Dr. Aleksejs Loskutovs: »Takšni napadi so pogosti v državah bivšega sovjetskega bloka.«

V Sloveniji se te dni vrstijo organizirani, osebni napadi na člane protikorupcijske komisije. Kako se je politika v Latviji odzvala na vaše kritične ugotovitve pred približno štirimi leti, zaradi katerih je odstopil vaš predsednik vlade?

Dejansko sem prvi val političnih napadov preživel. Preživel sem tudi zelo konfliktno obdobje s predsednikom vlade in njegovo stranko. Res pa je seveda, da se nas je potem lotila nova vlada. Na koncu so našli napako, kot vodjo protikorupcijske komisije so me razrešili zaradi kaznivih dejanj, ki sta jih storila dva zaposlena v protikorupcijski komisiji pod mojim vodstvom.

Kaj je bilo najhuje?

Naj začnem od konca. Tovrstni napadi in odzivi politike so nespodobni. Pa ne zaradi ljudi, ki vodijo protikorupcijske komisije, temveč zaradi spodjedanja institucije. Tudi mene so se politiki po nekaterih naših razkritjih lotili precej nespodobno. Večinoma tako, da so javnost prepričevali, češ da v resnici delamo zelo malo in si močno prizadevamo za svojo promocijo. Uspešnejši kot to pa so bili politiki s formalnimi očitki, z ustanovitvijo komisij, ki so iskale različne nepravilnosti.

Vi ste se korupcije lotili pri vrhu, in kot pričakovano, je politiki vendarle uspelo, da se vas je znebila. Ali to pomeni, da na koncu niste bili uspešni?

Ne, v mojem štiriletnem obdobju smo recimo, če želite statistične podatke, izboljšali položaj Latvije na korupcijskem indeksu, ki ga vodi nevladna organizacija Transparency International. Poleg tega smo pridobili tudi veliko podporo javnosti in širše družbe, zaradi česar politika komisije tudi ni mogla ukiniti, četudi so za kratek čas, za menoj, na vrh postavili človeka, katerega naloga je bila prav spodkopati komisijo.

Kaj pa preostale posledice? Največja težava pri korupciji je navadno padec zaupanja v državne institucije in politiko. Se je to zaupanje povrnilo?

To ne, zaupanje v politiko je v Latviji, verjetno podobno kot v Sloveniji, precej nizko in po letu 2003 kvečjemu še pada. Se je pa zgodilo nekaj drugega. Poskus vlade, da me odstavi, je bil eden od korakov vzpostavljanja neodvisne, kritične civilne družbe, ki je v Latviji zaradi zgodovinskih razlogov praktično nismo imeli. Civilna družba se je po tem resnično prebudila, našim ugotovitvam je sledila nekakšna revolucija, ki jo tukaj imenujemo revolucija dežnikov, ko so tisoči na trgu v središču mesta protestirali v dežju in snegu pod dežniki.

Kaj pa položaj tako imenovanih oligarhov? Nekoč smo lahko brali o Latviji kot ugrabljeni državi in o treh političnih strankah, od katerih je bila vsaka vezana na svojega oligarha. Kaj se je zgodilo s temi povezavami?

Dejavnost naše protikorupcijske komisije je bila v resnici osredotočena na te povezave in tukaj smo v sistemskem smislu tudi največ dosegli. V protikorupcijski komisiji smo nenehoma izpostavljali, opozarjali in razkrivali te povezave, vrhunec pa je bil prav v razkritju nezakonitih donacij za politično kampanjo dvema političnima strankama. Če pogledamo stanje danes, vidimo, da se je ena od teh strank razpustila, druga pa je politično in ekonomsko bankrotirala.

So takšni politični pogromi protikorupcijskih komisij sicer pogosti? Kaj se je zgodilo z vašimi bivšimi kolegi?

Slovenija je seveda en primer, kjer politika napada protikorupcijsko komisijo. Drugi znani primer je Romunija, kjer je morala po vstopu v EU zaradi političnih pritiskov odstopiti njihova pravosodna ministrica in borka proti korupciji Monica Macovei, ki je sedaj evropska poslanka. Podobno se je dogajalo tudi drugod, recimo v Litvi, Bolgariji.

Kje pa politiki spoštujejo delo protikorupcijskih komisij?

Takšni napadi na protikorupcijske komisije so pogosti v državah bivšega sovjetskega bloka. To so države, kjer sta politična kultura in demokracija slabo razviti in kjer so ljudje dovzetni za manipulacije. Primer dobre prakse, o katerem me sprašujete in ki se ga spominjam, je recimo Švedska, kjer je njihova ministrica brez večjega dramatiziranja ali polemike odstopila, ko se je izkazalo, da nekega stanovanja ni najela v skladu s pravili, ki veljajo za politike. Mi, tudi Slovenija, smo protikorupcijske organe dobili seveda od zunaj, večinoma so nam to zapovedali pred vstopom v EU. Po vstopu v EU pa seveda sledijo poskusi politike, da bi jih odpravili ali spodkopali njihovo vlogo.

Pa jim to uspeva?

Ljudi že zamenjajo, je pa vendarle presenetljivo, da kljub velikemu trudu politikov institucije v naših državah še delujejo. Bolgarija je, če se ne motim, za zdaj edini takšen primer, kjer so politiki institucijo zares ukinili.