Ursula K. Le Guin: Zgodbe iz Zemljemorja

+ + + + +

Ženske in zmaji

Tolkien, eden popularnejših piscev fantastike prejšnjega stoletja, je bil strokovnjak za staro angleščino in je prispeval eno od teorij o strukturi staroangleškega epa Beowulf, ki je danes celo prevladujoča.

Le Guinova, ki mu je sorodna vsaj po natančni izdelanosti sveta, v katerega postavlja svoje junake, je hči antropologa in verjetno od tod poglobljeno zanimanje za socialno antropologijo, zaradi katerega je njeno pisanje prepričljivo, pri oponašanju in preoblačenju starih mitologij njena fantastika obuja stare kozmogonije, ljudsko slovstvo in apokrifno literarno epsko tradicijo. Svoj arhipelag Zemljemorje ustvari iz nič in kreacijo pripiše, čisto kabalistično, izgovarjanju svetih zlogov in izpisovanju starih run, ki imajo še vedno moč, s ponovitvijo lahko magi sodelujejo pri kreaciji, odvračajo uroke zoprnikov in podobno.

Njen arhipelag ni nič manj antropološko razgiban kot grozd galaksij v kakšni ZF-žajfnici, ima pa trdnejše okvire, ki ji onemogočajo zdrse, za kar rabijo tudi zemljevidi in izbrana poglavja iz manj osvetljenih obdobij. Zgodbe so razsuti tovor s predgovorom in psevdozgodovino nekaterih predelov, ki jih gre brati po prej napisanih romanih, lahko pa tudi posebej. Tudi zato, ker ohranjajo in poglabljajo nekatera obča mesta; odkrivanje skrivnih imen, splošno začaranost sveta in specialiste za čaranje, šepetanje narave, povezanost magije in zmajev, ves čas prisotno tenzijo med čarovnicami in delovanjem magije na nižji in lokalni ravni ter visoko znanostjo, ki se jo grejo na otoku Roke vsakokratni arhimag in njegovi mojstri, poimenovani po veščini, ki so jo najbolj izpilili. Pri tem je Le Guinova izrazito na strani žensk; te sicer ne participirajo pri moči, še manj se v sporu med magi in vladarji prerivajo v ospredje, imajo pa lastnosti, naslonjene na stara znanja, ki premagajo suhost in brezsrčnost pravih magov – ženske imajo poleg veščine tudi srce. Ta fantastika ni brez feminističnega naboja; pri Tolkienu je sestavljanje svetov skoraj kot gradnja sobne železnice, tam gre za sicer podkleten in umetelen umik znanstvenika v lasten fantazijski svet in užitek ob njegovi /po/polnosti, Le Guinova pa je bistveno bolj nakurjena na vsakršno izključevalnost, njena proza hoče imeti kritični in emancipatorični učinek. Ki pa ne gre na škodo pripovednega užitka. Pet zgodb, obdanih z esejističnim oklepajem, je izpisanih očarljivo, obrtno spretno, predvsem pa podkrepljeno z dovolj domišljije in vpogleda v delovanje skupnosti, vsakršnih, ne samo izmišljenih, da je branje in drsenje skozi segmente sveta iz črk čarobno in čisti foteljaški avanturizem.