Nevarna ideja

Če ste kdaj gledali stare holivudske vesterne, potem se gotovo spomnite, kako so prikazovali Indijance – kot ljudstvo, ki izginja, kot ljudstvo, ki je tik pred izumrtjem, kot ljudstvo, ki je obsojeno na izumrtje, kot ljudstvo, ki mu je izumrtje usojeno. Ti vesterni so ustvarjali vtis, kot da je Indijancem to v genih: kot da hočejo sami izginiti, kot da si želijo izumreti. Kot da je torej izumrtje njihov veliki cilj, njihova največja želja. Le še vprašanje časa je, kdaj bodo izginili! Kot da komaj čakajo, da bodo lahko svoj prostor častno in dostojanstveno prepustili belcem.

Narava se je spremenila – in Indijanci so izumrli. Prišel je »njihov čas«. Niso vzdržali – bili so »inferiorni« in »infantilni«, pili so in niso delali. Niso se amerikanizirali in podjetno individualizirali, niso bili dovolj učinkoviti in konkurenčni, ampak so ostali »komunisti«, ujetniki skupnega lastništva zemlje. Čas jih je povozil! Genocid je bil prikazan kot veličastni naravni cikel. Rezervati pa so bili prikazani kot končna rešitev indijanskega vprašanja. Razumete, ne: kot da Indijancev niso uničili prav belci. Ne, v njihovem izumrtju ni bilo nič naravnega ali pa genskega.

Mar nimajo slovenske politične elite – obe, Pahorjeva in Janševa vlada – do slovenskih podjetij natanko tak odnos, kot so ga imeli holivudski vesterni do Indijancev? Ko so slovenska podjetja, recimo gradbena, propadala, so le stoično gledali, češ: prišel je njihov čas! Njihov čas je potekel! Kot da so si želeli izumreti. Kot da je bil njihov propad le del nekega naravnega cikla.

Toda tako, kot so vesterni videli Indijance, slovenske politične elite vidijo tudi delavce, ki so propadali s temi podjetji: prišel je njihov čas! Njihov čas je potekel! To, da se niso kaj prida upirali in da niso zganjali prevelikega cirkusa, je politične elite le še utrdilo v prepričanju, da si delavci želijo le eno – da bi lahko častno in dostojanstveno izumrli!

Wilkinson in Pickettova prepričljivo pokažeta, da ekonomska neenakost razkraja medčloveške odnose, da je zaupanje tesno povezano z enakostjo in da zaupanje ne more uspevati v neenaki družbi.

Mar ni bilo mogoče takega odnosa, kot so ga imeli holivudski vesterni do Indijancev, zaznati tudi v odnosu Janševe vlade do državnega premoženja, do podjetij v večinski ali pa delni državni lasti? Mar se jih niso skušali znebiti po tipičnem »belskem« načelu: prišel je njihov čas! Njihov čas je potekel! Ustvarili so vtis, da so državna podjetja tik pred izumrtjem. Da se počasi, a vztrajno poslavljajo. Da odhajajo. Naravni cikel pač. In neoliberalni jurišniki, trobentači Janševe vlade, ki so v tem slovenskem vesternu igrali vlogo »belcev«, so skušali državnim podjetjem omogočiti časten in dostojanstven odhod.

Odnos, kakršnega so imeli vesterni do Indijancev (in kakršnega imajo neoliberalci do državnih podjetij in delavcev), pa imajo Slovenci še do nečesa – do zaupanja. Kaj stalno poslušamo? Tole: da so ljudje izgubili zaupanje v politiko, da so izgubili zaupanje v politične elite, da so izgubili zaupanje v vlado, da so izgubili zaupanje v parlament, da so izgubili zaupanje v državo, da se nezaupanje le še poglablja, da zaupanje vse bolj izginja, da ne moremo nikomur več zaupati, da smo v krizi zaupanja. In tako dalje. Ključna beseda je zaupanje. In ja, ključna fraza je »kriza zaupanja«. Zaupanje je nekaj, kar izginja, odhaja, izumira. Kot Indijanci v očeh vesternov. Kot delavci v očeh neoliberalcev. To mu je v genih. Prišel je njegov čas. Čas mu je potekel.

Komično. Pa saj vsi pravijo, da je treba zaupanje povrniti, boste rekli. Že, toda to je še bolj komično. Kaj mantrajo specialisti za »krizo zaupanja«? Zamenjajmo vlado, »očistimo« stranke, zaprimo barabe, preprečimo korupcijo, bodimo kulturni, pa se bo zaupanje vrnilo! Ne, ne bo se. To bo nezaupanje le še poglobilo. Ali bolje rečeno: to bo dokončno pripomoglo k nečastnemu in nedostojanstvenemu izumrtju zaupanja.

Zmanjšanje ekonomske neenakosti ne ogroža demokracije in trga, ampak ju ogroža prav prevelika ekonomska neenakost.

Velika ideja

Če hočemo povrniti zaupanje, se moramo vrniti h korenu vsega, koren vsega pa je enakost, pravita Richard Wilkinson in Kate Pickett, avtorja slovite, zelo odmevne in zelo kontroverzne knjige Velika ideja, ki je – v prevodu Janeza Pence – izšla tudi pri nas. Podnaslov pove vse: Zakaj je enakost boljša za vse. Boljša od neenakosti. Neenakost je slabša za vse. Wilkinson in Pickettova, ki se v knjigi sklicujeta na številne študije, raziskave, statistike, diagrame in grafe, lucidno, predvsem pa prepričljivo pokažeta, da ekonomska neenakost razkraja medčloveške odnose, da je zaupanje tesno povezano z enakostjo, da zaupanje ne more uspevati v neenaki družbi, da zaupanja ne ustvarja gospodarska rast ali pa blaginja, ampak ekonomska enakost. »Ljudje v bolj neenakih družbah manj zaupajo svojim vladam.« In seveda: »V bolj neenakih družbah voli manj ljudi.«

Neenakost vpliva na zaupanje in ne obratno! In ker je vse tja od neoliberalne revolucije na začetku osemdesetih let neenakost naraščala, je zaupanje pešalo. »Ko neenakost narašča, so ljudje manj pozorni do drugih, v odnosih je manj vzajemnosti, ljudje morajo poskrbeti zase in si pridobiti, kar morejo – neizogibna posledica tega je pešanje medsebojnega zaupanja.« Ko je začela naraščati ekonomska neenakost, je začel pešati celo avtoštop. Sredi osemdesetih let, na vrhuncu reaganovskega neoliberalnega fundamentalizma, je bil štopar že psihopat. Težki terenci na naših cestah so – s svojim grobim, neizprosnim, vojaškim videzom – popolna metafora erozije zaupanja.

Ekonomska neenakost je strup za zaupanje. In obratno: ekonomska enakost je motor zaupanja. Ljudje v bolj enakih družbah so bolj solidarni ter bolj nagnjeni k sodelovanju in dobrodelnosti, manj so nagnjeni h korupciji, bolj verjamejo v skupno dobro, drug do drugega so strpnejši, čutijo se varnejše in bolj spoštujejo pravni red, zato tudi živijo dlje. Recimo: v ameriških soseskah, v katerih vladata velika ekonomska neenakost in majhno medčloveško zaupanje, v času vročinskih valov mnogi umrejo – ker si ne upajo odpreti oken in vrat ali pa zapustiti doma. Neenakost v dohodkih »povečuje socialno razdaljo med ljudmi«, same ljudi pa deli na »nas« in »njih«.

»Predstavljajte si življenje v krajih, kjer 90 odstotkov ljudi ne zaupa drugim, in kaj mora to pomeniti za kakovost vsakdanjega življenja – odnose med ljudmi na delu, na ulici, v trgovinah in šolah.« Vsekakor, to si zlahka predstavljamo, saj zveni tako, kot da pišeta o Sloveniji leta 2013.

Z ekonomsko neenakostjo narašča tudi število nasilnih dejanj. Da je ekonomska neenakost strukturno nasilje, potrjuje celo raziskava Svetovne banke, stebra neoliberalne filozofije.

Pogubnost ekonomske neenakosti

A to je le vrh ledene gore. Richard Wilkinson in Kate Pickett z vseh vidikov pokažeta, da sta »strta družba« in »strta ekonomija« posledici naraščanja ekonomske neenakosti. Meritve kažejo, da »blaginja in srečnost z gospodarsko rastjo ne rasteta več, ampak se v vedno bogatejših deželah preobilja dolgoročno krepijo anksioznost, depresivnost in številni drugi družbeni problemi«, z »boleznimi preobilja vred«, pa tudi »nadaljnje bogatenje nič več ne podaljšuje življenja njihovih prebivalcev«, saj »povprečni življenjski standard k zdravju prispeva vedno manj«.

Razširjenost bolezni in socialnih problemov ni povezana s povprečno življenjsko ravnijo, ampak z ekonomsko neenakostjo – šibko zdravje in nasilje sta pogostejša v bolj neenakih družbah. Če je družba bogata, a obremenjena z ekonomsko neenakostjo, potem se njeni zdravstveni in socialni problemi ne zmanjšujejo, ampak povečujejo. Zdravstveni in socialni problemi so problemi ekonomske neenakosti. »Če želite vedeti, zakaj gre neki deželi bolje ali slabše, se najprej ozrite na stopnjo neenakosti.« Težava je le v tem, da ekonomska neenakost vsem tako zleze pod kožo, da se zdi kot nekaj povsem naravnega, kot del naravnega cikla. Jasno, v očeh neoliberalnih ekstremistov je ekonomska neenakost nekaj dobrega in veličastnega. Pa ni.

Z naraščanjem ekonomske neenakosti se krepijo anksioznost, depresivnost, duševne bolezni, vedenjske težave, kriminal, napadalnost, agresivnost na delovnih mestih, sovraštvo do tujih priseljencev, rasizem, seksizem, sla po prevladovanju, dovzetnost za kaos, zlorabljanje alkohola in drog, občutki osramočenosti, ponižanja, neprimernosti, nesposobnosti in negotovosti, obsedenost s samopodobo, število ločitev, družinsko nasilje, najstniško materinstvo (ne, ni plod religije, etnične pripadnosti ali »kulturnih razlik«!), strah pred tem, da bi nas imeli za neprivlačne in dolgočasne, in celo debelost. V ekonomsko neenakih družbah so ljudje nižje na lestvici pogosteje debeli (v Teksasu, eni izmed najbolj neenakih ameriških zveznih držav, je čezmerna telesna teža precej bolj razširjena kot v državah, kjer je enakost večja), saj so telesno manj dejavni, obenem pa več jedo (»stresno uživanje hrane«), zato je tudi tveganje višjega krvnega tlaka in smrti zaradi srčnih bolezni večje.

In ker smo že ravno pri zaupanju – zaupanje je dobro za zdravje. Občutek skupnosti – občutek pripadnosti neki družbi, »možnost zanašanja na ljudi, ki nam bodo rade volje priskočili na pomoč« – varuje zdravje, navsezadnje, »ljudje, ki imajo prijatelje, se prehladijo redkeje, čeprav jih merljivo enako izpostavimo virusu prehlada«.

Ergo: »Čim bolj enakomerno je razporejeno bogastvo družbe, tem boljše je zdravje družbe.« Bolj enake družbe so tudi bolj zdrave. A to še ni vse. V družbah, v katerih prevladuje ekonomska neenakost (recimo v Ameriki, Veliki Britaniji, na Novi Zelandiji, Portugalskem ipd.), imajo nižjo pričakovano življenjsko dobo, višjo stopnjo umrljivosti dojenčkov, nižjo porodno težo in nižjo telesno višino. Ekonomska neenakost skrajšuje življenjsko dobo, trajanje življenja, bolje rečeno – ekonomska neenakost je smrt za življenje. V ekonomsko neenakih družbah na ljudi, ki se jim je življenje nenadoma skrajšalo, gledajo tako kot vesterni na Indijance: prišel je njihov čas! Zdaj bodo prostor častno in dostojanstveno prepustili drugim!

Ironično, med vojnami se pričakovana življenjska doba podaljša. »Dramatičen primer tega, kako zmanjšanje neenakosti vodi k hitremu izboljšanju zdravja, je britanska izkušnja v času obeh svetovnih vojn. Podaljšanje pričakovanega trajanja življenja civilistov v desetletjih, ko sta potekali svetovni vojni, je bilo dvakrat tolikšno kot v drugih desetletjih dvajsetega stoletja.« Zakaj? Iz preprostega razloga: »Za obe vojni so bile značilne polna zaposlenost in znatno manjše razlike v dohodkih.« Dohodki delavskega razreda so se zvišali, srednjega razreda pa znižali, tako da se je stopnja relativne revščine zmanjšala, stopnja zaupanja in tovarištva povečala ter kriminaliteta znižala. Rezultat: pričakovano trajanje življenja moških se je podaljšalo za šest let, žensk pa za sedem let. Neenake družbe niso le nezdrave, ampak tudi pogubne.

Svet stoji na glavi

Enakost je pač boljša za vse. Tudi za uspešnost izobraževanja – ne le da je v bolj neenakih družbah (in bolj neenakih ameriških zveznih državah) za izobraževanje manj javnega denarja, kar vpliva na dostop do višje izobrazbe, ampak tudi učenci dosegajo slabše rezultate, to med drugim potrjuje PISA, Program mednarodne primerjave dosežkov učencev, s katerim testirajo 15-letnike, ki končujejo osnovno šolanje. Manj ko je družba ekonomsko neenaka, boljši so bralni dosežki. Bolj ko je družba ekonomsko enaka, bolj ljudem možgane preplavlja kemikalija dopamin, ki izboljšuje spomin, ostri pozornost in lajša reševanje problemov.

Neenakost v družbi »neposredno in otipljivo vpliva na naše možgane, na učenje in učno uspešnost«, še toliko bolj, ker v neenakih družbah delavski sloj šolo razume le kot vsiljevanje vrednot višjega, gosposkega, domišljavega razreda. Plus: v neenakih družbah, v katerih je socialna mobilnost manjša (recimo v Ameriki in Veliki Britaniji), je prepad med pričakovanji in dejanskimi priložnostmi tako velik, da vedno znova vodi le v razočaranja. Ameriški sen in enake možnosti sta le zgodbi, ki si ju drug drugemu pripovedujejo bogati dediči in drugi rentniki. V neenakih družbah je pač lažje ohraniti svoje bogastvo kot plezati po dohodkovni lestvici. Ekonomska neenakost dela družbo togo in asocialno.

Da z ekonomsko neenakostjo narašča tudi število nasilnih dejanj, da je torej ekonomska neenakost strukturno nasilje, potrjujejo mnoge raziskave, celo raziskava Svetovne banke, stebra neoliberalne filozofije, da ne govorimo o sociologih Čikaške šole, drugega stebra neoliberalne filozofije, ki so v svojih raziskavah opozarjali prav na pogubnost sosesk, v katerih ljudje drug drugemu ne zaupajo več. Zmanjšanju ekonomske neenakosti sledi zmanjšanje nasilnosti, poveča pa se tudi pripravljenost za delovanje v skupno dobro.

V bolj enakih družbah imajo ženske zagotovljen daljši porodniški dopust, delovnik je krajši, odpadkov je manj, ogljični odtis je manjši, sle po vojskovanju ni. Večja ko je ekonomska neenakost, več ljudi je v zaporih. V manj enaki Louisiani ljudi zapirajo šestkrat pogosteje kot v bolj enaki Minnesoti. Kar pa ne pomeni, da je pogostost kaznivih dejanj tako velika – ne, v bolj neenakih družbah je strožja kaznovalna politika. Bolj ko je družba neenaka, hujša je represivnost. »V bolj neenakih družbah, kjer so socialne razdalje med ljudmi večje, kjer so stališča ’mi in oni’ močneje ukoreninjena in kjer pogosto manjka zaupanja ter se širi strah, so tako javnost kot tvorci politike bolj nagnjeni k zapiranju ljudi in kaznovanju ’zločinskih elementov’ družbe.« V bolj enakih družbah – recimo na Švedskem in Finskem – so ljudje in tvorci politike manj nagnjeni k zahtevam po ostrejši kaznovalni politiki, pa toliko bolj k empatiji in inkluzivnosti.

Z naraščanjem ekonomske neenakosti namreč narašča tudi geografsko ločevanje bogatih in revnih (»segregacija med bogatimi in revnimi«), kar pomeni, da sta večji bivalna koncentracija revnih in revščina, zaradi česar se potem revni »ne spopadajo le z lastno revščino, ampak tudi s posledicami revščine svojih sosedov«, zaradi česar prihaja do »dodatnega krčenja socialne mobilnosti«, pa tudi pomanjkljivih storitev in slabših šol. In ne pozabite: pri revnih, ki so se zaradi geografske segregiranosti prisiljeni v službe voziti daleč iz svojih skupnosti, obstaja večje tveganje prometnih nesreč. Rasni predsodki veljajo za zločin – zakaj za zločin ne veljajo tudi razredni predsodki? Če bi, potem bi za zločin veljala tudi ekonomska neenakost. Svet tako stoji na glavi – le večja ekonomska enakost ga lahko spet postavi na noge.

Recept za »vitko« državo

Ekonomska neenakost deluje torej zaviralno. Delovanje družbe le moti – in to na vseh področjih, kot pravita Richard Wilkinson in Kate Pickett. Ljudje v bolj neenakih družbah duševno zbolevajo petkrat pogosteje kot v bolj enakih družbah – in petkrat verjetneje so obsojeni na zaporno kazen. Toda: »Neenakost ne vpliva le na najmanj premožne, ampak na veliko večino prebivalstva.« Ali bolje rečeno: »Prednosti večje enakosti so vsesplošne.« Neenakost pa je le strup, le onesnaževalec, le škodljivec, ki se širi po vsej družbi. Še več, ljudem s povsem dobrimi dohodki gre v neenakih družbah precej slabše kot v enakih. In obratno: kot kažejo številne raziskave, se prednosti večje enakosti razširijo prek vseh slojev (npr. na Švedskem, Finskem Norveškem, Japonskem ipd.). Recimo: otroci najvišje izobraženih staršev so uspešnejši na Finskem kot pa v Ameriki, bejzbolska moštva, v katerih so razlike v dohodkih med igralci manjše, so uspešnejša od moštev, v katerih so razlike v dohodkih med igralci večje.

Koristi ekonomske enakosti »žanjejo celo najbogatejše skupine«, kar seveda pomeni, da neoliberalne politike, ki so jih mednarodne finančne institucije in vlade zagovarjale v imenu bogatih (in ki so prepad med dohodki vztrajno povečevale), bogatim v resnici niso koristile. Neoliberalci nasprotujejo javnemu zadolževanju, toda zadolževanje povzroča prav ekonomska neenakost, ki jo neoliberalci tako slavijo in poveličujejo. Ekonomska neenakost ljudi spodbuja k čezmernemu zapravljanju (»poraba bogatih zmanjšuje zadovoljstvo vseh drugih s tistim, kar imajo«), »statusni porabi«, »gmotnemu posnemanju« bogatih, prekoračevanju mejne vrednosti na tekočih računih, zadolževanju gospodinjstev, to pa nazadnje pripelje do obsedenosti z nenehno gospodarsko rastjo, špekulativnih balonov, drugorazrednih hipotek in finančnega zloma.

Toda ekonomska neenakost ne spodbuja le zadolževanja, osebnega in javnega, ki mu neoliberalci nasprotujejo, ampak preprečuje formiranje »vitke« države, ki jo neoliberalci poveličujejo. »Večja neenakost pravzaprav povečuje potrebo po ’večji’ vladi – po več policije, več zaporih, več zdravstvene in socialne oskrbe vseh vrst.« Do »vitke« države vodi torej le zmanjšanje ekonomske neenakosti.

Ekonomska neenakost povzroča tako hude težave (in take stroške!), da bi jo morali obdavčiti! Ne, pravijo neoliberalci, bogatih ne smemo obdavčiti: če jih bomo obdavčili, bodo množično zbežali v tujino! In potem nas čaka gospodarska katastrofa! Ne, pravita Richard Wilkinson in Kate Pickett, ne bodo zbežali – v bolj enaki družbi jim bo bolje!

Težava je le v tem, da ekonomska neenakost vsem tako zleze pod kožo, da se zdi kot nekaj povsem naravnega, kot del naravnega cikla.

Konec slovenskega vesterna

Pri tem se seveda vprašate: če je tako, zakaj potem na ekonomsko enakost vsi gledajo kot vesterni na Indijance – kot na nekaj, čemur je potekel čas? Če je bolj enaka družba tudi boljša, če v ekonomsko bolj enakih družbah ljudje živijo bolje, dlje, družabneje, bolj zaupljivo, bolj zdravo in manj nasilno kot v ekonomsko neenakih družbah, zakaj potem zahteve po ekonomski enakosti veljajo le za utopične fantazije?

Ideje o enakosti so iz obtoka izginile v času razcveta neoliberalizma (med letoma 1980 in 2008). Ne brez razloga: neoliberalci so začeli ljudi prepričevati, da enakost pomeni istost, nižanje standardov, izravnavo na skupno drugorazrednost, konec svobode in demokracije. Tako je nastala velika neoliberalna dogma: svoboda in enakost se izključujeta! V resnici je ravno nasprotno: zmanjšanje ekonomske neenakosti ne ogroža demokracije in trga, ampak ju ogroža prav prevelika ekonomska neenakost.

»Razsežnost današnje ekonomske neenakosti je manj izraz svobode in demokracije kot njunega zanikanja. Kdo razen super bogatih bi glasoval za večmilijonske dolarske nagrade za korporativno in finančno elito, medtem ko odreka ustrezne dohodke ljudem, ki prevzemajo toliko bistveno pomembnih in včasih neprijetnih nalog, kot so skrb za ostarele, pobiranje smeti ali intervencijske službe? Resnica je, da moderna neenakost obstaja, zato ker je demokracija izključena iz gospodarstva. Zato se je je treba lotiti s podaljševanjem demokracije do delovnega mesta.«

Kar vas pripelje do končnega vprašanja: zakaj je ekonomska neenakost politično sprejemljiva? Še več: zakaj je tako politično sprejemljiva, da vlade razlik v ekonomski enakosti ne blažijo, ampak jih – s poveličevanjem prostega trga, privatizacijami državnega premoženja, fleksibilizacijo delovne sile ipd. – poglabljajo? Zakaj jim ne kapne, »da si lahko privoščijo bolj enake družbe«? Zakaj ne posegajo po »ukrepih za večjo enakost«?

Ironično, pravita Richard Wilkinson in Kate Pickett, vlade so že posegale po ukrepih za večjo ekonomsko enakost, recimo v Hong-

kongu, Maleziji, Indoneziji, Južni Koreji, Singapurju, na Tajvanu in Filipinih (še prej Bismarck, ki je začel razvijati prve oblike socialne države), vse pa so to storile tedaj, ko jim je šlo za nohte, ko je bil od tega odvisen njihov obstoj in ko so nujno potrebovale zelo široko ljudsko podporo. Šele tedaj so spregledale nerazumnost ekonomske neenakosti.

Slovenskim političnim elitam gre zdajle za nohte. Nujno potrebujejo zelo široko ljudsko podporo. Njihov obstoj je tako odvisen od ukrepov za večjo ekonomsko enakost, da bodo morda celo prebrale Veliko idejo.