Moč in beda jeze

Jurij Gustinčič

8. 3. 2013  |  Mladina 10  |  Pod črto

V paleti človeških čustev zmaguje jeza. Čutimo jo vsepovsod, slovenska – v Mariboru, na primer – je še sorazmerno blaga, močnejša je povsod po Evropi, nekoliko manj močna, a prav tako očitna je tudi v Ameriki in deželah tretjega sveta, ki noče več biti tretji. O jezi se ne dvomi, nihče niti ne poskuša, da bi jo – danes je to pomembna beseda – nekako uravnotežil, civiliziral. Tako kot se to zdi potrebno našemu novemu predsedniku države, ki roti vodje političnih strank, naj se kot vsega zlega izogibajo »sovražnemu govoru«, naj se vendarle držijo za roke, nekako prijateljsko. Hude besede naj izginejo. Ali je to sploh mogoče in ali je pametno? Ali ni edino pametno, da si ljudje, tudi politiki, odkrito povedo v obraz, kaj mislijo in kako bi se lahko šlo naprej. Katera velika sprememba je v zgodovini uspela, če govor ni postal resnično sovražen?

Ob razpadu zadnje koalicije je takratni predsednik SLS energično vzkliknil, da odhaja iz koalicije; takoj potem pa v duhu naših strankarskih cincanj dodal: »No, ostali bomo še štirinajst dni.«

Naravi političnega trenutka, ki ga doživlja dobršen del sveta, so bolj ustrezale besede privrženca spontanega in nenadnega Grillovega gibanja v Italiji, ki je vzkliknil: »Sem politično neopredeljen, a tako sem jezen, da bom glasoval za Grilla.« Jeza kot temelj opredeljevanja, jeza kot pojasnilo vsega.

Niti ne zavedamo se ne, da živimo v popolnoma političnem svetu, ki je množice zajel – če ne drugače – omrežno, računalniško, ko se vse pove in potrdi brez zasmehovanja in prehudega razmišljanja. Svet je precej zameril desnim republikancem, ko so se med zadnjo ameriško volilno bitko nad Obamo znašali na najbolj grob način. Način, ki so ga prinesli iz časov bele hegemonije in rasizma in se ga ne morejo znebiti. Toda bil je pojav, ki je na različne načine svetovni. Bila je jeza, ogromna, vse požirajoča jeza, ki je za trenutek zmedla celo osrednjo osebnost, tako da se v prvem dvoboju z Romnyjem ni zmogla otresti neodločnosti in – da! – tudi jeze. Jeza je spona, ki povezuje današnjo politiko, brez nje se najbrž ne bi prišlo nikamor. Naš novi predsednik ne bi smel rotiti, naj se politiki objamejo. Čas je takšen, da se mora sovražnost neizogibno pokazati, če hočemo narediti korak naprej.

Če nič drugega, je jeza neizogibna, razumljiva in najbrž potrebna, da bi naredili ta korak naprej, čeprav nihče ne ve točno – niti najslavnejši politiki ne – kateri naj bi bil ta korak. Jeza naj sama najde pravo pot, nujno je seveda le, da ne bi prehitro izpuhtela. Mora prihajati iz globin in pri tem mora s svojo močjo presenečati ljudi. Ne vemo, pravzaprav, zakaj je nenadoma, proti vsem zakonom in postulatom, odstopil papež. Lahko le rečemo, da je ta zaprti in vase poglobljeni gospod prvič naredil nekaj zelo človeškega (človeško je že to, da se je zgodilo nepričakovano). Lahko bi bilo tudi izraz neke jeze. Lahko da so se papežu zagabili vsi ti prišepetovalci, s kardinali vred. Morda je bil kratko malo zelo jezen. Saj so se cerkvi zmešale tako rekoč vse štrene.

Svet se je zelo razjezil. Iščemo rešitve, ne da bi vedeli, kje jih iskati in kakšen naj bo naslednji korak, da bo nekako drugačen od dosedanjih.

Vse se je odprlo, vsaka stvar postaja vprašljiva. Poglejmo še enkrat duhoviti izid italijanskih volitev, dogodka v dovolj veliki in pomembni evropski deželi, o katerem se splača razmišljati tudi drugod. Zmagale so tri zelo različne politične stranke, vsaka zelo zase in vse druga od druge zelo od-

daljene. To bi moral biti izraz demokracije, strasti so lepo porazdeljene, škodljive enotnosti ni, ker je v demokraciji tudi ne bi smelo biti. Toda Italiji z njenimi težavami bi prav zdaj lahko koristila ravno enotnost! A če bi zavladala enotnost in bi imeli od nje korist vsi, kaj bi potem z demokracijo?! Huda zagata, pravzaprav. Je demokracija res najboljša od vseh slabih rešitev, kot je rekel Churchill?

Živimo v dobi kriz in seveda reševanja kriz. Vsi so se lotili reševanja kriz, nihče pa pri tem še ni prišel tako daleč, da bi lahko napovedal konec krize. Kaj je pri tem najboljše – tri stranke, pet strank ali ena sama stranka? Če ostanemo pri dogmatični tezi, da mora imeti nekdo vedno možnost oporekati, si seveda napredka z eno samo stranko ne moremo predstavljati in lahko se kar naprej zgražamo, denimo, nad komunizmom, ki je izginil celo v takšnih deželah, kjer je poskušal biti ustvarjalen. V Italiji, recimo. Naš edini rojak, ki je postal svetovno slaven, je vendarle skušal zbrati pametne ljudi z vsega sveta, da bi še enkrat razmislili, kaj narediti s komunizmom, preden bo dotlel na pogorišču zgodovine. Vprašanje je, kot se zdi, ostalo odprto.

Še nekaj je prav gotovo odprto. Svet se je zelo razjezil. Iščemo rešitve, ne da bi vedeli, kje jih iskati in kakšen naj bo naslednji korak, da bo nekako drugačen od dosedanjih. Morebiti bi bilo najbolje, če bi pozabili vse, kar smo grdega rekli o drugih in o samih sebi. Še bolje bi bilo, če bi razpravljali o prihodnosti brez te jeze.

A to ni mogoče. Čas je tudi takšen, da si lahko ogledamo jezo kot nekaj zdravilnega. Vprašanje pravzaprav ni, ali je jeza dobra, saj brez nje ne moremo in nismo sposobni narediti niti koraka naprej. Moti se tisti, ki bi rešitev videl v omejevanju sporov in prevelikem zadrževanju tako imenovanega sovražnega govora. No, tudi sovražni govor je spre-

jemljiv le, če ni vulgaren. V znanem ameriškem filmu junak vzklika: »Jezen sem in ne morem več vzdržati.« Vzklik je pomembno vplival na razvajeno ameriško množico, brez takšnih vzklikov ne bi bilo niti poskusov zasedbe bank. Človek se lahko le veseli, ko na naših ulicah ljudje izražajo takšno jezo, ki je iskrena in dolgo pričakovana brez upanja, da se bo kadarkoli izrazila. Vprašamo pa se vendarle lahko, ali se bomo z vzkliki v tej jezi ustavili in kakšen je naslednji korak. Pa tudi, ali o tem sploh resno razmišljamo in smo sposobni tak korak narediti. Resničnost lahko še naprej ostane, kot se temu reče, virtualna.