Ana Baraga, ilustratorka

Dolgolasa mladenka, ki povsem gola leži na trebuhu in bere knjigo. Roke ima prekrižane in na njih ji počivajo prsi, noge pa ima dvignjene visoko v zrak in celo tako zelo upognjene nazaj, da se ji konice prstov že prav udobno naslanjajo na lastna ramena.

To je le ena od mnogih, a slogovno zelo prepoznavnih podob, ki jih je njena desna roka izvabila iz njenih misli in jih prelila v skicirke in ali pa jih je do potankosti izpilila v knjigah, publikacijah ali študijskih projektih na Akademiji za likovno umetnost in oblikovanje. Ker je tudi sama dolgolaska, ki obožuje knjige, bi seveda lahko tuhtali, ali gre nemara za avtoportret in ali tudi sicer, kadar riše ženske, upodablja sebe. A vsa njena likovna dela, od ilustracij do slik, od celostnih grafičnih podob do fotografij in videov, so del nje. Ali kot pravi sama, so »del fikcije, ki naj bi bila moja osebnost«.

Ta njena osebnost, ki dneve preživlja karseda samosvoje, stran od medijsko skonstruirane realnosti, saj življenjske modrosti raje išče v knjigah in poglobljenih debatah, je še posebno naklonjena živalim, mačkam, psom, indrijem, tupajam in mnogim drugim, ki so pod svojimi kosmatimi kožuhi in za navihanimi očmi seveda tudi emocionalna bitja. In prav zato jih je postavila za glavne junake izvirne abecede v knjigi ABC afektiranih dejanj emocionalnih živalic, v kateri cinična cesarska tamarinka cilja cirkusanta, duhovit dihur pa drega duhovnika. Projektu, ki ima potencial, da seže tudi zunaj naših meja, se najverjetneje obeta še kakšno nadaljevanje.

A ni ji blizu le narava, v njenem ustvarjalnem svetu je neskončno veliko prostora tudi za medosebne odnose. Za moške, ženske ali oboje skupaj, ki jih največkrat upodablja skoraj ali povsem razgaljene in ujete v trenutke hrepenenja, strasti. No, ali pa v kakšne druge, prav tako pomenljive trenutke. Ilustracija gole ženske, ki prestrašeno zre v svoje dlani, stopala in prsi, iz katerih jo prežeče opazujejo kačaste pošasti z zmajevimi glavami, ena pa ji je s svojimi ostrimi zobmi medtem že zagrizla v stegno, simbolizira denimo spoznanje, da se pošasti ne skrivajo pod našimi posteljami, temveč v naših glavah. Takšna, čutna in pogosto tudi odkrito erotična dela ustvarja brez vsakršnih zavor, ki jih vcepljajo pogosto dvolične družbene norme. Tisti, ki jo poznajo, tudi zato pravijo, da razbija tabuje. Razbija stereotipe o ženskah in njihovi vlogi v sodobni družbi.

Leta 2010 je vsa svoja dela v okviru študijskega projekta vrgla na kup in jih začinila še z besedami, tudi sicer rednimi sopotnicami njenih likovnih ustvarjanj; nadvse spretno jih namreč premetava, pri čemer včasih nastane nesmisel, ki prebuja možgane, včasih pesem, včasih pa si jih sposodi tudi od drugih. Nastala je zbirka devetih knjižic Besedarije besedne bedarije, ki ni le njen izredno osebni portfolio, v katerem je sama poskrbela res za vse, za vsebino, oblikovanje in ročno vezavo, temveč je tudi celovit in v našem prostoru precej alter umetniški knjižni projekt. In prav zato, ker »svežina njenega pristopa v ilustraciji odpira nove možnosti in alternativne avtorske rešitve«, so ji Besedarije na nedavnem Bienalu ilustracije prinesle posebno priznanje za mladega ustvarjalca.

Trenutno končuje študij vizualnih komunikacij, ki je s svojo širino pomembno zaznamoval njen ilustratorski slog, in vse bolj spoznava, da jo vsaj v materialnem smislu čaka precej negotova prihodnost. A vse o tem, kako je biti likovnik, umetnik, svobodnjak ... zelo dobro ve že od malih nog, saj so vizualci tudi njeni starši, slikarka in ustvarjalka pletenin Ksenija Baraga ter grafični oblikovalec in profesor Radovan Jenko. Doma se je že od nekdaj po cele dneve in noči študiralo in ustvarjalo in drugačnega življenja si ne zna predstavljati. In si ga tudi noče. Zato se ne glede na to, kam jo bo odneslo, projektom, ki so ji blizu, a so največkrat nekomercialni, denimo ilustracijam za študentski časopis Tribuna ali pa knjižnim izdajam, samostojnim ali v sodelovanju z drugimi izstopajočimi mladimi avtorji, ne bo kar tako odpovedala.