Dr. Ivan Svetlik: "Med študijem ustvariti delovno mesto"

Brez trdne podlage v znanju bo vsaka preusmeritev, ki bo prej ali slej nujna v karieri večine posameznikov, težavna.

Težko je napovedovati razmere na trgu delovne sile za leta in desetletja vnaprej. Je sedanje povpraševanje po delovnih mestih sploh pomembno za nekoga, ki danes izbira študij?

Seznam sedaj prostih delovnih mest ni najpomembnejši podatek. Izobraževanje je dolgoročen proces in s tega vidika je treba gledati podatke. Pomembni so dolgoročni stabilni trendi, recimo, ali je veliko diplomantov posameznega študija dolgotrajno brezposelnih. Gradbeništvo je v zadnjih letih skrahiralo, vendar ni verjetno, da bi v daljšem obdobju v celoti ostali brez te panoge.

Nam o potrebah delodajalcev po diplomantih posameznega programa kaj pove število izrednih študentov na tem programu? Veliko izrednih študentov je zaposlenih in jim študij financirajo delodajalci.

Treba je biti previden. Kdo ve, v kakšnem položaju bo delodajalec, ki ima sedaj potrebe po delovni sili, čez eno leto. Zato poudarjam, da je danes še pomembneje kot prej, da si posameznik pridobi dobro temeljno znanje, ki ga lahko potem vodi v različne poklicne smeri. Potrebuje temeljna znanja, sposobnost samostojnega učenja, pa tudi profil za neko konkretno delo, da sploh dobi možnost, da začne delati, in s tem samopotrditev.

To so kompetence, o katerih govori bolonjska reforma?

Ja, vendar pri usposabljanju nekoga za določen poklic ne smemo pričakovati, da bo posameznik v tem poklicu ostal prav dolgo. Te kompetence so lahko zelo uporabne za nekaj časa, toda brez trdne podlage v znanju bo vsaka preusmeritev, ki bo prej ali slej nujna v karieri večine posameznikov, težavna.

Torej je res, da bodo tisti, ki zdaj vstopajo ali bodo vstopali na trg dela, opravljali več različnih služb?

Nedvomno.

Se tega dovolj zavedamo?

Težko sodim na splošno. Vemo pa, da so izobraževalnim programom v Sloveniji celo očitali, da so preveč splošni. Vendar je to dobro. A pogosto jim manjka povezava s konkretnim segmentom trga dela, s čimer bi posameznik laže vstopil v prvi poklic. Potrebno je intenzivnejše povezovanje študijskih procesov z delodajalci. Študijski proces naj ne ponuja samo sistematično zapakiranega znanja, ampak naj se v njem rešujejo tudi konkretna delovna vprašanja. Ker gre v Sloveniji študirat velik del mladih, je zelo pomembno, da pridobijo tudi konkretne spretnosti.

Tudi to, da veliko ljudi študira, je posledica težav našega trga dela, saj so študenti poceni delovna sila in zato za delodajalce cenejši.

Tega, da gre veliko ljudi študirat, ne bi smeli problematizirati. Znanje je edini kapital, ki ga lahko imamo v izobilju, če ga bomo pripravljeni pridobivati in uporabljati. Poleg tega še zmeraj velja, da tisti z višjimi stopnjami izobrazbe hitreje najdejo posel. So prožnejši, ko iščejo pot v samostojno življenje. Težava je, ali znamo izobražene vključiti. Ali je Slovenija dovolj vlagala v razvoj, da bi odpirala poti za izobražene, in bi ti s svojim znanjem lahko več prispevali? Žal so se naši lastniki in menedžerji raje ukvarjali z lastninjenjem.

Pogosto slišimo, da v Sloveniji primanjkuje inženirjev. Vendar ti ne morejo računati na zelo visoke plače. Je težava našega trga dela tudi v tem, da delodajalci kadrov, katerih naj bi si želeli, ne nagrajujejo dovolj?

Zagotovo na trgu delujejo tržne sile. Če imajo ljudje možnost, se zaposlijo tam, kjer jim ponudijo boljše razmere. Iz pripovedovanja tistih, ki so se odpravili v tujino, smo videli, da ni vedno težava plača, ampak pogosto delovne razmere, možnost ustvarjalnega dela, oprema na delovnem mestu, možnost delati strokovno kariero … Če delodajalci potrebujejo tak kader, ga morajo plačati in znati njegovo znanje uporabiti. Tako pridemo do vprašanja, ali imajo dovolj zahtevne tehnologije, ki jo tak kader v svojem delovnem okolju pričakuje. Sicer pa je precej pavšalnih sodb o tem, koliko je pri nas premalo inženirjev in tehnikov in preveč družboslovcev. Veliko družboslovcev se dobro zaposli. Na Nizozemskem imajo podobno razmerje med družboslovci in naravoslovci kot pri nas, ampak očitno znajo tam kader dobro zaposliti in mu dati možnosti. Kar se tiče plač, pa bo globalni trg nanje le še bolj pritiskal. Podjetja bodo morala vložiti res veliko ustvarjalnega znanja, da bodo dobro zaslužila in bodo dobro plačevala.

Delodajalci kritizirajo, da diplomanti nimajo določenih znanj, hkrati pa nimajo časa, da bi študentom ponudili roko.

Je Slovenija že ujeta v začaranem krogu? Gospodarska struktura je zaostala, torej gospodarstvo tudi ne zaposluje najsposobnejših ljudi, tistih, ki lahko najodločilneje prispevajo k prestrukturiranju. Se to da presekati?

Mislim, da se da in da se mora dati. Res je, da je veliko zamujenega. Naša tako imenovana zgodba o uspehu je temeljila zlasti na tem, da smo delali vse več in vse intenzivneje in da je bila delovna sila vse bolj fleksibilna. Že pred desetletjem je bilo opaziti, da je vlaganja v znanje premalo in da se nove tehnologije uvajajo prepočasi. Številna podjetja so propadla ali pa so tako zadolžena, da ne morejo vlagati v razvojne programe. Imamo pa seveda tudi nekaj podjetij, velikih in manjših, ki so se internacionalizirala in so vlagala v novo znanje. Ta je treba spodbujati.

Pri ustanavljanju novih študijskih programov so fakultete zavezane k dialogu z gospodarstvom, potem pa morajo spremljati konkurenčnost svojih diplomantov na trgu dela. Se to pozna?

Predvsem bi se morale razviti bolj zavezujoče oblike sodelovanja. Ko program že steče, bi se morala ohraniti vez z delodajalci, prostor za študiranje konkretnih problemov iz delovnega okolja, strokovnjaki iz prakse bi se morali več vključevati v programe … To bo treba rešiti. Delodajalci kritizirajo, da diplomanti nimajo določenih znanj, hkrati pa nimajo časa, da bi študentom v času študija ponudili roko. Verjetno je rešitev v izdatnejšem financiranju izobraževanja in prek tega v kompenzaciji, ki bi jo zagotovili delodajalcem za njihov vložek v izobraževalni proces.

Koliko pa je za neskladje na trgu delovne sile odgovoren posameznik? Lahko rečemo, da se dijaki narobe odločajo?

Nazadnje bo odgovornost zmeraj posameznikova, saj bo sam nosil posledice odločitve. Pomembno je, da mu država, šola, starši in učitelji predstavijo posledice take ali drugačne odločitve, ampak nazadnje se mora odločiti sam. Če gre v poklic, ki je danes v upadanju, mora vedeti, da nekaj tvega. Če ga vanj zelo vleče, bo verjetno tako dober, da ne bo imel nobenih težav. Če se je zanj odločil, ker se je tako odločil prijatelj, je najbrž bolje, da izbere poklic, kjer so trendi zaposlovanja boljši. Danes je tako, da se tam, kjer je volja in dovolj znanja, odpirajo nove možnosti. Visokošolsko izobraževanje se bo moralo veliko ukvarjati s tem, da se študij končuje tudi z ustvarjanjem lastnega delovnega mesta. Da ne čakaš, da te bo kdo poklical ali da se boš prijavil na neki razpis, ampak greš s svojo zamislijo v neki podjetniški inkubator. Angleške univerze so že pred leti dobile izdatnejša sredstva za razvoj tega tretjega stebra, kot mu rečejo. Gre za uporabo znanja v smislu, da se na višjih stopnjah izobraževanja več ukvarjajo s konkretnimi delovnimi in življenjskimi vprašanji. Iz reševanja teh vprašanj se pojavljajo zamisli, kako zadevo spraviti v življenje, tudi skozi lastno podjetje.