Izpovedi permanentne revolucionarke

Maja Novak

15. 3. 2013  |  Mladina 11  |  Ihta

Nikoli nisem bila članica Zveze komunistov. Niti minuto. Zato – in ker nisem imela priimka, ki bi bil leta 1986 ekvivalent priimkov Janša, Tanko, Mazej Kukovič ... – nadpovprečne ocene na faksu niso zalegle: zaželene službe nisem dobila. (V mednarodnem pravu sem hotela delati, pomislite. Jaz, pa diplomat ... Smešno, kako slabo mladi poznajo sami sebe.) »Ja, saj vidim, da vam je dr. Türk napisal priporočilo,« tako nekako je rekla vodja kadrovske službe v skupščini SR Slovenije, »a če vas sprejmemo, se utegne pritožiti kak kandidat, ki je ... politično aktiven.« Jasno, sem pokimala. Torej so mi kot tolažilno nagrado podtaknili službo, za katero se najbrž živ bog ni potegoval, ker je bila ... hecna.

Ne, hecna ni pravi izraz. Recimo, da je bila ... zanimiva. Ne, tudi to ni tisto pravo. Nagravžna je bila, če smo pošteni.

Bila sem pripravnica v strokovni službi, ki je oskrbovala enega od današnjih ustavnih sodnikov in gorečnih privržencev SDS. Ime ni pomembno, ker je možakar kot človek povsem nepomemben; omenjam ga le kot nekakšen literarni kroki moralnega profila marsikaterega sedanjega desničarja.

Ali je bil bodoči ustavni sodnik takrat v partiji, ne vem, a mislim si svoje. Kar vem, je to, da še ni bil magister. Čistopis magistrske naloge mu je med službenim časom na službeni pisalni stroj šele tipkala službena tajnica. A kot predsednik komisije, katere člani, vrhunski strokovnjaki, so se podpisovali zgolj kot Ude, Arhar ipd., se je edini podpisoval tudi s titulo: »Dipl. iur.« No, do tega je pravzaprav imel pravico. Greh ni bil, ali pa je bilo hecno, zanimivo ali kaj tretjega, presodite sami.

Po letu dni obročnega umiranja od dolgčasa sem z neznanskim užitkom odklonila možnost, da bi po opravljenem strokovnem izpitu sklenila delovno razmerje za nedoločen čas, in s toliko večjim užitkom odkorakala na demonstracije.

In zakaj to sploh pripovedujem?

Na tistih demonstracijah smo vpili: »Janšo ven!« Ven iz zapora na Roški seveda. To zimo sem od mraza šklepetala z zobmi: »Janšo dol!« Dvomim, da bo kateri od mojih sodemonstrantov kdaj zatulil: »Janšo gor!« Morda se bo tako oglasil le kak skrajnež, če bo v bližini priročno drevo.

Naj bodo končno predčasne volitve. Kajti če jih ne bo, bom morala po ljubljanskih trgih permanentno revolucionirati dalje. Pa me že zdaj vse boli.

Na demonstracijah leta 1988 bodočega ustavnega sodnika in bodočega desničarja, o katerem ne vemo, ali je imel partijsko knjižico, nisem videla, pa čeprav smo na njih navijali za njegovega skrivnega junaka in čeprav ga danes videvam na shodih Zbora za republiko. (Po televiziji kajpak. Tiste znamenite sobote me dopoldne na Kongresnem trgu pač ni bilo. Potem ko sem se tri desetletja s sredstvi javnega prometa cijazila v Novo Gorico in iz nje, me nobena ponudba brezplačnega avtobusnega prevoza ne more več premamiti. Pripešačila sem popoldne.) Tudi dr. Lovra Šturma, denimo, leta 1988 nisem nikoli opazila, pa prisežem, da bi ga prepoznala, saj je bil predtem moj profesor. Ampak politiki in univerzitetni profesorji s kariero se navsezadnje res ne morejo udeleževati vseh pasjih procesij po vrsti. To si očitno lahko privoščimo le tisti, ki po Marxu skrbimo za permanentno revolucijo.

In svoje domače naloge očitno še nismo opravili. Še se bo treba zbirati, pa naj človek, ki so mu mediji nadeli vzdevek »previrant«, ta teden stori karkoli (zanima me, kje je bil on leta 1988) in naj Alenka Bratušek sestavi vlado ali ne.

Da so bile demonstracije leta 1988 pasja procesija, takrat še nisem vedela. Vedela pa je moja mama. »Le zakaj se trudite?« me je pobarala. »Ko bo Janša prišel na oblast, bo prav tak politik kot tile, ki jih imamo zdaj.« »Ampak mi se v resnici sploh ne borimo za Janšo,« sem ugovarjala, »temveč za pravno državo, v kateri politiki NE BODO MOGLI biti taki kot tile, ki jih že imamo.«

Pa očitno nekako le zmorejo. Gospe in gospodje, ki trenutno sestavljajo vlado, ki se pri tem grebejo za donosne resorje (siroto kulturo pa bo, kakor kaže, prevzel moj prijatelj Žabot, ta večni naivnež) in ki (domnevno) prepisujejo magisterije (če je to res, jih prepisujejo sami od sebe – in tako se pokaže, kako pomembno je pravočasno podpisati svoje umotvore, pa naj bo to z »dipl. iur.«, s katerokoli drugo titulo ali tako kot normalni ljudje zgolj z imenom), so točno taki kot vsi tisti prej. Ali sem kaj spregledala ali pa pravne države še ni.

Janša je moral pasti, a to ni dovolj. Ni vsaka reč boljša od samodržca. Bolje se je zameriti združenim evropskim kreditodajalcem in kako leto dlje tolči pomanjkanje kot trepetati pod fašizmom, to že – pa še o tem kup ljudi misli drugače kot jaz. (Tako je drugače kot jaz minuli konec tedna na spletni strani Planet Siol.net precej nergavo razmišljal naš »nobelovec« Boris Pahor, le da on temu, čemur jaz pravim enoumje in diktatura, pravi narodna zavest in domoljubje; podobno kot pred dobrimi sedmimi desetletji marsikateri pripadnik naroda, ki ga je stlačil v lager.) (Še en oklepaj: kako razmišlja Borisov soimenjak Borut, žal ne bomo nikoli izvedeli. Česar ni, tega niti največji metafizik ne more uzreti.) Ampak zamenjati vlado nič kaj veselega diktatorja s kamarilo »rešiteljev«, ki so v resnici le oligarhija v dizajnerskih oblačilih, temu ne morem reči napredek. »Manjše zlo« ni nič manj zlo od večjega zla.

Naj bo končno ta preklicana pravna država. Naj bodo končno predčasne volitve. Kajti če jih ne bo, bom morala po ljubljanskih trgih permanentno revolucionirati dalje. Pa me že zdaj vse boli.

O, mar bi bila za ljubo zdravje prisluhnila nasvetu, ki ga je bil Janša med svojim prvim mandatom dal delavskim sindikatom, namreč po demonstracijah, ki so potekale v podobno ogabnem vremenu, kot ga imamo to zimo! »Če so že morali priti, naj bi prišli spomladi, ko bo topleje,« tako približno je zarobil politik, ki se podpisuje kot demokrat.