Zoran Milivojević: Igre, ki jih igrajo narkomani

Priljubljeni psihoterapevt je tokrat izdal transakcijsko analizo problematičnega jemanja drog.

Knjiga seveda ni priročnik, ki bi mu sledili bodisi zasvojenec bodisi njegovi bližnji v formiranju izstopa iz sveta drogiranja. Kot taka meri na psihoterapevte, seveda pa tudi na splošno bralstvo, da si ustvari sliko tega fatalnega fenomena in spozna serijo iger, v katero narkomani ujamejo sorodnike, prijatelje, sodelavce in kdaj tudi terapevte.

Avtor v izhodišču ravna podobno kakor filozof Galimberti, saj ne napade drog in dilerjev kot izvira zla, ki v svoje mreže polovi nesrečnike. Omamna poživila niso vzrok zasvojenosti, so le eden izmed možnih odgovorov na bolečine bivanja. Pri čemer pa narkomana predstavi skozi teorijo iger kot odličnega igralca, celotne situacije pa kot mini dramske konflikte.

Same igre so najraznovrstnejše, celo radikalno stanje pomeni igro. Ko namreč izjavi, da je v krempljih drog, se ekskulpira, češ, jaz sem OK, saj je za vsa moja negativna dejanja kriva droga. Ta situacija prinaša številne koristi – njemu, ki s tem ohrani pozitivno samopodobo, in njegovi družini, ki je odrešena vse odgovornosti, saj najde zunanjega negativca v slabi družbi in kajpak v drogi. Milivojević v svojih podrobnih analizah postavlja ključni poseg v smeri ponovne vzpostavitve narkomana kot osebnosti, ki je sama odgovorna za svojo prihodnost, torej sama vzrok svojih tegob, a prav s tem ji daje možnost, da se tudi sama izvleče iz iger in postavi kot dejavni akter svojega bivanja.

Tako preprosto, a v resničnosti malodane peklensko nerešljiv problem. Kaj potemtakem prinaša knjiga? Predvsem vednost, kako intersubjektivne odnose večinoma določajo prav igre, najsi bodo namerne ali pa nezavedne, take, ki se jih zavedamo, ali one, o katerih sploh nimamo pojma, da sodelujemo v njih.