Milko Mikola: Rdeče nasilje

Pregled represije v Sloveniji po letu 1945.

Slepa pega zgodovine, saj knjige, ki so popisovale pretekli čas vse do leta 1990, praktično niso zaznale, da je najnaprednejši komunistični režim sistematično pobijal vojne ujetnike in civiliste, vpeljal koncentracijska taborišča za nemško in madžarsko manjšino ter domobrance in slovenske civiliste, po njihovem zaprtju ustanavljal taborišča za prisilno delo, izganjal prebivalstvo, zaplenjal premoženje – celo Judom ! –, izvajal številne politične sodne procese, med njimi posebne proti trgovcem in kulturnikom, sodil duhovnikom in jih preganjal, polnil ječe s političnimi zaporniki etc.

Vse te teme, ki so doslej izhajale v partikularnih delih, so zdaj zbrane na enem mestu, sistematično urejene, popisane in podkrepljene z arhivskimi dokumenti, s pričevanji in statistiko. Ta je kdaj zgovornejša od besedila. Leta 1947, v drugem letu svobode, so zaradi svobodnih političnih misli sodniki obsodili na zaporne kazni 742 državljanov, leto kasneje novih 635, leto potem nadaljnjih 775 itd. Zapor je bil navsezadnje še sreča v primerjavi s smrtno kaznijo.

Toda kakšna je bila usoda zapornikov med letoma 1948 in 1951? Kar 180 jih je umrlo med prestajanjem kazni. Obsodba na zapor je torej pomenila v znatnem številu kar smrtno obsodbo. Vendar knjiga ni le prikaz temne strani partijskega režima, saj opisuje tudi upore zoper nasilje, vendar ne žrtev, temveč celo v vrstah udbovcev. Leta 1947 so med rutinsko akcijo pri Sv. Juriju skušali izgnati družino z otroki, ki se je tako krčevito upirala, da je poveljnik Udbe Jože Plankar ustavil akcijo in sklenil, da tega ne bo počel. Klican je bil na zagovor, deportacijo pa so izvedli naslednji dan. Primer zmage človečnosti, četudi le za dan. Knjiga, ki pomeni odločen prispevek k slovenskemu zgodovinopisju druge polovice XX. stoletja.