Ali se množica ni le zganila, ampak bi res bila sposobna vstaje? Ali bodo ministri, potem ko so napovedali izstop iz vlade, ki je najbolj vprašljiva v naši novejši zgodovini, pripravljeni vztrajati in nazadnje sestaviti vlado, politično ali tehnično, ki bo več kot enaka prejšnjim, ker so prisluhnili pomenu »vstaje« in bi njen zven morali tudi slišati? Smo doslej sploh slišali kak zven?

Ob zadnji dražgoški proslavi so bile menda uporabljene prehude besede, manjkalo naj bi bilo taktičnosti ob omenjanju nekaterih znanih pomembnih imen. Morebiti. Vendar je bila prav ta trenutek priložnost, da si povemo, ali cenimo svojo preteklost in ali smo pripravljeni nekaj storiti, da bo po volji tudi mlajšim rodovom. Denimo, da ne bodo samo razmišljali, ali naj se odselijo v Avstralijo ali naj ostanejo doma. Dobro bi bilo, da ostanejo. Če bomo njihovo odločitev razumeli kot privolitev v vstajo ali ne, je potem skorajda vseeno. Naj ostanejo, seveda z boljšimi vladami.