Zapozneli kompromis

S sporazumom o NLB je Slovenija dobila to, kar je zahtevala in ni dobila tega, kar si je želela, Hrvaška pa je dobila to, kar si je želela in ni dobila tistega, kar je zahtevala

Kakšen je torej rezultat slovensko-hrvaškega dogovarjanja? Dogovor je vsekakor kompromis, nobene strani ne postavlja v vlogo zmagovalke. V enem stavku bi lahko rekli tako: Slovenija je po eni strani dobila to, kar je zahtevala – reševanje vprašanja v okviru banke Bis -, po drugi strani pa ni dobila tistega, kar si je najbolj želela: dokončne rešitve tega vprašanja še pred vstopom Hrvaške v EU. Po drugi strani pa je Hrvaška dobila to, kar si je najbolj želela – ratifikacijo pristopne pogodbe z EU – in ni dobila tistega, kar je zahtevala: da namreč Slovenija čim hitreje in če je potrebno na podlagi sodb izplača dolg hrvaškim varčevalcem NLB.

Memorandum namreč določa, da se bosta Slovenija in Hrvaška o vprašanju dolgov NLB dogovarjali pod okriljem Banke za mednarodne poravnave Bis in da bo Hrvaška v tem času umaknila pooblastila za nadaljevanje sporov, ki jih njene komercialne banke vodijo pred sodišči zoper Slovenijo. V resnici torej ne gre za nič novega, zgolj za vrnitev vprašanja v stare tirnice: to, da bosta državi ob pomoči Bis našli rešitev za devizne vloge, je bilo namreč zapisano že v prilogi C Sukcesijskega sporazuma.

Ta bančni spor se sicer vleče že od leta 1995, znova pa je prišel v ospredje, ko je hrvaška vlada dvema bankama aprila lani obnovila pooblastilo za tožbe zoper Slovenijo. Vlada v Zagrebu je prvič leta 1995, nato pa še 2001, pooblastila Zagrebško banko in Privredno banko Zagreb (PBZ), da v njenem imenu vodita več kot 20 postopkov izterjave izplačila dolgov LB, ki jih je v 90. letih prenesla v javni dolg, nato pa preko omenjenih bank izplačala delu hrvaških varčevalcev LB Zagreb. Po podatkih hrvaškega finančnega ministrstva gre za okoli 272 milijonov evrov. Slovenija je ves čas trdila, da so tožbe v nasprotju s sporazumom o nasledstvu, izpostavljala pa je tudi, da so hrvaška podjetja Ljubljanski banki Zagreb dolžna veliko več.

S tem, ko je dala zeleno luč za pregon Slovenije, je Hrvaška prekršila Sporazum o sukcesiji. In od te kršitve je s sedanjim memorandumom – sicer začasno - odstopila. Ker pa že iz zgodovine diplomacije vemo, da ni nič bolj trajnega od začasnih rešitev, to seveda pomeni, da se Sloveniji s strani Hrvaške novih sporov glede deviznih vlog v prihodnje najverjetneje skoraj zagotovo ni več potrebno bati. S tem je Slovenija vsekakor dosegla svoj bistveni cilj, ki ga je znova dosegla z evropskim vzvodom, oziroma s tem, da je kot članica EU imela moč blokirati vstop Hrvaške v EU, v kolikor ta njena zahteva ne bi bila upoštevana.

 Toda po drugi strani je prav tako očitno, da Slovenija ni dokončno rešila tega vprašanja že pred vstopom Hrvaške v EU, kar je bil prav tako cilj vseh dosedanjih slovenskih vlad. Kupčkanje z milijoni, ki naj bi jih Slovenija izplačala Hrvaški, je nenadoma izginilo iz novic osrednjih medijev, še vedno pa nismo videli nobene dokončne rešitve tega vprašanja. Poglejmo samo en primer: 20. septembra leta 2012 je Odbor DZ za zunanjo politiko sklenil, da se bo v DZ “postopek ratifikacije hrvaške pristopne pogodbe lahko začel, ko se bo vprašanje varčevalcev LB v Zagrebu rešilo v skladu z že sprejetimi mednarodnimi akti”. Lahko Janšev sporazum res ocenimo kot 'rešitev' tega problema? Seveda ne, saj gre zgolj za “memorandum o smeri rešitve” enkrat v prihodnosti, ne pa za rešitev samo. Glagol 'rešilo' je mogoče razumeti samo na en način – in na ta način Slovenija svojega problema glede NLB zagotovo še ni rešila.

Sloveniji bi vsekakor odgovarjalo, v kolikor bi to vprašanje popolnoma zaprla že sedaj, v trenutku, ko Hrvaška še ni v EU. Toda v tem slovenska okrnjena vlada Janeza Janše očitno ni uspela. Na tem mestu se seveda lahko odkrito vprašamo, ali bi morda uspela, če bi zadevo še naprej vodil Karel Erjavec? Odgovora na to vprašanje v tem trenutku ne poznamo in ga morda nikoli ne bomo poznali. Toda dejstvo je, da je rezultat pogajanj, ki jih je na menda višjo raven dvignil Janez Janša, bistveno manj pompozen od ciljev, ki si jih je v tem sporu zadala slovenska diplomacija. Je celo bistveno slabši od tega, kar je v medije pricurljalo od dogovorov, ki jih je vodil Karel Erjavec. Reševanje spora je sedaj sicer vrnjeno v okvir banke Bis, hkrati pa prestavljeno v prihodnost, ko bo Hrvaška že članica EU in ji Slovenija ne bo več mogla postavljati pogojev.

Konkretne številke so izpuhtele iz sporazuma. Na nek način se je ponovila zgodba iz arbitražnega sporazuma – tudi v tem primeru je bil ključni slovenski pogoj izpolnjen, hkrati pa je bil trenutek odločanja o pravi rešitvi premaknjen v prihodnost, ko bo tudi Hrvaška že članica EU. In v tem smislu je ta sporazum, čeprav je na zunaj še vedno prazen, 'notri pa ga nič ni', oziroma temelji na starem Sukcesijskem sporazumu, istočasno tudi korak naprej, ki je Sloveniji omogočil ratifikacijo sporazuma o pridružitvi, Hrvaško pa razbremenil nevarnosti, da zaradi spora s Slovenijo ostane zunaj EU. Očitno je, da je tako Milanoviću kot odhajajočemu Janši preprosto zmanjkalo časa za karkoli bolj daljnosežnega.

Po drugi strani pa to za Slovenijo ne pomeni konca bančnih sporov. Kajti Sukcesijski sporazum, ki ga sicer tudi Slovenija krši v drugih točkah, na primer pri izplačevanju pokojnin nekdanjim častnikom JLA, je bil zelo dobro znan tudi sodnikom Evropskega sodišča za človekove pravice, ki so odločili, da mora Slovenija varčevalcem LB vseeno izplačati prihranke in obresti. Slovenija je sicer napovedala pritožbo zoper sodbo Evropskega sodišča za človekove pravice, toda zagotovil, da Veliki senat ne bo odločil enako kot je 'mali, seveda ni.

Slovenija se je na podoben način tudi v primeru 'izbrisanih' pritožila zoper prvostopenjsko sodbo ESČP, vendar je Veliki senat še zaostril prvostopenjsko sodbo. Sodniki lahko sicer v obzir vzamejo 'teritorialno načelo', ki ga zagovarja Slovenija, toda za devizne vloge je jamčila razpadla federacija, v primeru razpada države SFRJ pa preprosto ne obstaja več noben subjekt, ki bi bil nosilec pravic in dolžnosti prejšnje države. In zato je tudi zelo verjetno, da bo vsako razumno sodišče na koncu dalo prav oškodovanim in v primeru, da dogovora ne bo, dalo prav tisti državi, ki je bila večinska lastnica banke in ji naložilo izplačilo dolgov. Tako se je na primer 15. februarja leta 2010 na ljubljanskem okrajnem sodišču po odmrznitvi postopkov s strani Ustavnega sodišča nadaljevalo prvo sojenje proti nekdanji LB. Sodišče je razsodilo v prid hrvaške varčevalke. Na slovenskih sodiščih naj bi bilo doslej že več kot deset pravnomočnih sodb. Sporazum Janša – Milanović prav tako ne odpravlja tožb varčevalcev iz BiH pred domačimi in mednarodnimi sodišči in prav tako ne tožb varčevalcev iz Hrvaške, ki jim Hrvaška ni izplačala deviznih vlog.

Prav tako še zmeraj ni jasno, kakšen naj bi bil dokončen sporazum v okviru banke Bis in kdaj bo do njega sploh prišlo, če bo odvisen od odgovora vseh šestih naslednic SFRJ. Kljub temu pa je ta sporazum vsaj korak v pravo smer. Slovenijo je rešil pred delom tožb s Hrvaške, omogočil vstop Hrvaške v EU in razelektril ozračje med državama. Vsak spor namreč stane in Slovenijo in Hrvaško so ti spori stali že preveč. Resne ekonomske analize so pokazale, da sta Peru in Ekvador zaradi ozemeljskega spora doživela 36-odstotni upad trgovine oziroma okoli 35 milijonov dolarjev izpada dohodka na leto. Argentina in Čile pa sta v času njunega mejnega spora od 1967 do leta 1994 skupaj izgubili nič manj kot devet milijard dolarjev dohodka.

Slovenija se je ob osamosvojitvi sama odločila, da Ljubljanski banki zamenja ime in vztraja na teritorialnem načelu ter ne izplača hrvaških varčevalcev banke, ki je bila v večinski lasti slovenske države. Politično in gospodarsko se je to pokazalo kot strel v lastno koleno, saj je NLB izgubila možnost poslovanja na hrvaškem trgu. Slovenija bi se seveda lahko odločila tudi drugače – če bi samo del denarja iz trgovine z orožjem, ki je v času ministrovanja Janeza Janše na čelu obrambnega ministrstva RS poniknil neznano kam, preusmerila v svoj proračun, bi lahko brez težav izplačala vse devizne varčevalce NLB v novih državah nastalih po razpadu SFRJ. In potem to vprašanje v banki Bis urejala še naprej. Ter s poslovanjem na Hrvaškem, kot je dejal Milanović, “zaslužila milijarde”. Krivi so, jasno, naši in hrvaški politiki: če Hrvaška ne bi držala fige v žepu, ko je podpisovala Sukcesijski sporazum, ki ga je nato prekršila, in če bi Slovenija že ob osamosvajanju pokazala nekoliko več razumevanja do varčevalcev LB v drugih državah nekdanje SFRJ, potem bi bili tudi odnosi med Hrvaško in Slovenijo danes bistveno boljši.