Dvajset let prepozno

Janez Janša je za Slovenjo naredil marsikaj dobrega, toda s svojo politiko neprestanih napadov na »notranje sovražnike« se iz slovenske politike poslavlja – dvajset let prepozno

Padec Janeza Janše ima vse elemente dobre žajfnice, narejene po kopitu novodobnega (in ne novega) romana. Mlad junak, bister in vztrajen, ki se upre tiraniji in s podporo ljudstva zmaga, spotoma sam postane podoben tistim, zoper katere se je upiral. Na koncu pade in doživi poraz. Padec Janeza Janše je zato tudi opomin, kako pokvarljivo blago je človek, še posebej v politiki, kjer se le redki lahko pohvalijo z dolgim rokom trajanja. Janez Janša je v tem pogledu izjema, ki potrjuje pravilo – rok trajnosti se mu je iztekel že pred dvema desetletjema, toda zaradi spleta okoliščin je pri koritu oblasti ostal vse do danes. In prav zato je stanje v slovenski družbi, ki zaudarja po korupciji, danes takšno kot je.

Danes, na dan njegovega največjega padca v politični karieri je zato tudi primeren trenutek, da opozorimo, da sedanji predsednik vlade okrnjene vlade seveda ni bil zmeraj takšen, kot smo ga spoznali v zadnjih letih – hladnokrven, včasih ciničen politik, ki je zaradi lastnih koristi in koristi svoje stranke kakor za stavo podiral meje dostojnosti, teptal pravice manjšin in nemočnih, razplamteval nizke strasti in zlorabljal politično moč za pridobitev še večje moči. Pred več kot dvema desetletjema je bil Janez Janša drugačen človek – bil je pronicljiv, kritičen komentator, celo »mirovnik« in kritik vojaško-industrijskih konglomeratov, jedrskega orožja in oboroževanja in nesvobode v družbi, ki je znal na preprost in jasen način razkrivati bistvo nekdanjega enopartijskega sistema. In to je bil seveda tudi čas, ko je Janša pisal tudi za Mladino. Bil je nesporno tudi prvi, ki se je zavedal pomena oborožene sile za zagotovitev neodvisnosti in uspešno organiziral oborožene sile Slovenije (OSRS) za podporo razglasitvi neodvisnosti.

Morda nikoli ne bomo vedeli, zakaj in kako je nato že kmalu po osamosvojitvijo prišlo do spremembe, ki se je priskutila mnogim, ki s(m)o želeli prelom z enostrankarsko družbo, več demokracije in svobode za vse. Je bilo za to krivo trgovanje z orožjem? Morda vojna in travmatična izkušnja sicer kratkega spopada? Kakorkoli že, zame osebno je šokantno spoznanje sledilo takoj po vojni, ko sem ob spremljanju privatizacijskih zgodb ugotovil, da Janez Janša svoje vojne pravzaprav sploh ni končal, pač pa da jo še zmeraj nadaljuje – z administrativnimi ukrepi zoper izbrisane, pripadnike nekdanje JLA in vse, ki mu niso bili takoj pripravljeni izraziti svoje popolne lojalnosti. Kajti prav Janez Janša je bil tisti minister, ki je bil ob nasprotovanju nekdanjega ministra za okolje Mihe Jazbinška pri izvajanju zakona o privatizaciji stanovanj v okviru ministrstva za obrambo odgovoren za prvo očitno diskriminacijo – in to proti članom družin, v katerih so bili starši zaposleni v nekdanji JLA. Le te družine namreč niso mogle odkupiti stanovanj.

Ta prva diskriminacija je bila uvedena takoj po osamosvojitvi, ko so bile strasti še razgrete in je bilo takšno diskriminacijo zelo lahko zagovarjati v medijih in politiki. Da gre za šovinizem, netoleranco in tudi kršitev pravil vojnega prava ki prepoveduje kakršnokoli »maščevanje« nad civilisti, kaj šele nad lastnimi državljani smo opozarjali le v Mladini. To je bil začetek, ki mu je nato sledilo vse ostalo – uporaba vojske za napad na civiliste (Smolnikar, Depala vas) in zavajanje policije, ponarejanje dokumentov, s katerimi so se zavajali državni organi, tožilske zlorabe, pritiski na neodvisne medije in novinarje, ki so vrhunec doživeli s čistko na Delu in tako naprej.

Janez Janša, mirovnik in kritik vojne, leta 1991 okužen z virusom spopadov v naslednjih letih svoje zasebne vojne očitno nikoli ni končal. Spreminjal je taktiko in strategijo, različne visoke tarče (od Kučana in Drnovška do Türka), toda njegova vojna se nikoli ni končala. V zadnjem letu njegove vladavine se je je z ZUJF-om in napadom na prisotnost »komunističnih zastav« na državnih proslavah razrasla do te mere, da so tarče njegovih ukrepov postali široki sloji upokojencev, delavcev, tudi teritorialcev in celo ko so ukrepe omilili, je na tnalu najhujših ukrepov še zmeraj ostala – majhna skupinica nekdanjih zaposlenih v JLA. Ki so jim Slovenija še zmeraj odreka dele pokojnin, ki jim ne priznava vplačanih sredstev ali pa jim pokojnin preprosto ne priznava, čeprav bi jim to po Sukcesijskem sporazumu (na katerega se Slovenija sklicuje celo ob pogajanjih s Hrvaško glede NLB!) - to morala storiti na podlagi mednarodne pogodbe.

Država s svojim vztrajnim, že 22 let trajajočim napadom na te različne, nemočne manjšine lastnih državljanov ne pridobiva ničesar, izgublja pa, kot je pokazala tudi sodba ESČP, izjemno veliko. In ne gre samo za denar – gre tudi za občutek, da imamo po dveh desetletjih še zmeraj opraviti z zamerljivo, malopridno državo, ki se z vso silo spravlja na najbolj nemočne ljudi. Da ne bo pomote – prav v Mladini je bilo še pred osamosvojitvijo objavljena cela vrsta člankov proti nekdanji JLA. Toda to ne pomeni, da lahko država kot plen večine danes tepta pravice manjšin in da bi bilo prav, če tisti, ki smo kritizirali JLA ne bi z enakim vatlom merili tudi prestopke nove države. Kajti Slovenija prav zaradi politike ki jo je zastopal krog okoli Janše enostavno ni postala država, za katero smo si prizadevali. In za izdajo teh idealov tolerantne in pravne države je v največji meri odgovoren prav Janez Janša, s svojo kruto in brezkompromisno politiko pregonov »notranjega sovražnika«, ki je spreminjala samo obliko in tarče. In če se je po osamosvojitvi tudi zmernim podpornikom Janše zdelo zelo zabavno, kako so slovenski »osamosvojitelji« ob uporabi državnega aparata »učinkovito« obračunavali z izbrisanimi in drugimi diskriminiranimi manjšinami, potem je dve desetletji kasneje, ko se je Janša z enako logiko sredi gospodarske krize brezkompromisno spravil še na svoje politične nasprotnike, na razne »strice«, »tovarišijo« in »komunajzarje« - to postalo precej manj zabavno. Janša preprosto nikoli ni znal storiti to, kar je storila levica, ki se je odrekla enostrankarstvu in ideološkim zablodam, podprla npr. Zakon o popravi krivic, priznala svoje napake, ponudila roko desnici in poskušala popraviti škodo. Janša na kaj podobnega – če izvzamemo podporo Pahorju, kar pa je že druga zgodba – nikoli ni bil sposoben. In v tem smislu je Janša res ostal »zadnji boljševik«, medtem ko so se nekdanji »boljševiki« pokazali kot veliko večji (social)demokrati.

In samo zato Janez Janša »pada« šele sedaj, leta 2013. Toda njegova politična logika, po kateri deluje in je za to državo popolnoma neprimerna, je enaka že dve desetletji. Če nam bi opozorila o pravi naravi njegove poosamosvojitvene politike, neštetokrat napisane tudi na straneh Mladine vzeli resno, potem bi Janez Janša moral dokončno pasti že najkasneje leta 1992 ali najkasneje leta 1993. Vendar se to ni zgodilo. Janez Janša se torej poslavlja – toda žal, najmanj dvajset let prepozno.