Atoms for Peace: Amok

Feni Thoma Yorka si lahko oddahnejo. Dolgo napovedovani studijski projekt njegove superskupine, ki se je prvič zbrala leta 2009 za kratko turnejo, na kateri je preigravala njegovo ploščo The Eraser, je končno izšel.

Frontman skupine Radiohead se je pod imenom Atoms for Peace povezal z dolgoletnim sodelavcem, producentom Niglom Godrichem, basistom skupine Red Hot Chili Peppers Fleajem, tolkalcem Davida Byrna Maurom Refoscom in bobnarjem Joeyjem Waronkerjem, ki je storitve že posodil R.E.M.-u in Becku.

Romantična anekdota pravi, da se je projekt Amok začel, ko so fantje popivali pri Fleaju v Los Angelesu, igrali biljard in poslušali Felo Kutija. Aha, ta referenca, pa tudi redka glasbena spogledovanja ploščka z afrobeatom in najočitneje Fleajevo sodelovanje nas spomni na še eno nedavno in ne ravno megalomansko superskupino, Rocket Juice and the Moon.

Zaradi poudarjanja skupnih nagnjenj do godbe očeta afrobeata in zaradi pestrosti preteklih sodelovanj članov te protijedrsko osveščene superekipe smo upravičeno pričakovali razgiban, živahen, predvsem pa za Yorka neznačilen izdelek. In se zmotili. Album Amok krasi klinično dovršena in stilsko meglena subtilnost. Je hermetičen, statičen in skoraj tehnična perfekcija. Uporaba elektronike, sintetično-ritmičnih detajlov in efektov ne zaostaja za najbolj obrtniško doslednimi Yorkovimi preteklimi podvigi, a kaj, ko vsa ta osupljiva tehnološka razgibanost, celo igra detajlov ne razigra celostne slogovne poze superskupine. Nam pa zato predstavi Fleaja v tako rekoč neprepoznavno tekoče-melodični vlogi.

Zakaj Atoms for Peace niso zares superskupina? Ker postprodukcija plošče zasenči samo produkcijo. Ker končni izdelek slogovno bolj določa studijska obdelava (rezanje, lepljenje in predrugačenje) kot pa snemanje, igranje glasbenikov. Flea, Refosco in Waronker so v resnici le stranski igralci. Pri tem ne gre nujno za Yorkov in Godrichev egotrip, ampak za izhodiščno odločitev o delovnem procesu. Skupina Atoms for Peace je snemala daljše, »svobodne« sešne, ki jim je nato sledila še kar radikalna in dolgotrajna montaža. V resnici nič novega, saj gre za nadgradnjo metode, ki se vleče še iz časov institucionalizacije Milesa Davisa kot glavnega frajerja jazzerske scene.

Plošča Amok bo v uho bolje sedla tradicionalistom, dolgoletnim fenom Thoma Yorka, kot tistim, ki so se nadejali njegovega novega, drugačnega poglavja ustvarjanja. Zaradi odsotnosti napihovanja mišic ali čezmernega konceptualiziranja verjetno tudi ne bo deležna objestnega analiziranja, kot smo sicer vajeni pri vsakem koraku tega britanskega kulta.