Tiktakanje na Šubičevi

Janko Lorenci

15. 2. 2013  |  Mladina 7  |  Kolumna

Do zadnjega torka se je zdelo, da bodo stranke nekako le spravile skupaj konstruktivno nezaupnico Janševi vladi. Potem so po ponosnem odhodu SLS v opozicijo in njenem zagotovilu, da v prehodno vlado ne gre, ti načrti padli v vodo.

Pri tem iz dneva v dan postaja očitneje, da bi bilo treba Janševo vlado vreči čim prej. Razlogov za to je veliko.

Ta vlada je nevarna za osnovni mir in red v državi. Pripravljena je ustvarjati nevarne položaje in pri tem zlorabljati svoje privržence. Janša napoveduje nove mitinge in govori o levem fašizmu. Po novem sistematično, čedalje bolj divje in brez sence sramu obtožuje druge za tisto, kar najbolj velja zanj. Tako skuša sejati zmedo, si prazni žolč in podžiga svoje privržence, ki bi lahko naposled ugotovili, da jih ima za bebčke – polovico zadnjega desetletja je (bil) na oblasti, pa govori, da so jim ukradli državo.

Vlada uporablja nesorazmerno silo policije pri nadzorovanju protestov in včasih se zdi, da bi rada sprovocirala nemire in uvedla izredne razmere. Ta strah se zdi na prvi pogled pretiran – dokler se ne spomnimo Janševega izzivanja med osamosvajanjem, ko je s položaja obrambnega ministra s (k sreči zavrnjenim) ukazom za napad na vojašnice tvegal protinapad JLA in splošno morijo.

Nadalje: vlada nadaljuje dosedanjo politiko, uničujočo za ekonomijo, javni sektor in socialo. Takoj se hoče lotiti razprodaje »srebrnine«, kar je poslanski vodja SD Veber upravičeno označil za veleizdajo. Hiti z ustanavljanjem slabe banke, zastrupljenim darilom pokojnega ministra Šušteršiča, in povsod mrzlično nastavlja svoje ljudi.

Vlada s tako držo, tako oskubljena, z miselnostjo obupanca, ki nima kaj izgubiti, ogroža vitalne interese države. Čas njenega trajanja je postal pomemben dejavnik. Na Šubičevi tiktaka tempirana bomba. Dovolj je, na primer, da bomba proda Telekom, lastniški delež države v Krki in edino slovensko pristanišče, pa bo nastala nepopravljiva razvojna škoda. Dokler bo bomba na oblasti, bo v deželi vladala histerija, recesija se bo poglabljala, grozili bodo notranji spopadi.

Janši je vseeno; razsaja, vleče s sejanjem svojih kadrov k sebi tokove denarja in vpliva, hkrati pa se z zmerjanjem treh četrtin Slovenije že pomika v bunker opozicije, svojih gorečih privržencev in osebnih obsesij. Dokler bo šlo, se bo oklepal oblasti in se šel politiko požgane zemlje, da bo njegovim naslednikom teže. In morda v tem zasebnem in splošnem götterdämmerungu mračno uživa, čeprav je v pritožbi zoper poročilo KPK smešno zajokal, da mu bo uničilo kariero.

Kakorkoli, spoznanje, da gre za dobesedno nevarno vlado, je dozdevno pospešilo dogovarjanje o prehodni vladi. Ta bi bila sprejemljiva, če absolutno ne bi bila neoliberalna, če bi bil mandatar zaupanja vreden, če bi imela omejen rok trajanja in jasno določene naloge. Da bi bila bolj demokratična in umirjajoča od sedanje, se pričakuje samo od sebe. Že to bi prineslo olajšanje in nekaj normalnosti. Zlasti pa naj bi nova oblast na hitro presekala nekaj največjih zavestnih norosti sedanje vlade – opustila pretirano varčevanje in rezanje kar počez, pozabila na slabo banko in odstopila od nameravane razprodaje srebrnine (vse troje je Janša-Šušteršičevo maslo). In seveda bi jo čakalo oživljanje gospodarstva.

Skratka, to bi bila ekipa, ki naj bi odstranila najakutnejše nevarnosti in trende delovanja Janševe vlade, in normalizirala teren za volitve. Pri tem je jasno, da to ne bi bila vlada po meri protestnega gibanja, ampak še vedno otrok etablirane politike, ki se v osnovi trudi ohraniti status quo brez najbolj surovih janšizmov. Grozilo bi torej, da bi nova koalicija – trkajoč se po prsih, da je zrušila Janšo – bolj ali manj nadaljevala dosedanjo ekonomsko, socialno, kulturno … politiko.

Povsem neobčutljive za zahteve protestnega gibanja pa stare stranke le ne bi mogle ostati. Po Janševem padcu bi se pritisk samodejno usmeril proti njim. Zanj bi bile še bolj občutljive, ko bi v času do volitev nastala resna alternativna stranka (zveza). Toda veliko dlje od koketiranja z gibanjem etablirane stranke ne bi segle. Zato bi bilo treba ostati nezaupljiv tudi do njihove začasne vlade.

A to bi bila pač cena za to, da bi se čim prej znebili nevarne Janševe vladavine. Zdaj se zdi ideja o prehodni vladi mrtva, čeprav je zaradi prav neverjetne nedoslednosti in računarstva kandidatk za projektno vlado, zlasti pa SLS in DL, ni mogoče povsem odpisati. Že jutri bosta Virant in Žerjav morda razglasila nove, nezmagljive argumente za drugačno odločitev.

Toda za zdaj je nastal položaj, ko se stranke niso sposobne dogovoriti ne za to, da bi odslovile Janšo ne za novo vlado. Zavzemajo se sicer za čimprejšnje volitve, a jih v resnici zavračajo, ker se štiri od petih (izjema je SD) bojijo izpada iz parlamenta. To je bil tudi njihov glavni motiv za nastanek prehodne vlade. Tako bo vsaj nekatere od njih mikalo, da vse ostane tako, kakor je – da torej same ostanejo v ponosni opoziciji, Janša pa vlada naprej.

Če mislijo, da jo bodo na volitvah zato odnesle bolje, se motijo, kajti položaj se bo slabšal naprej, janšizmi se bodo nadaljevali. Njihov zmedeni računarski ples bo kaznovan. Proti svoji volji pa bodo koristile novi alternativni stranki (zvezi).

In seveda bodo sedanji vladi s koruptivnim premierom na čelu podaljšale življenje. Janša je še vedno tu, bolj brez nadzora in bolj brez zavor kot kdaj. Na vrhu je desperado. Zrušiti ga čim prej, ostaja tako rekoč patriotska dolžnost.