Thomas Bernhard: Moje nagrade

+ + + +

»... na splošno sem gojil napete odnose do svoje države, ki jih danes v še bolj potencirani obliki gojim naprej, najbolj napet odnos pa sem seveda vzgojil z našim ministrstvom za umetnost in kulturo, ki sem ga zaradi bližnjih in najbližjih srečanj globoko preziral, najbolj pa seveda ministra, ki ga je ravno vodil,« pravi nekje Bernhard. Vendar ga ta prezir ni oviral, da ne bi za potrebe nakupa kmetije in potem prenove, koliko denarja je šlo samo v prenovo!, omeni, vendar brez številk, občasno sodeloval z literarnim establišmentom in prejemal nagrade, predvsem v denarjih izraženega dela, in se zraven tolažil, da tudi berač ne premišlja o izvoru denarja, ki mu ga donirajo.

Tečnoba Bernhard ni nekdo, ki bi se z nagradami hvalil, je pa imel, kot vidimo iz te celo zanj razmeroma tanke knjižice, v življenju kar nekajkrat priložnost hoditi po tekaču in odigrati maskoto v nagrajevalnem ritualu. Kot da bi iz slabe vesti napisal vse skupaj; kako je ob eni od prvih avstrijskih nagrad sklenil, da potrebuje obleko, in je potem dal svoj rdeči pulover, ki ga je bil dobil po vojni od nekega Američana, in vse ostalo v vrečko, prejel nagrado, skoraj ne da bi ga opazili, zraven je slavnostno smrčala ministrica in sploh so bili vsi samozadovoljni; potem on v štacuni zamenja obleko, po podelitvi, za številko večjo. Ali pa pikanterije okoli grl in pljuč na pulmologiji, kjer ordinira izrezovalec obojega, kar je vse priprava na obskurno denarno dilemo.

Pri Bernhardu je vse malo zmaknjeno, namesto nagrade je v igri njeno obrobje, nekaj, kar se je dogajalo na robu zavesti in mimo rituala, čeprav zna tudi o ritualih, o tem semnju ničevosti in napuha, zasikati kakšno našpičeno. Ni naključje, da po zgodbicah o priznanjih, potovanju ponje, bivanju in kulinariki, o plehkih govorih profesionalcev, namreč profesionalcev v plehkih slavnostnih nagovorih, sledijo njegovi govori, težki, spisani v zadnjem hipu, brez ideje, mračni in z eksistencialno obteženostjo, nič kaj slavilni, ena sama deziluzija. Da je potem tekoči minister užaljen in loputa, on še prav posebej, Bernhard je takrat prepoznan za špilferderberja, kar je tudi vzgajal. Njegovo pismo Akademiji za jezik in književnost, tej skupini stremuhov in lenivcev, nesposobnežev in podležev, ki si ne pomišljajo medse sprejeti niti bivšega ministra, da so bolj kompaktni in pomembni, je napisal nekaj, kar lahko napiše samo nekdo, ki se mu zaradi razvitega (knjižnega) trga ni treba bati za odtegnitev proračunske dude.

So pa Nagrade bolj razdrobljena zbirka, priložnostni govori, priložnostne zgodbe, stavčna logika, ta še prav posebej, omiljena, vrinjeni stavki, vrinjeni sicer samo zato, da še bolj podkrepijo izhodišče, zdaj manj vrinjeni in manj udarni. Razen skoraj kafkovskega, naivno pobesnelega pisma Akademiji ob izstopu, to je nekaj, kar zahteva redko – jajca in modrost hkrati.