Boj proti t. i. subkulturam

Superministrstvo, ki vse od ukinitve samostojnega ministrstva za kulturo skrbi tudi za ta resor, je predstavilo sveženj novih dokumentov, ki naj bi v prihodnje pomenili temelje slovenske kulturne politike, tako tiste načelne kot tudi tiste oprijemljivejše, ki zajemajo delovanje gledališč, muzejev, galerij in drugih javnih ustanov na področju kulture.

Seveda gre za dolgo pričakovane in tudi nujno potrebne dokumente, a ti ne bi mogli priti ob bolj nenavadnem času. Vladi se iztekajo zadnje minute in prav zato se ni mogoče znebiti občutku, da skušata superminister Žiga Turk in njegov državni sekretar za kulturo Aleksander Zorn, ki se je na novinarski konferenci skupaj s svojo ekipo v širokem loku ognil naštevanju, kaj šele podrobni predstavitvi novosti, svoje predloge spraviti v proceduro in s tem obdržati pri življenju tik pred odhodom s položajev.

Čas je nenavaden tudi zato, ker je vlada v zadnjem letu do skrajnosti zaostrila odnos do kulturnikov. Ne le zaradi ukinitve samostojnega kulturnega ministrstva, temveč predvsem zaradi konkretnih ukrepov, ki so, menda v imenu varčevanja, prizadeli tako kulturne institucije kot tudi same kulturnike in še zlasti samozaposlene v kulturi. Tem so zaloputnili vrata javnih ustanov, nato pa jih z več mehanizmi potisnili še na rob preživetja.

In prav v tej luči – varčevanja in brezbrižnosti – moramo gledati tudi predlagane novosti dveh krovnih dokumentov, ki bosta v javni razpravi do 22. februarja: nacionalnega programa za kulturo (NPK) za obdobje 2013–2016 in zakona o uresničevanju javnega interesa za kulturo (ZUJIK), ki naj bi reformiral kulturniški del javnega sektorja.

NPK bi moral biti jasna strategija, kaj država zmore, želi in zagovarja na področju kulture. In moral bi biti v veljavi že leto dni. Najverjetneje bi tudi bil, če bi ga ekipa Majde Širca, ki se ga je lotila na podlagi poglobljene analize, pripeljala do konca, a Zares je zapustil koalicijo, ministrica je odšla, pod njenim naslednikom Boštjanom Žekšem pa je projekt povsem zastal. Zdaj imamo Zornov NPK in nanj so se že usule kritike, češ da je presenetljivo vitek. Zorn odgovarja, da zato, ker NPK zaradi krize pač ne more biti več dolg seznam neuresničljivih želja. A če so zminimalizirane že strateške ideje in zaveze, potem bodo na koncu gotovo tudi obveznosti države. Česar ni v načrtih, tega se ji ne bo treba lotiti.

Osnutek NPK omenja tudi profesionalizacijo ljubiteljske kulture. Kar je paradoks.

Predlagani NPK je zastavljen strateško, a na koncu mu zmanjka prav strateškosti. V mnogih delih je preveč splošen in premalo jasen. To mu očitajo tudi člani najvišjega strokovnega telesa na področju kulture, Nacionalnega sveta za kulturo. Dokument denimo omenja vzpostavitev politike kreativnih industrij, a teh ne opredeli dovolj jasno. Omenja tudi denimo profesionalizacijo ljubiteljske kulture. Kar je paradoks. Še toliko večji, ker država z zategovanjem pasu obstoječe profesionalce v kulturi sili, naj svoje delo zamenjajo za kaj bolj donosnega in ustvarjajo za hobi.

Predsednica Združenih slovenskih gledaliških režiserjev Mateja Koležnik ob tem dodaja, da je že zdaj povsem jasno, kako lahko amater postane profesionalec – pač z izobraževanjem, s šolami. Zato je vprašanje, ali se za tem predlogom morda ne skrivajo tudi ideje o novih, po možnosti zasebnih šolah. Ali celo ideje o podeljevanju koncesij.

Bojazen se zdi morda pretirana, a novi ZUJIK prinaša tudi precejšnjo prevetritev javnih zavodov na področju kulture. To nedvomno potrebujejo. A v gledališčih se že sprašujejo, ali je odgovor res v predlaganem diktatu storilnosti, izpostavljanju kvantitete pred kvaliteto, represiji nad zaposlenimi, tudi vprašljivem, celo ponižujočem petletnem preverjanju umetnikov … »Občutek imam, da predlagani osnutek umetnika v javnem zavodu pojmuje predvsem kot družbenega škodljivca, ki se ne ukvarja z drugim kot z izrabljanjem sistema, katerega del je,« ugotavlja direktorica Slovenskega mladinskega gledališča Uršula Cetinski.

A ne le to, z napovedanimi spremembami si politika jemlje tudi pravico, da bo poslej neposredno odločala o tem, kaj je vrhunsko na področju umetnosti. In v uvodu NPK je že postregla z odgovorom na to vprašanje: to zagotovo niso raziskujoči, napredni umetniki, saj naj bi bila »položaj in sestava visoke slovenske kulture« menda ogrožena prav zaradi »t. i. subkultur, ki želijo biti alternativne in eksperimentalne, to zlasti prek novih oblik multimedijske umetnosti«. Zato so že pozvali k »vrednostni selekciji« med tem, kar je res »izvirno« in kar je »zanemarljivo«.

Nekdanjo ministrico Majdo Širca je takšno zatohlo, preživeto stališče močno presenetilo. Kot da nas zgodovina ni naučila, da so premike še vsakič omogočile prav avantgardne prakse, ki so radikalno prekinjale s tradicijo. In so se spraševale tudi o dotedanjem pojmovanju nacionalne identitete.

A od vlade, ki jo je tako zelo zmotil film, poimenovan po njenem predsedniku, drugačnega razumevanja umetnosti in kulture verjetno niti nismo pričakovali.