Molk v božji hiši

Zdaj ko so papeža Josepha Aloisiusa Ratzingerja zamenjali tako, kot da je Alojz Uran, je prav, da se spomnimo, kako je tedaj, ko je bil še prefekt kongregacije za nauk vere, odločno zahteval, da vsi dosjeji o aferah pedofilskih duhovnikov pridejo na njegovo mizo. In so prišli. Ob tem je tudi prav, da se spomnimo, kakšni dosjeji so prihajali na njegovo mizo.

Na njegovo mizo je zagotovo prišel zajetni, pikantni, šokantni dosje očeta Oliverja O’Gradyja, katoliškega duhovnika irskega rodu, serijskega pedofila, no, serijskega spolnega nadlegovalca otrok, dečkov in deklic, celo dojenčkov, ki ga je pred sedmimi leti sprofiliral sloviti dokumentarec Vsega hudega nas reši (Deliver Us from Evil). Njegovo lovišče je bila Kalifornija, majhna mesta, v katerih je vernike takoj zapeljal – bil je prijazen, vljuden, simpatičen, sočuten in tako dalje. Najljubši stric. Father Ollie. Z eno besedo: verniki so mu brezmejno zaupali. Jasno, zaupali so mu tudi svoje otroke. In če je bilo treba, se je oče O’Grady ponižal in spal z žensko, da bi bil bližje njenemu otroku.

Starši deklice, ki jo je spolno nadlegoval, pripovedujejo o tem, kako ga niso mogli prehvaliti in kako šokirani so bili potem, ko so izvedeli grozljivo, srhljivo, gnusno resnico. Šok! Ogorčenje! Groza! In kaj sta naredila oče in mama? Kako sta ukrepala? Sta ga prijavila policiji? Seveda, boste rekli. Ne, ravno obratno – nista ga prijavila policiji, ampak sta ravnala povsem tipično, celo predvidljivo: rekla sta mu, naj jima napiše opravičilo. Kar je O’Grady tudi storil – in policije ni bilo treba klicati. Namesto da bi obvestila policijo, sta pisala kardinalu Rogerju Mahoneyju, losangeleškemu nadškofu, ki jima je sočutno obljubil, da se to ne bo več ponovilo in da bo O’Gradyja preselil v samostan, kjer ne bo imel več stika z otroki. Starši so si oddahnili.

Toda kardinal Mahoney jih je nategnil: O’Gradyja ni poslal v samostan, ampak v drugo župnijo, le kakih 50 milj oddaljeno od prejšnje. Ne le, da je duhovnikovo pedofilijo prikril, ampak mu je omogočil, da je svoje početjem nadaljeval. In ko se je spet zapletlo, so O’Gradyja spet preselili. In tako ga je cerkev selila od župnije do župnije, od žrtve do žrtve – dokler ga ni bilo več mogoče skrivati. Dokler ni počilo. In dokler ga niso obtožili, obsodili in zaprli.

Oče Ollie, ki je uničil ogromno življenj, je resda sedel sedem let (obsojen je bil na 14 let), toda zgodba nima happy enda. O’Gradyjeve žrtve se odpravijo v Vatikan, kjer skušajo papežu izročiti prošnjo za avdienco – od papeža pričakujejo, da jim bo povedal, zakaj se to dogaja in kaj naj naredijo. Od njega pričakujejo sočutje, toplo besedo, spodbudo, nekaj katarzičnega. Toda iz vsega skupaj ni nič: ne le, da papež noče slišati za njih, ampak jih ne spustijo niti mimo gardistov, pa četudi z njimi pripotuje tudi oče Tom Doyle, antipedofilski aktivist in strokovnjak za kanonsko pravo.

Problem duhovniške pedofilije z O’Gradyjevo aretacijo in obsodbo ni rešen. V resnici je hujši, kot se zdi na prvi pogled. »Bog ne obstaja! To dokazuje, da Bog ne obstaja,« ugotovi oče ene izmed duhovnikovih žrtev. O’Grady, ki mu medijska pozornost presenetljivo – katedralsko! patološko! – prija, sicer prizna, da je grešil, toda povsem očitno se ne zaveda zla, ki ga je povzročil. In Vatikan tudi ne.

Mea Maxima Culpa

Na Ratzingerjevo mizo je zagotovo prišel tudi šokantni dosje očeta Lawrencea Murphyja, katoliškega duhovnika, serijskega pedofila, ki ni teroriziral kalifornijskih župnij, ampak milwaukeejsko katoliško šolo za gluhe otroke. Točno, njegove žrtve so bili gluhi dečki. Nadlegoval in posiljeval jih je brez milosti, prihajal ponoči, kot volk, jih zbujal in vlekel iz postelj, se naslajal ob otroškem ejakuliranju, najraje pa si je izbiral tiste dečke, katerih starši niso obvladali znakovnega jezika gluhih.

Terry Kohut, Gary Smith, Pat Kuehn in Arthur Budzinski, žrtve očeta Murphyja, zdaj v dokumentarcu Mea Maxima Culpa – Molk v božji hiši, ki ga je posnel Alex Gibney, avtor serije prestižnih dokumentarcev (Casino Jack in Združene države denarja, Gonzo: Življenje in delo dr. Hunterja S. Thompsona, Taxi to the Dark Side, Enron: The Smartest Guys in the Room itd.), v znakovnem jeziku gluhih – in z glasovi Jameyja Sheridana, Chrisa Cooperja, Johna Slatteryja in Ethana Hawka – opisujejo grozo tistih noči, grozo svoje nemoči in grozo duhovnikove moči (morali bi videti njihove obraze, njihovo mimiko!), obenem pa tudi to, kako so v sedemdesetih letih ljudem na cesti delili tiralice s fotografijo »ljubljenega« Murphyja in kako so proti njemu vložili tožbo, prvo tožbo proti pedofilskemu duhovniku v zgodovini, s čimer so sprožili akcijo, ki je pripeljala do dolgega, a počasnega odmotavanja vatikanske zarote molka, v katero niso bili vpleteni le duhovniki, škofi, nadškofi in kardinali, ampak tudi sam Ratzinger, ki je vedno poskrbel, da so dosjeji pedofilskih duhovnikov, kakršen je bil predatorski Murphy, ki je spolno zlorabil več kot 200 dečkov, pristali in tudi ostali na njegovi mizi, da ne rečem v njegovem sefu. Do policije niso prišli. Le kako, če je pa Vatikan cerkvam zabičal, naj se delajo gluhe in o teh »primerih« nikar ne obveščajo policije.

Vatikan, ki je rad namigoval, da so bili duhovniki le kolateralna škoda »liberalne« seksualne revolucije, je sicer razmišljal, da bi vse pedofilske duhovnike preselil na neki karibski otoček, potem pa je ugotovil, da je bolje, če ostanejo kar v farah, v veselje staršev in otrok. Richard Sipe, nekdanji benediktinski menih, ki se je od znotraj boril proti vatikanski zaroti molka, celo pravi, da je katoliška cerkev stroj za »izbiranje, kultiviranje, ščitenje, zagovarjanje in ustvarjanje spolnih kriminalcev«. Gibneyjev Molk v božji hiši bi lahko parafrazirali takole: če bi vse žrtve duhovniške pedofilije tožile Vatikan, bi ta tako bankrotiral, da konklavov ne bi mogel izpeljati niti na blejskem otočku.

Kraljica Versaillesa

Molk v božji hiši bo eden izmed dveh ducatov dokumentarcev v ponudbi 15. festivala dokumentarnega filma, ki se danes začenja v Cankarjevem domu. Če ste voljni, lahko v enem tednu izveste vse o tem, zakaj v hudi krizi niso le Vatikan, Slovenija in kapitalizem, ampak tudi čebele, ki skrivnostno izginjajo, pa četudi delajo vse, da bi preprečile apokalipso (štiri leta po izumrtju čebel bi izumrlo tudi človeštvo, heh) in da bi se – telegenično! konkurenčno! – prilegale velikemu planu sodobnih filmskih tehnologij (Več kot med via Markus Imhoof), zakaj je – ob čebelah – na ta svet tako alergičen tudi kultni igralec Harry Dean Stanton, antispovedniški zen romar, ki hoče na vsak način ostati enigma in »walking contradiction« (Harry Dean Stanton: Delno fikcija via Sophie Huber), zakaj Kubrickovo kultno Izžarevanje ni grozljivka o pisateljski krizi (in alkoholizmu), ampak grozljivka o nacističnem holokavstu, belskem genocidu nad Indijanci in lažnem ameriškem izkrcanju na Luni (Soba 237 via Rodney Ascher), zakaj z zgodbami, ki si jih pripovedujemo, več prikrijemo, kot pa razkrijemo, še zlasti pri avtobiografskih in družinskih zgodbah, kjer so motivi za prikrivanje tako mračni kot pri političnih zgodbah (Zgodbe, ki jih pripovedujemo via Sarah Polley), in zakaj Pablo, ostareli španski rudar, še vedno – hja, kljub infarktom in krizam – noče in noče opustiti kajenja (Pablova zima via Chico Pereira). A po drugi strani: če bi čas merili s tistimi rudniškimi jamami in tuneli, ki jih je kapitalistični stroj stoletja divje izkoriščal in na koncu zavrgel, potem je Pablo že davno mrtev, tako da res živi v sposojenem času. Kot cigaretni ogorek.

Če pa si boste ogledali Kraljico Versaillesa, ki jo je posnela Lauren Greenfield, potem boste videli Pablovo direktno nasprotje, Davida Siegla, ostarelega ameriškega magnata, kralja počitniškega time-sharinga (Westgate Resorts), prodajalca časa, tešitelja proletarske želje po »sanjskih«, »kraljevskih«, »rockefellerskih« počitnicah, samozvanega »spreminjevalca življenj« (počitnice rešujejo življenja, zakone, kariere!), Bushevega stvarnika (vsaj tako pravi), Napoleona »enega odstotka«, ki – v spregi s svojo ženo, bujno, zelo plodno floridsko lepotico – sklene, da bo pri Orlandu postavil orjaško, bajno, obsceno drago, 100-milijonsko palačo, najdražjo in največjo družinsko hišo v Ameriki, zmodelirano po Versaillesu. In večjo od Bele hiše. Logično. Nujno.

Toda ko se na koledarju prikažejo leto 2008, finančna kriza, kreditni krč, pok balona in nenadno izginotje poceni denarja, stisnejo tudi njega, tako da se oprime paničnega reševanja svojega imperija. Ne le, da se mora sprijazniti s tem, da gre njegova nedokončana replika Versaillesa na boben, in ne le, da mora svojo družino privaditi na bolj »meniško« življenje (nič več zasebnih letal! nič več zasebnih šol! ugašajte luči! otroci, najdite si službo! pozabite na botox! trošimo lahko le še toliko, kot ustvarimo!), ampak mora zato, da bi zakrpal svoje ekshibicionistične investicijske špekulacije in potešil bankirje, ki so ga zasvojili s poceni denarjem, v svojem podjetju odpustiti na tisoče ljudi.

Kar vas pripelje do vprašanja: je kralj Versaillesa vse te delavce odpustil zgolj zato, ker je izbruhnila tako huda finančna kriza, ali zato, ker je v svoj osebni luksuz – v versajski balon – investiral tako obsceno količino denarja? Bi delo izgubilo manj ljudi, če svojega podjetja ne bi destabiliziral z investicijami v Versailles? Kraljica Versaillesa lepo pokaže, kaj je narobe s finančnimi elitami, kraljicami sveta: prvič, izčrpavajo podjetja, drugič, denar mečejo v balone, in tretjič, namesto da bi investirali v razvoj, delovna mesta, prihodnost, investirajo v preteklost – v 18. stoletje.

Združena rdeča armada

Floridski magnat in njegova lepotica, ki si domišljata, da sta Ludvik XIV. in Marija Antoaneta, fašeta le dieto, le varčevalni paket, le potovanje v ekonomskem razredu (in ja, ribe in aligator jima od »pomanjkanja« pocrkajo), pa četudi kličeta po giljotini – ali vsaj po revoluciji, saj veste, po protestnikih, aktivistih in magari jakobincih, ki bi »okupirali« njun Versailles, če ne že kar njun imperij, in nekako izenačili.

Je sploh še mogoče izenačiti z nenasilnim protestom? Je mogoče z nenasilnim protestom prebiti agonični status quo? V dokumentarcu Pet razbitih kamer (via Emad Burnat & Guy Davidi) vidimo, kako skušajo Palestinci širitev izraelskih naselbin in zidu ustaviti z nenasilnim protestom, a ne gre (umirajo celo kamere, ki to snemajo), v dokumentarcu Vojak/državljan (via Silvina Landsmann) pa vidimo, kako skušajo izraelskim vojakom – med poukom državljanske vzgoje – vcepiti malce več smisla za človekove pravice, strpnost, multikulturnost in razumevanje palestinske strani, toda njihovi ideološka zabetoniranost in politična dezinformiranost povesta vse o tem, zakaj so palestinski nenasilni protesti obsojeni na neuspeh, še toliko bolj, če pogledate dokumentarec Čuvarji (via Dror Moreh), v katerem nekdanji operativci izraelske varnostne službe Šin Bet razkrivajo svoj manihejski, policijski, represivni pogled na svet in svoje brutalne delovne metode (»V vojni proti terorju ni morale«), pri čemer ne puščajo nobenega dvoma, da več varnosti pomeni tudi več terorja. Sami so s svojim početjem ustvarili več terorja, kot pa so ga preprečili.

Dokumentarec Mladenič je živel – Združena rdeča armada (via Naeem Mohaiemen) mizo obrne. Tu namreč vidite, kako je japonska Rdeča armada, ki ni več verjela, da je mogoče do enakosti in svobode priti po mirni poti (z nenasilnim protestom), ampak le še na silo, s terorjem, ugrabila potniško letalo, ki je potem famozno pristalo v Bangladešu (rdečearmejci so talce izpustili, ko so japonske oblasti osvobodile njihove zaprte somišljenike, tako da je »revolucija« uspela), nič manj radikalnih slik revolucije in boja za enakost pa ne ponuja Black Power Mixtape 1967-1975, kompilacija arhivskih materialov, ki so jih različni švedski TV-snemalci posneli v času črnskega boja za državljanske pravice, potemtakem v času (leto ’68), ko se je izkazalo, da nenasilni protesti, ki jih je oznanjal in prakticiral Martin Luther King, ne bodo več zadostovali (nenasilni protesti obrodijo le, če ima nasprotnik vest!), in ko so na sceno stopili Črni panterji, militantni, napol gverilski, oboroženi aktivisti, ki so trdili, da lahko Afroameričani z belci izenačijo le na silo (»Pick up the gun!«), s kombinacijo direktne akcije, uveljavljanja svojih interesov in samopomoči, saj od vietnamske vojne in izkrcanja na Luni – od tega belskega balona, od te špekulacije – niso mogli živeti, geti, v katere so jih tlačili, revščina, ki so jim jo predpisovali, droge, s katerimi so jih skušali uspavati, in policijsko nasilje, s katerim so jih ustavljali, pa so izgledali vse bolj brezizhodno. Da bi lahko preživeli vse hujšo represijo, so se morali tudi sami preleviti v »pošasti«.

Poletje z Antonom

V ruskem dokumentarcu Jutri, ki ga je posnel Andrej Grjazev, lahko vidite, zakaj se morajo ruski aktivisti, anarhisti in protestniki – v tem primeru sanktpeterburški umetniški kolektiv »Vojna« – tudi sami preleviti v »pošasti«, če hočejo preživeti Putinovo korupcijo in represijo. Kako se na njih pripravlja druga stran, pa lahko vidite v Poletju z Antonom, v katerem slovenska dokumentaristka Jasna Krajinovič spremlja 12-letnega Antona, ki del poletnih počitnic preživi v enem izmed vojaških vadbenih kampov za otroke. Vojaški kampi za otroke so se drastično pomnožili po Putinovem prihodu na oblast, tako da zdaj v njih del počitnic preživi 60 % ruskih otrok. Antona čaka bazično urjenje – težak nahrbtnik, britje glave, marši, sklece, borilne veščine, streljanje, salutiranje, molitev in politične lekcije vojaškega inštruktorja, ki otroke pouči, da muslimani v nasprotju s kristjani, ki učijo »Ne ubijaj«, učijo »Ubijaj«. Antona in ostale hoče preleviti v »prave može«, tako da bodo zreli za Osetijo, Čečenijo in »Vojno«.

Toda v Sladki ladji, ki jo je posnel Daniele Vicari, lahko vidite, kako se sanje »o boljšem življenju« zgrudijo v katastrofalni kaos, če je na drugi strani oblast, ki svobode ni več sposobna misliti. Ko je leta 1991 pred italijansko obalo, nedaleč od Barija, priplula orjaška ladja, na kateri se je gnetlo 20.000 albanskih vstajnikov, so jim italijanske oblasti, ki niso imele pojma, kaj naj počnejo z vsem tem nenadnim in nepričakovanim kipenjem svobode, kmalu ustvarile slabše razmere, kot so jih imeli v Albaniji, iz katere so zbežali. Vsi ti Albanci so po revoluciji, po zrušitvi tiranije Enverja Hodže, skočili v neznano – v Italijo, svobodo, zahodno demokracijo. Toda njihov skok v demokracijo je bil skok v internacijo, policijsko nasilje, represijo – v zahodno demokracijo je bušnilo preprosto preveč svobode. In to je bilo nevarno.

Da zahodna demokracija slabo prenaša svobodo in da hlepi po tem, da bi bila trdnjava, zelo dramatično pokaže tudi nemška Revizija (Philip Scheffner), ki skuša detektivsko ugotoviti, kdo je ubil dva romska imigranta, ki sta leta 1992 obležala v koruznem polju na poljsko-nemški meji. So ju ustrelili lovci? Ali pa sta le naletela na zahodno demokracijo (»trdnjava Evropa«), ki še vedno ni presegla paničnega, hladnovojnega koncepta svobode?

Če kaj, potem Sladka ladja, Revizija in podobni dokumentarci kažejo prav to, da zahodna demokracija najtežje sprejema tiste, ki nimajo ničesar razen svobode – tiste, ki svobodo tako rekoč utelešajo. Tiste, ki utelešajo vse, kar je iz zahodne demokracije izginilo.

Filmski festival:
15. Festival dokumentarnega filma
Kje: Cankarjev dom, Slovenska kinoteka in Kinodvor, Ljubljana
Kdaj: od 1. do 8. marca 2013

Frederick Wiseman

Na voljo bo tudi retrospektiva dokumentarcev Fredericka Wisemana (1930), enega izmed največjih dokumentaristov vseh časov.

Rekel bom le to: leto brez Wisemanovega dokumentarca je bilo vrženo stran! Svoje dokumentarce je imenoval reality fictions, v njih pa je hladno, objektivno, esejistično, vedno kontroverzno – brez naracije, brez komentarjev, brez moraliziranja, brez glasbe, brez artificielnosti – dokumentiral perverzno, arogantno, brezčutno, zarotniško naturo ameriških inštitucij, stebrov ameriške družbe: umobolnic (Titicutske norčije), šolskega sistema (Gimnazija), policije (Zakon in red), zdravstvenega sistema (Bolnišnica), vojske (Bazično urjenje), pravosodnega sistema (Sodišče za mladoletne), znanstvenega raziskovanja (Primat), socialnih služb (Socialna podpora), družine (Nasilje v družini), malih mest (Belfast, Maine), jedrskega orožja (Izstrelek) in mesno-predelovalne industrije (Meso). Posnel je 40 dokujev in ob tem še našel čas, da je leta 1971 v Beogradu, med Festom, korežiral eksperimentalni filmček I Miss Sonia Henie, ki ga je zasnoval Karpo Godina.