Evald Flisar: Jazi pod drobnogledom

To nisem jaz

Med legokockanjem sinček ponudi misel, da je mogoče na lastno življenje pogledati kot v grad igračo: od tega, skozi katero režo poškiliš, je odvisno, katere izseke svojega jaza ugledaš in se v njih prepoznaš, saj je jaz, identifikacijska točka, zapleten in neulovljiv, necelovit in v nenehni premeni.

Flisar pritrjuje ugotovitvam, da ne obstaja en sam trden jaz, temveč je ta napaberkovan iz različnih provizoričnih in efemernih, tako zelo različnih in celo kontradiktornih, da ponovi zapisano v naslovu: to nisem jaz. V romanih in potopisih pisatelj išče, lovi jaz, išče meje in premišlja, kje so prednosti in kje so zagate identitete, in pride do vzhodnjaških sklepov; ne to ne to ni jaz, jaz je zadaj oziroma nad.

Vse spominja na avtobiografijo, pomešano z avtofikcijo; rojstvo v vojnem času in prihod sovjetskih osvoboditeljev, študij v Ljubljani in poroka, strastni preobrati vse do tretje poroke in sinovega rojstva, s katerim se knjiga tudi konča. Pomemben del je pisanje o konstruktivnih in produktivnih nesporazumih, kakor jih uzre ob uprizarjanju svojih dram po svetu; naš najbolj prevajani in uprizarjani dramski avtor popisuje srečevanje z bralci in gledališčniki na Japonskem, v Indoneziji, Nepalu, Indiji in Egiptu, odkriva razlike v mentaliteti in se zraven muza nad učinki kulturnega trka.

V konglomerat zlepi otroške spomine, zavest o lastnem nemiru in različnih službah in življenjskih stilih, kakor mu jih je omogočala in narekovala tujina, vse do esejističnih delcev. V njih je Flisar prav polemičen; do kritikov, ki reproducirajo že napisano, čeprav nenatančno, do tranzicijskih posledic in stanja družbe nasploh, o čemer se razpiše ob vrnitvi; o birokraciji, o oženju prostora za kulturo, o pravopisu, o vplivu medijskih podob, ki se nam zajejo pod kožo in nam preprečujejo temeljit premislek o naravi sodobnosti. Flisarju se nedvomno pozna pisateljska kilometrina, njegov slog je gladko prehajanje od znotraj navzven, enkrat izrazito oseben, drugič zna priskrbeti modele in analogije realnosti. Kot vedno piše tudi zdaj ves čas o sebi, vendar z distanco in zavestjo o tem, kako se njegov vsakokratni dominantni jaz vede v različnih situacijah. Suvereno se sprehaja med domom in svetom, tudi dom je vedno nekje drugje, položen v različne časovne in prostorske koordinate, dom je zanj zasilno bivališče, kot so zasilni in začasni jazi, ki prihajajo do besede. Avtobiografija, avtofikcija, strastno in neprizanesljivo pisanje, tudi do sebe, je eden redkih premislekov, ki misli izkušnjo širšega sveta, ne da bi izgubil razsežnost prvega, izgubljenega doma v

Prekmurju – h kateremu se bo, obljublja, še vračal v svoji literaturi in pisanju ob njej.