Kaja Avberšek, ilustratorka, striparka in oblikovalka

Rumeno pišče, narisano s pomočjo šablone, ki nas vodi po živalski farmi in poizveduje, s čim se preživljajo njeni drugi prebivalci. Kmalu spozna, da konj gara kot konj, koza se preživlja s kozjimi molitvicami in prodajo jogurta, lila krava še vedno živi od avtorskih honorarjev od slavnega oglasa …

Nazadnje mikrofon postavi pred svoje starše. Oče petelin vzroji: »Ali se ne bi raje lotil česa družbeno koristnega?« Mama kokoš mu odvrne, da ni pomembno, ali jo služba osebnostno izpolnjuje: »Kdo pa bi ti sicer plačeval stanovanje in dajal žepnino?«

In na koncu … na koncu ima še sam vsega dost. Kaj vendar počne? In kaj vendar počne njegova avtorica, ki se je nekoč učila o tako pomembnih rečeh, kot je sublimno pri Rhotku, zdaj pa riše neke živali, in to s pomočjo šablone!

Tako igrivo se začne in tako samokritično konča njen strip Živalska farma #33. V njem nastavlja zrcalo družbi, v kateri kreativni poklici niso sprejeti kot pravi, resni poklici, tudi zato, ker rednih zaposlitev zanje večinoma ni. In v takšnem, do skrajnosti šabloniziranem svetu včasih še celo kreativci podvomijo o sebi. A na koncu udarijo nazaj. Tudi dvomi namreč podžigajo ustvarjalnost.

Zgodbo je v angleški in črno-beli različici nedavno napisala in narisala za Workburger, posebno edicijo Stripburgerja, naše edine revije, specializirane za avtorski strip. Ta mesec pa si jo lahko, v barvah in prelito na petmetrsko steno, ogledamo tudi v ljubljanskem Cankarjevem domu. Poslikava s kredami kar kliče po postanku in tudi po dotiku, o čemer pričajo številni prstni odtisi. Tudi otroški.

Tudi sama se je že kot deklica navduševala nad ilustracijami, sploh nad tistimi od Lidije Osterc in Marije Lucije Stupica, med stripovskimi pa ji je bil najbližje Marjan Manček. Njegovo Putko Trudko ji je moral oče narisati celo na krilce. A tudi sama je risala vedno in vsepovsod in se nazadnje vpisala tudi na likovno akademijo.

Izbrala je študij industrijskega oblikovanja, saj se ji je takrat zdelo, da bi morala v življenju početi kaj konkretnega, oprijemljivega. In predstavljala si je, da bi lahko oblikovala denimo … piškote. Te zamisli še vedno ni opustila, njen risarski nagon pa jo je medtem silovito preusmeril v ilustracijo in grafično oblikovanje. Iz slednjega je nato tudi diplomirala in za diplomo, netipičen vodič po Azorskih otokih, kjer je poskrbela za oblikovanje, ilustracije in fotografije, prejela študentsko Prešernovo nagrado.

Azore je poglobljeno raziskovala skupaj s piscem vodiča in prav srčna vez z njim jo je za nekaj let odpeljala na Portugalsko. In tam je, po zaslugi enega od svojih profesorjev, ki je v njenem minimalističnem, piktogramskem slogu, ki prepleta risbo z besedami, prepoznal gledališče v malem, začela odkrivati skrivnosti oblikovanja gledališke scenografije in lutk. Po vrnitvi domov sta skupaj s Petrom Kusom zasnovala projekt Pojoči grad, ki sta ga po razstavah izvirnih glasbil in stripovskem priročniku za najmlajše, ki razbija predsodke o glasbi, zaokrožila še z glasbeno-lutkovno-likovno predstavo.

Ko sta snovala ta projekt, ki ima potencial za mednarodni preboj, je bila že del Stripburgerjeve ekipe. A prvih stripov se je lotila šele za njihov natečaj Slovenski klasiki v stripu!. Urednik zbornika, sam Tomaž Lavrič, je vanj uvrstil vse tri, hommage Petru Klepcu, Mojci Pokrajculji in Slavi vojvodine Kranjske, njeno duhovito ilustracijo superjunaka Ivana Cankarja pa je izbral celo na naslovnico, ki ji je leta 2009 prinesla tudi Brumnovo nagrado za najboljše oblikovan knjižni ovitek.

Je ena naših redkih stripovskih avtoric, a ni klasična striparka. Njene svobodno izrisane stripovske zgodbe se ne pustijo ujeti v tradicionalne kvadratke. Njene literarno zasnovane vsakomesečne kolumne za velenjski Naš čas pa že leta pričajo, da se odlično znajde tudi brez risbe, zgolj z besedami. In prav zato se zdi, da je le še vprašanje časa, kdaj nam bo ponudila knjigo ali morda celo množico knjig, ki bodo v celoti, od prve do zadnje strani, njeno avtorsko delo.