Živalska farma

Maja Novak

15. 2. 2013  |  Mladina 7  |  Ihta

Naš maček se preteguje na kavču in po brkih se mu vidi, da razmišlja. »Kako pametno sem ravnal, ko sem se odločil, da bom postal maček! Pa so mi odrasli govorili: bodi raje kravica ali pujsek, za take se delo vedno najde, mačkov pa nihče ne vzame v službo. Ampak jaz sem vztrajal: nak, maček bom, za mačka bom študiral. Joj, kako pametno sem ravnal!«

Zdi se mi, da sem se tudi jaz spremenila v nekakšnega mačka. Vsi kulturniki smo mački. In ko danes opazujem črede kravic in pujskov, kako se s praznim pogledom, nič kaj strumno uprtim v prihodnost brez penzije, poklapano vlečejo na zavod za zaposlovanje, si tudi jaz rečem: vsaka čast, pametno sem ravnala.

Seveda nekateri ne marajo mačkov. Naša vlada dosledno goji, podpira in podpihuje sovražen odnos do kulture, in da njena prizadevanja niso zaman, je dan pred Prešernovim praznikom ob sedmih štirinajst minut zvečer nazorno dokazal novinar Pop TV, ki se je oglasil izpred Cankarjevega doma.

Najprej je pred mikrofon povabil ministra Ž. za vse živo in še za ždanovščino zapovrh, ki je raportiral, da je bilo z njegovim delom v minulem letu vse v najlepšem redu, EPK je bila in »vse pogodbe so bile spoštovane«. Da dol padeš. Do tistega trenutka sem mislila, da je izpolnjevanje pogodb nekaj samoumevnega, ne pa nekakšna kulturna vljudnost – če hočeš, spoštuješ, če nočeš, pa to ni lepo, greh pa tudi ne. Ampak najhujše je šele sledilo. Novinar je namreč sklenil prispevek z besedami, da je navsezadnje, da ne bomo pozabili, protesti gor ali dol, ta večer vendarle namenjen Prešernovima nagrajencema, ta pa sta Zorko Simčič in »gospa, ilustratorka, njenega imena se ne spomnim«.

To je izjavil hladen kot špricer. Ni bil v zadregi. Zdelo se mu je, da svoje delo kar dobro opravlja. Za pozabljivost se ni opravičil gledalcem. Ni se opravičil gospe ilustratorki. Njenega imena pozneje nista razkrila niti voditelja poročil v studiu niti se nista opravičila. Nikomur. Pa sem čakala, da se bosta. Čakala vse do nastopa »strokovnjakinje za estrado«, ki je žvrgolela o nekakšnih Andrejih in Binetih, o katerih se mi sanja ne, kdo so, vendar z njihovimi imeni očitno nihče nima težav.

Seveda se lapsusi dogajajo. A ko se novinarju, profesionalno odgovornemu za poročanje o kulturnem dogodku, zazdi normalno, nekaj, kar sploh ni omembe vredno, da ne pozna Marlenke Stupice, doumeš, da je Janševa vlada skupaj z več vladami pred njo končno dosegla želeno in iz naše zavesti izbrisala tisti zoprni občutek, da k splošni razgledanosti in tako rekoč higieni spada tudi pomnjenje tega ali onega podatka s polja umetnosti.

Danes se da dostojanstveno preživeti samo tako, da te ni.

No, ampak kljub temu je v časih, ko kravice in pujske odirajo, bolje biti maček, torej kulturnik. Natančneje, nezaposlen kulturnik, tak, ki mu računovodje rečejo: fizična oseba brez dejavnosti. Saj v resnici nismo nedejavni. Kar trdo moramo delati, ko pa ne hodimo v službo. Vendar je nam mačkom prihranjeno marsikaj, s čimer se morajo ubadati vsi tisti samozaposlenci, ki so pred leti množično drli med espeje ali s sitno starčevsko pedantnostjo iz vsakovrstnih časopisov izrezovali vsakovrstno člankovje, v katerem je bila kdaj pa kdaj bežno omenjena njihova malenkost, da bi potlej pristojnemu ministrstvu laže dokazali, kako si zaslužijo tako imenovani »status«. Vsi ti so ob sprejetju nove davčne zakonodaje namreč nadrsali kot, no, kot kravice in pujski.

Predvsem ne nasedajte tistim, ki bodo trdili, da je vlada s tem, ko je samozaposlenim omogočila znižati davčno osnovo, od katere dajejo cesarju, kar bi moralo biti njihovega, dobro hotela in dobro ravnala; tisti samozaposlenci, ki znajo računati, so mi prisegli, da ob upoštevanju vseh drugih zakonskih sprememb plačujejo natanko toliko daca kot prej. Ampak jaz ne znam računati; marsikateri kulturnik ne zna. Prav zato ne razumem, zakaj morajo svobodnjaki davke in prispevke na lepem izračunavati ter Dursu nakazovati kar sami, namesto da bi za to tako kot prej skrbeli računovodje v, denimo, založbi, ki izplačuje avtorske honorarje.

Morda je bil skriti namen vseh drugih davčnih novotarij res ta, da država pomete predale do zadnjega kotička in zbere na kup ves drobiž, kar ga je še mogoče najti pri davčnih zavezancih. Opisana sprememba pa nima najmanjšega smisla, saj nima fiskalnih učinkov: davek, ki ga bo plačal kulturnik, bo enako visok, če si ga bo mukoma odmeril sam, kot če bi ga mu odmeril človek, ki se spričo svoje poklicne usposobljenosti in delovne prakse na tako početje vsaj malo spozna. Teoretiki zarote bi ob tem nepotrebnem obremenjevanju matematično nenadarjenih ljudi z računovodskimi opravili morda pomislili, da je po sredi načrt, kako jim zagreniti življenje do te mere, da bodo končno obesili tisto nadležno kulturo na klin. Sama kljub vsemu verjamem, da imamo tako kot pri vseh drugih vladnih reformah opravka le z brezglavostjo in ihto.

Janša mora iz očitnih razlogov vsak dan sproti pač dokazovati, da je njegova vlada aktivna, evropska, reformno naravnana in zaradi vsega tega nepogrešljiva. Zaradi tega ukrepa nepremišljeno in prenagljeno, dela zgolj zato, da dela, in sprejema reforme zaradi reform. Na srečo je pri tem oblast tokrat spregledala nas fizične osebe brez dejavnosti, edine, ki še smemo prepuščati številke tistim, ki so cifer vešči. Tako država, ki trdi, da hoče podpirati delo marljivih kravic in pujskov, v resnici spodbuja transformacijo domačih živali v mačke. Kmalu se bo namreč najbolje godilo tistim, ki ne bodo na nobenem radarju, nam anarhistom brez šefov in statusa, neopaženim in anonimnim, takim, ki od države nič več ne pričakujemo, v zameno pa si želimo, da bi nas država pustila pri miru. Danes se da dostojanstveno preživeti samo tako, da te ni. Pa četudi potem kak zaplankan novinar pozabi, kako si se imenoval.