Simon Frith, Lee Marshall: Glasba in avtorska pravica

Zbornik razprav onkraj stereotipnih predstav o avtorskih pravicah v glasbi.

Vsebina niso pravne regulacije kot take, ne odškodninske tožbe, niti ne boj proti piratstvu. Avtorja avtorske pravice problematizirata glede na glasbo. Denimo pravni okvir lastništva tradicionalne glasbe v poblagovljenem svetu. Ta ni deležna avtorskega varstva, kar se zdi na prvi pogled razumljivo, saj je kulturna dediščina splošno dobro. Toda posledica je, da sodobne glasbene skupine njene napeve in melodije množično tkejo v svoje skladbe, te pa potem zaščitene prodajajo kot svoje umotvore. Torej razvita forma klasičnega kolonializma, kjer so ideje drugih nosilne surovine za tvoj uspeh.

Vendar univerzalni koncept pravnega varstva avtorstva trči ob kulturo indijanskih ljudstev. Za brazilske Suje glasba ni razvedrilo, marveč obred. Kdo je pri njih avtor? Posamezniki, dojemljivi za živalske glasove, odidejo v gozd, kjer poslušajo čebelje pesmi, pesem puščice iz trsa in celo pesmi človeških duhov. Nekdo je leta živel s pasavci in je potem druge učil pasavčevih pesmi. Kako naj torej duh pasavca uveljavlja avtorske pravice? Nekatere skupnosti sploh nočejo, da bi kdorkoli drug uporabljal njihovo glasbo, saj jo razumejo kot sveto. Ta sakralnost je fenomen, ki presega tržno idejo tantiem in dobičkonosnega trgovanja z glasbo.

Avtorja torej odpirata vrsto tem: od veriženja, kopiranja, javne glasbe, kršilcev avtorskih pravic do poštene uporabe. Se sprašujeta o naravi glasbe, ki jo uporabljajo v reklamnih spotih za spodbujanje prodaje različnih produktov, o prostorih, kjer glasba velja za nespodobno, o zvokih kot predmetih, o zgodovini in filozofiji avtorske pravice.

Skratka knjiga, ki na videz preprosto pravno temo postavi v kontekst najrazličnejših pojmovanj in funkcij glasbe v posameznih oblikah človeške družbe.