New Wave Syria, elektropop dvojec

»You’ve got to shake it off / make it loud / dance it off / let it out.« Vsega se moraš otresti. Na ves glas. Na plesišču. Da gre ven iz tebe.

S tem pozivom sta pred leti podkrepila enega svojih komadov, zasnovanega v njuni značilni elektropop zvočni podobi, ki jo ustvarjata na doma predelanih sintetizatorjih. Poimenovala sta ga Let It Out.

Točno ta komad so pozneje na ves glas prepevali mladi protagonisti domače filmske uspešnice Izlet. Trije nekdanji sošolci, ki se po dolgem času srečajo in sklenejo nekaj dni preživeti skupaj v naravi. Sprva je veselo in zabavno, potem pa na dan privrejo številne frustracije. A te mlade pestijo tudi zunaj kinodvoran. In prav zato je prvi celovečerec Nejca Gazvode obveljal za iskren portret generacije in celo za njenega glasnika. Kot nepogrešljiv element filma, brez katerega se ni odvrtel niti en napovednik, je ta glas simbolizirala tudi njuna muzika.

Takrat, leta 2011, je New Wave Syrio najverjetneje prvič zaznala tudi malce širša javnost. In s tem je spoznala tudi gonilni sili za tem spontano zasnovanim, a še vedno nekoliko skrivnostnim imenom, ki jima občasno prinese kakšnega novega oboževalca iz Sirije: Uršo Golob in Roka Pezdirca. Najbolj so ju presenetili odzivi vrstnikov njunih staršev. Nekateri so se samo zato, da bi ju slišali v živo, sploh prvič odpravili na ljubljansko Metelkovo, in to kar skupaj s svojimi otroki.

Glasbeni kritiki in tisti del občinstva, ki sledi svetovnim trendovskim smernicam, so ju spoznali že nekaj let prej. In takoj sta jih prepričala. Takrat še rosno mlada glasbenika sta namreč v posluh ponudila muziko, ki je v primerjavi s tako pogostimi slovenskimi reciklažami prežvečenih vzorcev zvenela drugače, sveže in inovativno, in je bila hkrati tudi povsem v koraku z glasbenim dogajanjem na tujem. Stroka se je spraševala, ali smo dobili slovenski odgovor na The Knife ali Crystal Castles, Radio Študent pa ju je kot obetaven bend najprej poslal na turnejo Klubskega maratona, nato pa njuno ploščo Hello, Yes izbral še za najboljšo domačo ploščo leta 2009.

Njuna glasba je temačna in nostalgična, a hkrati vesela in igriva. Je groba, nespolirana, a prežeta s senzibilnostjo. Je sodoben elektronski pop, a v njem se čuti melanholija postrocka. Slednje je še kako razumljivo, saj se je vse začelo prav s postrockom. Rok ga je poslušal kot srednješolec in s kolegi so zaštekali, da bi takšno muziko morda lahko delali tudi sami, četudi niso imeli nikakršnih glasbenih izkušenj. Ustanovili so bend, se poimenovali Superheroes of BMX po komadu benda Mogwai, potem pa iskali še pevko. In Urša, s katero sta se spoznala, ko sta v srednji šoli postala sošolca, čeprav je eden iz Radomelj, drugi pa iz bližnjega Mengša, se je zdela logična izbira. Ob starejši sestri je preposlušala vse, od Joy Division in New Order do Nirvane in Red Hot Chilli Peppers, in si že od malih nog ostrila okus. Takrat je prvič pela v bendu. On pa je prvič igral kitaro.

Kljub začetnemu elanu je bend kmalu razpadel. Sama pa sta se lotila nekoliko drugačne glasbe. Predvsem zato, ker sta se začela ob Radioheadih takrat zelo navduševati tudi nad elektroniko, sploh nad Aphex Twinom in Autechrejem, Rok se je vrgel tudi v raziskovanje tehnologije in začel šraufati prve sintetizatorje ... in tako so začeli postopoma nastajati prvi komadi New Wave Syrie.

Seveda nista pričakovala, da jima bo odziv glasbene stroke in poslušalcev tako naklonjen. Morda sta si tudi zato po prvi plošči vzela toliko časa za snovanje naslednje. A po večletnem zatišju, ki je bilo deloma tudi posledica študijskih obveznosti (Urša končuje magistrski študij tržnega komuniciranja, Rok arhitekture), najbolj pa tega, da sta zelo pedantna in samokritična ter dajeta prednost kakovosti pred količino, sta zdaj vendarle spet tu. Druga plošča je tik pred izidom.