Upor filmarjev

Razpadajoča koalicija, predvsem stranka SDS, se zadnje tedne ukvarja le še s kadriranjem ali z iskanjem služb za svoje člane in druge zaslužne. Med tistimi, ki se jim je oddolžila za lojalnost, je po novem tudi Igor Prodnik. Superminister Žiga Turk, pristojen tudi za področje kulture, ga je prejšnjo sredo imenoval za novega direktorja javnega zavoda Filmski studio Viba film Ljubljana.

Novica o imenovanju je skorajda sovpadla z novico o orjaškem meteoritu, ki je pridrvel v Zemljino atmosfero in v Rusiji povzročil precejšnje razdejanje. A med filmarji, ki dobro vedo, kdo je Prodnik ter kako razmišlja in kaj zmore, jih ni malo, ki menijo, da bi tudi Prodnikovo ponovno vstajenje na enem ključnih položajev, ki držijo v rokah niti slovenskega filma, lahko imelo na las podoben učinek.

Prodnik nikdar ni bil filmar. Res je študiral na AGRFT, a posnel je le nekaj kratkih filmov in videospotov. Pred leti je v intervjuju za spletno stran HiendFI pojasnjeval, da naj bi bil med študijem na AGRFT sicer med precej opaženimi avtorji, in menda so mu kot edinemu ponudili, da posname celovečerec, a v zgodbi o NOB se ni našel, zato ga je zavrnil. Po njegovem prepričanju naj bi mu bila vse odtlej »glavna vrata za vstop v slovensko filmsko produkcijo zaprta«. Vse odtlej pa se v njem kopiči tudi gnev do drugih filmarjev. Ti se po njegovem lotevajo »dolgoročno nepomembnih stvari«, denimo filmov o »propadlih študentih, njihovih propadlih ljubezenskih zvezah, o tabletkah ekstazija in tihotapljenju ljudi čez mejo«, namesto da bi delali velike tranzicijske teme. Podobne ideje je nedavno z javnostjo delil tudi Janez Janša.

Prodnik je pred leti kot eno od tem, ki bi jih bilo nujno filmsko obdelati, izpostavil tudi zgodbo o napadu na nekdanjega novinarja Mira Petka. Ta, vmes je bil poslanec SDS, danes vodi direktorat za medije na Turkovem superministrstvu. In prav po zaslugi SDS se je tudi Prodnik prebil na izpostavljene položaje v kulturi. Vasko Simoniti, minister za kulturo v prvi Janševi vladi, ga je najprej imenoval za vodjo svojega kabineta, nato mu je prepustil še celotno filmsko politiko. Tako se je prebil v svet Viba filma in na Filmski sklad, kjer je imel nekaj časa v rokah obe vodstveni funkciji, direktorsko in nadzorniško, kar je sicer v nasprotju z logiko delovanja javnih ustanov. In ob vsem tem je nekaj časa na ministrstvu direktoroval še direktoratu, ki ga danes vodi Petek. Filmarji so ga cinično poimenovali »vladar slovenskega filma«.

A v resnici jim ni bilo do smeha, saj se je tisto obdobje v zgodovino zapisalo kot najhujše, kar jih je doživel slovenski film. Produkcija v tem času je povsem zastala, nekateri prej že potrjeni filmi in festivali so bili zavrnjeni z nenavadnimi argumenti, češ da so preveč pornografski (Srednja šola Dražena Štaderja), premalo slovenski (Temna stran zemlje Damjana Kozoleta) ali banalni, črnovalovski in preživeti (Slovenka Damjana Kozoleta), na Filmskem skladu so se vrstile kadrovske menjave – kdor se ni strinjal z njim, je moral oditi …

Prodnik se lahko pohvali z enim samim dosežkom: v boju proti skupnemu sovražniku – sebi – mu je uspelo združiti dotlej razdrobljeno filmsko sceno.

Prihajalo pa je tudi do velikih finančnih nepravilnosti, o čemer priča poročilo računskega sodišča o pravilnosti in smotrnosti poslovanja Filmskega sklada med letoma 2006 in 2008. Nadzorniki so napake odkrili tako rekoč povsod – pri javnih razpisih, izdajanju odločb, razdeljevanju sredstev med projekte, ki niso izpolnjevali pogojev ali sploh niso bili prijavljeni na natečaje. In čeprav so bile nekatere od teh »napak« vredne tudi po več sto tisoč evrov, nadzora ni bilo, ne s strani sklada ne s strani ministrstva. Pa čeprav je Prodnik pri obeh dobival plači. Tudi to je bilo, mimogrede, nezakonito.

Prodnik se pravzaprav lahko pohvali z enim samim dosežkom: v boju proti skupnemu sovražniku – sebi – mu je uspelo združiti dotlej razdrobljeno slovensko filmsko sceno. In ko je prejšnji teden po večletnem zatišju odjeknila novica, da se vrača, je med filmarji spet završalo. Tokrat so še bolj enotni: od ministra Turka glasno zahtevajo takojšnjo Prodnikovo razrešitev in preklic imenovanja. Razpisna komisija, ki ga je ocenila za najboljšega kandidata, je namreč delovala nestrokovno in pristransko. Tudi zato, ker mu je v preteklosti že računsko sodišče očitalo, da ne izpolnjuje pogoja »organizacijske in vodstvene sposobnosti«, sporno pa je tudi, ali ima »5 let delovnih izkušenj na vodilnem delovnem mestu«.

A v paničnem hlepenju SDS po čim prejšnji osvojitvi čim večjega števila položajev očitno šteje samo še zanesljivost. In Prodnik je še celo zanesljivejši od dosedanjega direktorja Vibe filma Gregorja Pajića, ki je lani zakuhal pogrom zoper film Jaz sem Janez Janša, češ da žali predsednika vlade. Novi šef Viba filma se je namreč nedavno v pismu, poslanem članom Kluba Korošcev, močno zavzel za Janševo vlado in dodal, da je »edina naša skrb, da smo na pravi in zmagoviti (Kristusovi) strani in da skladno s tem vztrajamo do konca«.