Mariusz Szczygieł: Gottland

+ + + + +

Pogled k sosedom

»Pripadnik enega obrobnega naroda piše o drugem obrobnem narodu, le težko bi pričakovali uspeh,« zapiše Poljak, potem ko je prejel nekaj srednje- in nekaj splošnoevropskih nagrad. Za prozo o Čehih, pravzaprav faktih, ne izmišljiji. Vendar sklene, preden našteje štiri strani virov, da »se v današnjem svetu toliko dogaja, da si ni treba ničesar več izmišljati«.

Szczygieł zapredek svoje literarizirane zgodovine navija okoli ključnih mest za (samo)razumevanje Čehov v 20. stoletju; najprej okoli dinastije Bata, njenega brezkompromisnega taylorizma po Fordovem zgledu, če ga celo ne predhaja, globalnosti biznisa. Zato Bate pretežno v tujini, z zamislijo, da bi Češko pred vojno nevarnostjo preselili v Južno Ameriko, zaradi manjših stroškov. Potem okoli Stalinovega spomenika nad Prago, posebej po čevljarskih nastopih Hruščova, ob usodi nekaterih vidnih estradnikov in umetnikov v času Listine 77 ali prej. Pikanterije ob ruskem vkorakanju ’68 in promptnem preoblačenju demokratov, o kubizmu, torej prelomljenosti umetnikov, ki so hkrati pisali šund (komercialno) in socrealizem, ovajali in reševali žrtve svojih ovadb, vse naenkrat, brez vidne razpoke v sestavi osebnosti. Kot reference za poznavanje obdobja, pretežno povojnega, mu rabijo pogovori z ljudmi, ki se večinoma ne spomnijo ali maličijo svoj spomin ali zagovarjajo uklanjanje.

Naslov Gottland, ki so ga poskušali sodno prepovedati, prihaja namreč od sladkastega popevkarja Karla Gotta, človeka za vse režime, jebača in konformista, ki še vedno pobira zlate slavčke za popularnost, ima muzej in sploh; služi pa, prav po zgledu Mannovega Mefista, čisto vsem in se kot svinčnik-pajacelj vedno postavi na noge. Gott je ikona konformistov, ki so vedno prišli dobro skozi, naredili nekaj več kot kozmetičnih ideoloških lupingov, uničili zraven še kakšnega sočloveka ali vsaj pogledali vstran, pa nič. Danes so seveda demokrati, jutri bodo spet korakali in podpisovali, se sprenevedali – in jim bodo podobniki spet vse odpustili. Zdi se, da poljski pogled zaostri ravno mediokritetnost, iz bolj brutalne, postkatinske in postsovjetske perspektive fokus prenese na švejkovski preživetveni gon in neheroičnost, biciklizem in brisanje spomina; in se nam zdi, da smo mi, mitsko podkrepljeni s črtomirovstvom, še precej češki.

Aporije hitrih (politično)klimatskih sprememb, obdelane z distanco, ironijo, v hitrih zasukih in spletene iz različnih pripovednih klobkov, so nadvse zabavne, smeh je še vedno najmočnejše defenzivno orožje in nujni obrok za preživetje v regiji. Szczygieł je v najdevanju in nato montaži faktov tako okreten, da je prepričal celo Francoze in dobil nagrado; toliko bolj to pisanje leže nam, ki imamo pregovor, da na vrh vedno priplava – no, vemo, kaj (in kdo).