Množice in avantgarda

Janko Lorenci

15. 3. 2013  |  Mladina 11  |  Kolumna

Protestništvo gre praviloma skozi več faz. Prva – spontanost in naraščanje množičnosti, druga – povezovanje in iskanje skupnega programa, tretja – pridobivanje realne moči. Slednje se lahko zgodi z nastankom močnega gibanja in njegovim vplivom na strankarsko sceno ali z ustanovitvijo nove stranke.

To sem napisal v kolumni pred slabima dvema letoma. Zdaj je naše protestništvo nekje med drugo in tretjo fazo. Je že dokaj močno, a njegova prihodnost še ni zakoličena.

Tudi alternativa je krvava pod kožo. Njene dele muči medsebojno nezaupanje in tekmovanje, zaradi vsebinskih razlik in tudi zaradi skupinskih egoizmov, veljave, želje po primatu itd. V to skupino bolezni spada tudi zavračanje »starcev« in ljudi, ki so že imeli stik s politiko in naj bi bili okuženi zgolj zato, tudi če so osebno izrazito pozitivni.

Dilema o vstopu ali nevstopu v politiko v obliki stranke (zveze strank) se je najbrž že odločilno prevesila v korist stranke. Če hočeš spremeniti politiko in sistem, moraš v oboje vstopiti. Od zunaj lahko stvari predrugači samo popoln družbeni zlom ali revolucija. Del gibanja pa bo zanesljivo ostal zunaj klasične politike. To je dobro, celo nujno za ohranitev alternativnosti.

Nihče zunaj ali znotraj gibanja ne more na silo zbrisati razlik med posamičnimi skupinami. Zato bodo morale – če hočejo biti uspešne – spoštovati medsebojne razlike in poiskati skupne točke. O tem je Mladina prepričljivo pisala prejšnji teden.

Potreben pa je tudi občutek za realizem. Tako je na primer od protestnikov bizarno zahtevati, naj začno protestirati tako rekoč vsak dan. Ali v vsem enačiti vso etablirano politiko. Ali pa pri sestavljanju nove vlade govoriti o prevari prav te politike. Seveda gre za njene preživetvene, vendar normalne manevre. Ali bi bilo bolje pustiti Janšo vladati naprej? In ali je gibanje sposobno v primeru hitrih predčasnih volitev čez noč sestaviti stranko (zvezo)?

Gre tudi za dileme o profilu nove stranke (zveze). Koliko bo njen program stvaren, koliko vizija ali celo utopija? Zelo jasno razliko z etabliranimi strankami je treba trdno postaviti, vendar ne toliko s samooznakami in gesli kot predvsem s konkretnim programom, upoštevajočim (trdo) realnost. Najbrž ga bo treba razdeliti na kratkoročne in bolj odmaknjene cilje (vizijo). Tudi tu so dileme. Je na primer demokratični socializem kratkoročen, dolgoročen ali premakljiv cilj? Je cilj odprava ali zgolj izboljšanje, civiliziranje kapitalizma? Če so obljube in gesla (pre)visoki, jim rado sledi razočaranje.

Že zdaj se je dobro zavedati, da bodo težave po morebitnem vstopu v parlament morda še hujše kot zdaj. Najprej zaradi surove krize, drugič zato, ker bo treba loviti mučno ravnotežje med alternativnostjo in prisilami realnosti – se dogovarjati s starimi strankami, iskati strokovnjake zunaj svojih vrst itd.

Ali pa je morda v sedanji fazi bolje o vsem tem sploh še ne razmišljati, ker lahko zbudi nepotrebno malodušje in ker ima gibanje polne roke dela s svojim oblikovanjem. Tu gre tudi za zanimivo razmerje med korakajočimi protestniki in njihovo »elito«. Protestniki niso enotna gmota. Eno so nezadovoljni, ogorčeni ljudje, ki gredo od časa do časa na cesto, in dodatne množice, ki z njimi simpatizirajo. Ta vojska nima izdelanega programa, ve pa, da je jezna in da je s politiko in celoto dogajanja vse narobe. To je velika večina protestnega gibanja. Skupine, ki zdaj kujejo načrte, kako zagon korakajočih množic preliti v spremembe politike in sistema, so organizirana, a navznoter še razbita manjšina, nekakšna programska avantgarda. Ulica jim je utrla pot, jih naredila vidne in vplivne – in jih zavezala, da naredijo Načrt in ga izpeljejo.

Množice so veliko svojega že naredile. Brez njih etablirane politike ne bi bilo strah, da jo bo na volitvah zbrisalo, in premaknilo se ne bi nič. Zdaj je na vrsti predvsem alter elita. Tudi brez nje bi vse obmirovalo – samo korakanje je premalo. Gre torej za izrazito simbiozo. Po prvem koraku – množice, protesti na cesti – je na vrsti naslednji, povezava avantgarde, program, njen vstop v politiko.

Če ta alternativna manjšina ne bo naredila svojega, bo izgubila podporo množic. Nanjo s svojim obnašanjem v dobrem in slabem vpliva že zdaj. Zato mora biti toliko bolj samokritična in toliko bolj brzdati svoje slabosti. Seveda pa ji ni lahko: prestopa iz lahkotnega sveta načel in deloma drugje pobranih dognanj v naporni, umazani svet domače specifike, potrebne pragme, učenja organizacijskih tehnik, zatiranja lastnih egov. To je mučno in zahtevno iskanje: kako po pravilih nagnitega okolja priti v sistem in ga spremeniti, ne da bi se spremenil (izgubil alternativnost) sam.

Etablirano politiko bo treba z oblasti izpodriniti, oklepa se je. Je pa pod pritiskom in ranljiva. Z nekaterimi alternativnimi zahtevami koketira, glede nekaterih blefira, nekaterim se bo morda celo prilagodila. Generalno pa se, vsaj v tej fazi, ne bo spremenila in ostro brani status quo.

Gibanje, tudi samo pod moralnim pritiskom tistih, zaradi katerih je postalo vplivno, je na občutljivi, celo nevarni točki. Vendar verjamemo, da bo močna alternativna stranka (zveza) nastala in prišla v parlament. Njena moč je (bo) v slabostih etablirane politike, a še bolj je (bo) odvisna tudi od njene lastne podobe in ponudbe. Alternativa počasi napreduje kljub vsem težavam. Njene zahteve postajajo konkretnejše, njena osnovna identiteta je v glavnem vzpostavljena in odobrena od množic. A notri, v sistemu, še zdaleč ni.