Ištvan Išt Huzjan, vizualni umetnik

Ko je bil majhen, so imeli na hišnem dvorišču peskovnik. Tak čisto mini. Šele pozneje je ugotovil, da je bila ograda, kjer je delal potičke in tunele, pravzaprav njegov prvi samostojni ustvajalni prostor. Pravi atelje.

In ker navdih za svoja umetniška dela pogosto išče v vračanju v preteklost, k svojemu izvoru, se je sklenil vrniti tudi k svojemu peskovniku. V roke je vzel zemljevid in potegnil črto od Ljubljane do Amsterdama, kjer je ravno zaključeval podiplomski študij na prestižni kraljevi akademiji. Ker je med prestolnicama točno tisoč kilometrov zračne razdalje, je vsakih sto kilometrov naredil piko. In potem se je odpeljal od enega do drugega označenega kraja, domačinom povedal, da bi rad najel kvadratni meter veliko zemljišče, in skušal na »svoji« zemlji vedno znova poustvariti svoj mali peskovnik. Ponekod so ga sprejeli odprtih rok. Drugod so bili ogorčeni. Razglasili so ga celo za vzhodnjaškega prevaranta.

Odmeven projekt Vračanje k prvemu m2 ne pripoveduje le njegove osebne zgodbe, temveč govori tudi o našem precej raznolikem odnosu do zemlje in umetnosti, pa tudi o birokratskih postopkih, tranziciji, romarskih poteh in tudi Evropi. In tudi njegovi drugi projekti so ne glede na to, kako zelo intimno iztočnico imajo, tudi če so jih sprožili družinski fotoalbum ali ljubezenska SMS-sporočila, na koncu vedno univerzalni, arhetipski in predvsem izrazito večplastni.

Takšen je bil tudi projekt, v okviru katerega se je kot slepi potnik na avtobusni liniji Ljubljana–Benetke skrival v predelu za prtljago. Seveda je z njim preizpraševal razlike v prehajanju meja pred padcem schengenske meje in po njem, saj je »švercanje« na italijansko stran danes popolnoma nesmiselno, še nedavno pa je bila prav ta meja izredno nadzorovana, in ko se je vozil na akademijo v Benetke in nazaj domov, je bil temu pogosto priča tudi sam.

To, da je študiral umetnost, sploh ni bilo tako zelo samoumevno. Že res, da je njegov oče priznani slikar in grafik Zdenko Huzjan, a sam kot mulc o umetnosti ni želel niti slišati. Kljub uporniškemu duhu je bil, hote ali ne, nenehno v stiku z umetnostjo in nazadnje ji je roko podal tudi sam. Proti koncu srednje šole ga je pritegnila fotografija, nato risanje in kmalu si je želel samo še na likovno akademijo.

V Ljubljani mu ni uspelo, zato je izbral bližnje Benetke in tam na svoje oči spoznaval Berlusconijevo vladavino, posledice uvajanja evra, pa proteste proti vojni v Iraku; tako se je družbeno dogajanje vse bolj odražalo tudi v njegovih delih, čeprav na zelo subtilni ravni. Domov se je vrnil nabit z energijo in ni bil edini, saj se je takrat v Benetkah šolalo še nekaj mladih slovenskih vizualcev. Ob podpori galerije Ganes Pratt so se nato širši javnosti predstavili skupaj in še vedno veljajo za ene najbolj svežih, prodornih, izstopajočih avtorjev svoje generacije.

Njegovo značilno umetniško poetiko je močno zaznamovalo odkritje lastnih risbic iz najzgodnejših let. Kot že formiran umetnik se je začel poglabljati vanje in v njihove zgodbe, medtem pa ga je že klical Amsterdam in nato še Bruselj, kjer živi zdaj, in najverjetneje se tudi zato ne glede na to, katerega od številnih medijev uporablja, še toliko bolj vrača k sebi in svojim koreninam. Tudi ko se je vračal iz rezidence v Južni Koreji, kjer je arhiviral njihovo umetniško zgodovino, je pot neločljivo povezal s svojim umetniškim projektom.

Ta njegov samosvoji in študiozni proces umetniškega ustvarjanja zdaj ponuja na ogled ljubljanska Galerija Škuc. Namesto z zaokroženimi projekti se tokrat predstavlja le z minimalističnimi, vendar pogosto zelo duhovitimi detajli posameznih projektov. Denimo z otroškimi risbami, s koščki blaga, pomočenimi v varikino, ali pa s knjigo, v kateri je v Antwerpnu dokumentiral vsa bukova drevesa slovenskega izvora. A prav s tem, čeprav to ni bil njegov namen, razstava ponuja tudi temeljit in iskren prerez njegovega celotnega dosedanjega dela. In s tem seveda iskreno predstavlja tudi njega samega.