Roland Mortier: Izvirnost

Kako so v stoletju razsvetljenstva Rousseau, Diderot, Young in drugi misleci postavili v ospredje pojem izvirnosti.

Knjiga postavlja izvirno v paru s tradicijo. »Pesništvo je najstarejši spomin človeštva.« Stari Grki dolgo niso imeli drugih literarnih spomenikov kakor pesništvo, Germani niso imeli druge oblike spomina kakor speve, v katerih so slavili svoje prednike in junake.

Moč literature je bila torej v tem, da nenehno obnavlja preteklost v sedanjosti in gradi družbo, v kateri so se posamezniki prepoznavali. Razsvetljenci so storili korak naprej, podvomili so o vladajočih idejah, saj so začeli izhajati iz subjektivnosti. Tako radikalno, da so se približali norosti.

Diderot je potožil, kako malo je v Franciji izvirnežev, zato so norci, ki imajo res nekaj svojega, povsod dobrodošli, saj razbijajo neznosno monotonijo sodb. Rousseau pa zapisal, da izvirnež služi za kontrast, kot zabavljač. Vendar ne eden ne drugi nista zapisana v zgodovino idej kot priložnostna zabavljača, ki bi kratkočasila množice. Izvirnosti nista pojmovala kot iskanja novih zornih kotov za pogled na iste stvari, temveč kot delo duha. Da bi dosegel množico, moraš govoriti njen jezik, kar danes mojstrsko počnejo teve voditelji in zvezdniki. Toda Rousseau se ni menil za slavo, sprejemal je obskurnost, zakaj njegova prva vokacija je bila iskati svojski jezik, ki publiki ni samoumeven. Besede pri njem imajo drugačne pomene, od bralca zahtevajo, da izstopi iz samoumevnega sveta in se poda v branje, skozi katero bo lahko sledil njegovi avtentičnosti. Skratka, branje, ki ni požiranje teksta, ampak delo in odkrivanje teksta. Z njim pa izvirnost ni več domislek, s katerim popestrimo ustaljeno bivanje, marveč spoznanje drugačnosti, ki nas iztiri iz udobnosti splošnih verovanj. In Mortier je dosleden, zakaj tudi sam ni svoje študije napisal v esejistični privlačnosti, ampak v eruditski pozornosti.