Ameriški Karl Marx

Na ameriških lestvicah bestselerjev lahko zdaj že dlje časa vidite knjigo Killing Kennedy. Po naše: Umor Kennedyja. Ali še bolje: Ubiti Kennedyja. Na teh lestvicah pa najdete tudi knjigo Killing Lincoln. Po naše: Umor Lincolna. Ali še bolje: Ubiti Lincolna. Obe knjigi – tako knjigo o atentatu na demokratskega predsednika kot knjigo o atentatu na republikanskega predsednika – je podpisal Bill O’Reilly, razvpiti TV-voditelj, ki delo združuje na kanalu FoxNews. Jasno, FoxNews je zelo konservativen, prorepublikanski, proteapartijski, pronativističen, ultrapatriotski. In tak je tudi O’Reilly.

Kar vas pripelje do vprašanja: zakaj desničar čuti tako silno potrebo po tem, da piše knjigo o liberalnem, demokratskem predsedniku – o Kennedyju? Odgovor je na videz preprost: desničar pač neskončno uživa v pisanju knjige o atentatu na Kennedyja. Ko piše knjigo o atentatu na Kennedyja, ima priložnost, da Kennedyja tudi sam ubije. In zakaj desničar obenem čuti tudi tako silno potrebo po tem, da piše knjigo o atentatu na Lincolna, republikanskega predsednika? Ironično, iz istega razloga: ker neskončno uživa v pisanju knjige o atentatu na Lincolna – ker mu torej pisanje knjige o atentatu na Lincolna daje priložnost, da Lincolna tudi sam ubije. Še enkrat.

V očeh ameriške desnice je treba oba, tako Kennedyja kot Lincolna, vedno znova ubiti. Še vedno nista mrtva. Še vedno sta živa. Še vedno nočeta stran. Za desnico je bil Kennedy zlo – in Lincoln je bil le Kennedy 19. stoletja. Lincoln je bil v resnici še hujše zlo od Kennedyja. In če vprašate ameriško desnico, potem ga je treba nujno ubiti. Še več: vsak ameriški patriot bi ga moral ubiti. Toda: mar ni bil Abraham Lincoln republikanec? Mar ni bil pojem republikanske stranke? Mar ni bil prvi republikanski predsednik? Zakaj ga je treba potem ubiti?

Komunistični manifest, napisan leta 1848, je imel večji vpliv na ameriško državljansko vojno kot pa na evropske revolucije.

Ali odgovor ponuja Spielbergov Lincoln? Niti približno. Film je sicer zelo dolg, traja tri ure, v njem nastopi na desetine zgodovinskih likov, ki so odločilno pripomogli k zmagi Lincolnove Unije v ameriški državljanski vojni in ukinitvi sužnjelastništva, toda četudi ga boste gledali desetkrat ali pa stokrat, v njem ne boste našli zgodovinskih likov, ki so res odločilno prispevali k zmagi Lincolnove Unije v ameriški državljanski vojni in ukinitvi sužnjelastništva in ki so se pisali Carl Schurz, Gustav Körner, Joseph Weydemeyer, Franz Sigel, Friedrich Karl Franz Hecker, Gustav Struve, Fritz Anneke, August Willich, Charles Dana – in Karl Marx. Ja, the Karl Marx. In prav ti »odsotni« liki so razlog, zakaj bi bilo treba Lincolna ubiti. Prav ti liki so namreč Lincolna prelevili v ameriškega Karla Marxa.

Pomlad narodov

Leta 1848 so Evropo preplavili siloviti protesti, divji revolti, revolucije. Zgodila se je »pomlad narodov«. Ljudje so se hoteli znebiti monarhov in tiranov, obenem pa tudi ekonomske in socialne zasužnjenosti. Tudi

Schurz, Körner, Weydemeyer, Sigel, Hecker, Struve, Anneke in Willich so sodelovali v teh revolucijah, toda po ofenzivi sil reakcije, kontrarevoluciji in zlomu »pomladi narodov« so se znašli na begu pred oblastmi. Ker jih je doma čakala ječa, celo smrtna kazen, so prebegnili v Ameriko.

In vsi ti radikalni prebežniki, vsi ti – pretežno nemški – revolucionarji, vsi ti »Forty-Eighters«, vsi ti socialisti, marksisti in komunisti so imeli, pravita Al Benson in Walter Donald Kennedy, avtorja knjige Lincolnovi marksisti, nenormalno in disproporcialno velik vpliv na republikansko stranko, Lincolnovo predvolilno kampanjo, Lincolnovo administracijo in še posebej ameriško državljansko vojno. Ne le, da so v Ameriko, kot pravi Theodore Draper, zgodovinar ameriškega komunizma, »prinesli politično zavest, ki je Amerika prej ni poznala«, ampak so skušali v Ameriki doseči to, kar jim je v Evropi spodletelo. »Zamenjali so lokacijo, ne pa tudi svoje filozofije.«

Nekateri – recimo Schurz in Körner – so sodelovali celo pri pisanju platforme republikanske stranke, ki so jo leta 1854 ustanovili zato, da bi preprečili širitev sužnjelastništva na druge zvezne teritorije, drugi – recimo Johann Bernhard Stallo, Frederick Hassaurek in Heinrich Bornstein – pa so na prvih predvolilnih konvencijah republikanske stranke nastopali kot delegati, ki jih je osebno izbral prav Lincoln. Körner, sicer revolucionar iz Frankfurta, ki se je po prebegu v Ameriko naselil v Illinoisu, kjer je postal odvetnik, je Lincolna, svojega novega prijatelja, seznanil, povezal in sprijateljil z nemškimi revolucionarji, ki so mu pomagali razumeti, kaj se dogaja v Ameriki.

A po drugi strani, leta 1853 – leto pred ustanovitvijo republikanske stranke – je v Ameriko emigriralo 250.000 Nemcev. In to je bil le del nemškega imigrantskega trenda, ki je, pravi Bruce Levine, avtor knjige Duh leta 1848, transformiral Ameriko – njeno ekonomijo, njeno politično življenje, njeno delavsko gibanje. In kar je bistveno: vse te množice nemških imigrantov, ki so odločno nasprotovale sužnjelastništvu, so postale volilna baza republikanske stranke.

»Lincoln je bil zaljubljen v evropske revolucionarje,« pravita Benson in Kennedy. »Slavil je vodje evropskih socialističnih revolucij.« Kar je bilo po svoje logično: ne le, da je leta 1848 – po evropski »pomladi narodov« – precej ameriških politikov ugotavljalo, da je tudi Amerika zrela za bolj progresivno politiko, ampak je sam Lincoln na začetku leta 1848, potemtakem še pred evropsko »pomladjo narodov«, oznanil, da ima vsako ljudstvo sveto pravico do revolucionarnega zrušenja oblasti oz. obstoječega družbenega reda, s katerim ni zadovoljno.

Marx je Lincolnu leta 1864 pisal, da je ameriška vojna proti sužnjelastništvu naredila za delavski razred to, kar je ameriška vojna za neodvisnost naredila za srednji razred.

In ko je leta 1860 postal šestnajsti ameriški predsednik, je dobil priložnost, da to tudi zares stori. »Dogme iz mirne preteklosti so neprimerne za viharno sedanjost,« je rekel. »Naš primer je nov, zato moramo misliti na novo in delovati na novo.« In njegova ambicija se je ujela z ambicijo vseh tistih evropskih revolucionarjev, sekularnih antisužnjekratov, ki so prebegnili v Ameriko, v kateri so skušali potem izživeti svoje utopične sanje, svoje komunistične fantazije. Lincolnu so pomagali, da je zrušil, spremenil, revolucioniral obstoječi družbeni red – pomagali so mu, da je v Ameriki storil to, kar njim v Evropi ni uspelo.

Lincolnovi komunisti

Od izida državljanske vojne, ki se je začela po Lincolnovi izvolitvi, je bila odvisna usoda sužnjelastništva, zato ne čudi, da je Lincoln 1861 na pomoč klical celo italijanskega revolucionarja Giuseppeja Garibaldija, ki pa je poveljstvo nad vojsko Unije zavrnil, tako da so motor Lincolnove vojske postali prav evropski revolucionarji. Brez teh izkušenih, militantnih, prusko pedantnih, organizacijsko spretnih veteranov evropskih revolucij Lincolnu ne bi uspelo tako hitro mobilizirati njegove vojske, zamuda pa bi bila lahko usodna: vojno bi dobil jug, sužnjelastništvo bi preživelo. Da ni preživelo, so poskrbeli evropski revolucionarji, ki so se prebili v sam vrh Lincolnove vojske.

Tak je bil recimo Joseph Weydemeyer, prijatelj Karla Marxa in Friedricha Engelsa, ki je po prebegu v Ameriko pripravil eno izmed prvih ameriških izdaj Komunističnega manifesta, urejal časopis Die Revolution ter ustanovil Proletarsko ligo in Komunistični klub (ki se je zavzemal za »ukinitev zasebne lastnine«, »nacionalizacijo proizvajalnih sredstev« in »popolno enakost ljudi, ne glede na raso in spol«), med državljansko vojno pa je s činom polkovnika vodil obrambo St. Louisa.

Tak je bil Carl Schurz, ki je organiziral revolt v Bonnu, leta 1852 pa – da bi se izognil smrtni kazni oz. dosmrtni ječi – prebegnil v Ameriko, se prelevil v enega izmed motorjev republikanske stranke, med državljansko vojno poveljeval diviziji in dobil čin brigadirja generala. Lincoln ga je potem poslal v Španijo – za ambasadorja, kasneje, v času predsednika Hayesa, pa je postal celo minister za notranje zadeve.

Tak je bil Franz Sigel, diplomant vojaške akademije, ki je po spodletelem rušenju vlade v Badnu prebegnil v St. Louis, kjer se je prelevil v učitelja in nadzornika javnega šolstva, med državljansko vojno pa slovel kot rekruter nemškega prebivalstva, tako da je potem kot general poveljeval množici nemških regimentov, ki so prepevali »Delavsko marseljezo« in nosili uniforme, na las podobne uniformam nemških revolucionarjev ’48.

Lincoln je v svojih govorih poudarjal, da kapital ne more biti nad delom, da kapital ne sme poveljevati delu, ampak delo kapitalu, da je kapital le sad dela in da ga brez dela ne bi bilo.

Tak je bil Friedrich Karl Franz Hecker, liberalni pravnik, ki je po spodleteli revoluciji v Badnu prebegnil v Illinois, kjer je postal eden izmed motorjev republikanske stranke in Lincolnove predsedniške kampanje, med vojno pa je rekrutiral nemške prostovoljce in jim na koncu tudi poveljeval.

Toda revolucije v Badnu, ki se naj bi končala z ustanovitvijo republike, nista vodila le Sigel in Hecker, ampak so jo intonirali tudi Gustav Struve, Fritz Anneke in August Willich. Struve, ki je po prebegu v Ameriko najprej urejal socialistični časopis Deutsche Zuschauer, se je prebil do stotnika, Anneke, član Komunistične lige, Marxov znanec in častnik pruske vojske, do polkovnika, Willich, prav tako častnik pruske vojske, Marxov tesni sodelavec, član Lige komunistov in »čisti ideolog socializma« (celo »najbolj rdeč med rdečimi«), pa do generala. V Lincolnovo vojsko je pritegnil na tisoče etničnih, pretežno nemških prostovoljcev, ki jih je pozival, naj svoje sablje namočijo v kri sužnjelastnikov.

Na podobno fanatičen način so Lincolnovo vojsko – in boj proti sužnjelastništvu – vodili tudi mnogi drugi nemški revolucionarji (Robert Rosa, Alexander von Schimmelfennig, Adolph von Hartung, Alexander Theobald von Mitzel, bratje Salomon, Konrad Krez, Friedrich Kapp, Casper Butz, Henry Ramming, Karl Heinzen, Peter Joseph Osterhaus, Max Weber, Charles Kaiser, Adolph Douai itd.), pa tudi avstrijski (Frederick Hassaurek), češki (Isidor Bush), francoski (Paul Gustave Cluseret) in madžarski (Julius Stahel, Alexander Asboth, Karoly Zagonyi, Johann Fiala, Anselm Albert, Albin Francisco Schoepf).

Nekateri so bili aristokratskega rodu, drugi ne. Nekateri so prišli z vojaških akademij, drugi ne. Nekateri so zbežali iz ječ, drugi so zbežali, še preden bi jih lahko zaprli. Nekateri so v Ameriko prebegnili prek Švice, drugi prek Francije, Anglije ali Turčije. Nekateri so urejali socialistične časopise, drugi so »urejali« republikansko stranko ali Lincolnovo predvolilno kampanjo. Nekateri so slavili Johna Browna, obešenega abolicionista (v očeh desnice »terorista«), ki je pozival k nasilnemu zrušenju sužnjelastniškega sistema, drugi Gracchusa Babeufa, giljotiniranega francoskega revolucionarja, ki je rekel, da so v boju proti tiranu dovoljena vsa sredstva (pa četudi je treba pri tem »razstreliti pol kontinenta in povzročiti klavnico«).

Vsi pa so bili radikalci, nekdanji revolucionarji. Vsi so postali visoki častniki Lincolnove vojske (generali, brigadirji, polkovniki, poveljniki), kasneje pa so bili bodisi izvoljeni v kongres ali pa imenovani na visoke, ugledne, vplivne javne položaje, predvsem za ameriške ambasadorje in konzule (v Nemčiji, Italiji, Franciji, Argentini, Ekvadorju, na Kitajskem in Japonskem ipd.).

Louis Blenker, študent medicine, ki je vodil revolucijo v Wormsu, je veljal za strah in trepet sužnjelastniškega juga: za sabo je puščal opustošenje. Njegove nemško-ameriške divizije so ropale in uničevale južnjaške plantaže, s čimer naj bi, kot pravita Benson in Kennedy, izpolnjevale marksistično-komunistično prerokbo o koncu zasebne lastnine. Glagol »blenker« je po novem pomenil »ropati,« »uničevati zasebno lastnino«. Kar seveda pomeni, da so evropski revolucionarji svoje početje razumeli kot revolucionarno dejanje (ukinitev zasebne lastnine), da so torej ameriško državljansko vojno doživljali in prakticirali na revolucionaren način ter ravnali, kot da gre za ameriško proletarsko revolucijo, ne pa za ameriško državljansko vojno.

Dežela Komunističnega manifesta

Evropski revolucionarji so v ameriški državljanski vojni videli nadaljevanje evropskih revolucij, nadaljevanje leta ’48, nadaljevanje rušenja obstoječega družbenega reda in ustvarjanja novega sveta. Revolucijo, ki je v Evropi spodletela, so izvozili v Ameriko, ameriško državljansko vojno pa so spremenili v proletarsko revolucijo, s čimer so Ameriko, kot pravita Benson in Kennedy, odpeljali v smer, ki je ameriški ustanovni očetje niso predvideli, tako da se je ameriška državljanska vojna prelevila v vojno med načeli ustanovnih očetov ameriške republike in načeli evropskih revolucionarjev.

Ne le, da so skušali evropski revolucionarji iz Američanov izbrisati puritansko, biblično tradicijo ter jih spremeniti v socialiste, ampak so v ameriško državljansko vojno in ameriško politiko vnesli koncept razrednega boja (sever proti jugu, belci proti črncem, patriciji proti plebejcem, kapital proti delu), ki ga Amerika prej ni poznala, s čimer so Ameriko za vse večne čase zastrupili in okužili. Ali bolje rečeno: v ameriški državljanski vojni so videli le sprožilec komunistične revolucije, ki bo sledila državljanski vojni. Je pa res, da je bil tudi Marx prepričan, da proletarska revolucija v Ameriki ni mogoča brez osvoboditve sužnjev, da je torej osvoboditev sužnjev le uvod v proletarsko, komunistično revolucijo.

Komunistični manifest, napisan leta 1848, je imel večji vpliv na ameriško državljansko vojno kot pa na evropske revolucije. Šele v Ameriki – v času Abrahama Lincolna in državljanske vojne – je namreč končno prešel od besed k dejanjem. Benson in Kennedy, sicer tipična teapartijska nativista, kot glavne cilje Komunističnega manifesta naštevata, prvič, ukinitev zasebne lastnine, drugič, progresivno obdavčitev, tretjič, nacionalizacijo vseh proizvajalnih sredstev, četrtič, nacionalizacijo bančnega sistema, petič, agrarno reformo, šestič, ukinitev prepada med mestom in podeželjem, sedmič, javno šolstvo, in osmič, centralizacijo »nedeljive« oblasti. Pa poglejmo.

Prvič, ukinitev zasebne lastnine: Lincoln je osvobodil sužnje in ukinil sužnjelastništvo, sužnji pa so na jugu veljali za ultimativno zasebno lastnino.

Drugič, progresivna obdavčitev: Lincoln je obdavčil vse, z dohodkom vred, obenem pa vpeljal tudi davčni urad (Internal Revenue Service, 1862).

Tretjič, nacionalizacija vseh proizvajalnih sredstev: ko je Lincoln vse obdavčil, je dal Američanom jasno vedeti, da je vse to, vsa zasebna lastnina, v resnici last države in da lahko sami s tem upravljajo le toliko časa, dokler plačujejo davke.

Četrtič, nacionalizacija bančnega sistema: Lincoln je vpeljal zakon o nacionalnem bančništvu (1863), ki je bančno poslovanje uniformiral.

Petič, agrarna reforma: po vojni so plantaže na jugu razbili na manjša posestva in jih redistribuirali.

Šestič, ukinitev prepada med mestom in podeželjem: z agrarno reformo – »redistribucijo bogastva« – so spodkopali in pokopali južnjaški agrarni način življenja.

Sedmič, javno šolstvo: Lincolnova administracija je začela financirati javne kolidže, s čimer naj bi skušala, pravita Benson in Kennedy, poraženemu jugu izprati možgane, ga indoktrinirati s severnjaškimi vrednotami in obenem doseči, da bi vsi Američani mislili isto (ha, kot v socializmu, kot v totalitarizmu).

In osmič, centralizacija »nedeljive« oblasti: Lincoln in republikanska stranka sta bila »leninistična« zagovornika federalizma, močne centralne oblasti, razširjenih pristojnosti zvezne vlade, permanentne in nedeljive Unije. »Nobena država ne more legalno zapustiti Unije.« Kajti: »Unija je starejša od ustave.«

Jasno, južnjaške države, članice Konfederacije, ki so se hotele odcepiti od Unije (in ki Lincolnove mistične vizije Unije niso mogle prebaviti), so zagovarjale omejene pristojnosti zvezne vlade (češ, Unijo so ustanovile zvezne države, ne pa obratno), potemtakem decentralizacijo, antifederalizem, vitko državo in tako imenovane »pravice držav«, ki so bile le šifra za pravico do sužnjelastništva, do čistega, suženjskega kapitalizma, v katerem bi imel kapital večjo politično moč od delovne sile.

»Kapitalu ne smemo prepustiti politične moči!«

Abraham Lincoln, ki velja v očeh nativistične, teapartijske desnice tudi za duhovnega očeta Adolfa Hitlerja (Hitler je bil le reinkarnacija Lincolna!), je Ameriko – po napotkih evropskih revolucionarjev in Komunističnega manifesta – odpeljal v komunizem. »Lincoln ni osvobodil sužnjev, ampak je zasužnjil svobodne ljudi.« To, kar je počel v Ameriki, je bilo tako utopično, kot je bilo utopično tisto, kar so leta kasneje počeli v Rusiji. Ameriko je spremenil v socialni eksperiment – tako kot boljševiki Rusijo. Zato ga je treba ubiti.

Ironično, Karl Marx je v mladih letih tudi zares razmišljal o selitvi v Ameriko. Še več, v tem, da so v Ameriki ljudem brezplačno razdeljevali zemljo, je videl pot v komunizem. V Ameriko ni sicer nikoli prišel, toda med letoma 1852 in 1861 je bil evropski dopisnik zelo vplivnega časopisa New York Tribune (republikanska Biblija tedanje dobe), ki ga je ustanovil in vodil Horace Greeley, abolicionist, utopični socialist, fan »komunistične« farme Brook in izumitelj slovitega slogana »Go West, young man« (komunistični bojni klic?).

Marx, nasprotnik Konfederacije in sužnjelastništva, je za Tribune napisal več kot 400 člankov (o težavah angleških delavcev, krimski vojni, indijskem revoltu, francoskih finančnih škandalih, opijskih vojnah itd.), to pa je bila, pravi njegov biograf Francis Wheen, edina približno redno služba, ki jo je kdaj imel. Najprej je sicer pisal predvsem o razmerah v Evropi, kasneje, po začetku ameriške državljanske vojne, pa je začel pisati tudi o Ameriki – in njegove članke so objavljali kar nepodpisane, kot uredniške uvodnike, kar pomeni, da je nastopal kot evropski ideolog Lincolnovega severa.

Ne brez razloga: Marxa je za dopisnika rekrutiral Charles Dana, briljantni novinar in urednik, s katerim sta se spoznala leta 1848, ko je – med turnejo po Evropi – ugotovil, da so »zdaj tu vsi bolj ali manj socialisti«, in ki je med ameriško državljansko vojno postal asistent vojnega ministra Stantona, sam Lincoln pa ga je imel celo za oči svoje administracije.

Marx je Lincolnu leta 1864 je poslal čestitko ob ponovni izvolitvi, v kateri je poudaril, da je njegova ponovna izvolitev smrt za suženjstvo, da je s tem ustavil križarski pohod lastnine in rešil okovano raso, da je evropskim delavcem omogočil, da v ameriški zastavi prepoznajo usodo svojega razreda, in da je »ameriška vojna proti sužnjelastništvu naredila za delavski razred to, kar je ameriška vojna za neodvisnost naredila za srednji razred«. V ameriški državljanski vojni in osvoboditvi sužnjev je videl zgodovinsko prelomnico, velik korak za delavsko gibanje, korak k dokončni emancipaciji.

Brez izkušenih veteranov evropskih revolucij Lincolnu ne bi uspelo tako hitro mobilizirati njegove vojske, zamuda pa bi bila lahko usodna: vojno bi dobil jug, sužnjelastništvo bi preživelo.

Ker je sužnjelastništvo čisti kapitalizem, pojem dereguliranosti, tako rekoč ideal kapitalizma, je bila ukinitev sužnjelastništva udarec za kapitalizem, ki se lahko, kot je opozarjal Marx, pri življenju ohranja le tako, da osvaja nove trge, nove države, potemtakem le tako, da sužnjelastništvo širi v nove in nove države. In Lincoln tega ni le preprečil, ampak je sužnjelastništvo odpravil. »Lincoln je napadel same temelje vladavine sužnjelastnikov,« je rekel Marx, ki je Lincolnovo zmago razumel kot znak, da se ameriški delavci »nočejo več podrejati oligarhiji 300.000 sužnjelastnikov«.

Leta 1864, ko je Lincoln pripravljal 13. amandma, ki naj bi ukinil sužnjelastništvo, je Marx pripravljal Internacionalo, mednarodno združenje delavcev, ki naj bi ukinilo mezdno delo, v katerem je videl le obliko suženjstva, le okove, ki se jih mora delavski razred znebiti. In ko je sužnjelastništvo naposled padlo, je pričakoval, da bo padla tudi mezda, vir ekonomskega in socialnega zasužnjevanja delavskega razreda.

Je bil Lincoln marksist? Če naj sodimo po njegovih govorih, tudi kongresnih, v katerih je poudarjal, da kapital ne more biti nad delom, da kapital ne sme poveljevati delu, ampak delo kapitalu, da je kapital le sad dela in da ga brez dela ne bi bilo, da kapital najema delovno silo, ki jo potem – po analogiji s suženjskim delom – »za vse življenje fiksira v ta položaj« (kar pomeni, da jo zasužnji), in da kapitalu ne smemo prepustiti politične moči, potem ni bil le marksist, ampak ameriški Karl Marx. Zato ga je treba ubiti.

Lincoln je Marxu prek ameriškega ambasadorja v Londonu, sicer sina nekdanjega ameriškega predsednika Johna Quincyja Adamsa, poslal zahvalo, toda obnova Amerike (Rekonstrukcija), ki je sledila državljanski vojni, je, pravi Robin Blackburn, avtor knjige Nedokončana revolucija, doživela dvojni poraz – na jugu so ustavili črnce (segregacija), na severu pa delavsko gibanje (antisindikalizem).

Kot rečeno, Marx v Ameriko ni nikoli prišel, njegov prijatelj Engels pač, leta 1887, toda vse prošnje, da bi javno nastopal in predaval, je zavrnil. Nikoli več se ni vrnil.