Kapital

»Bogastvo družb, v katerih vlada kapitalistični produkcijski način, se kaže kot ogromna zbirka blag, posamično blago pa kot njegova elementarna forma. Naše raziskovanje se zato začne z analizo blaga.« Tako se začne Marxov Kapital, kronika kapitalističnega izkoriščanja, epski triler o umoru iz pohlepa, ki je v prevodu Mojce Dobnikar izšel tudi pri nas.

K nam sicer ni prišel prvič, toda nikoli še ne v ženskem prevodu. In v tem je nekaj poetične pravice, če pomislite, da sta Marxov rokopis v čistopis spravljali Jenny in Laura, Marxovi žena in hči. Karl Marx je namreč slovel po povsem neberljivi pisavi. Ko so se preselili v London, se je dvakrat prijavil za uradniško službo, toda obakrat so ga zavrnili – zaradi neberljivega rokopisa.

Z družino se je v Anglijo preselil leta 1849. Kaj drugega mu niti ni preostalo. In tu, v domovini proletariata, je sklenil, da bo napisal Kapital. Friedrichu Engelsu, svojemu prijatelju, je aprila 1851 pisal: »Tako daleč sem že, da bom to celotno ekonomsko sranje napisal v petih tednih.« S tem »celotnim ekonomskim sranjem« je kakopak mislil Kapital. Toda tistih pet tednov se je potem razvleklo na 16 let.

In pisal ga je v tako nemogočih razmerah, da je bilo vprašanje le: kdo bo zmagal – Marx ali kapitalizem? Kdo bo prej na koncu – Marx s Kapitalom ali kapitalizem s svojim življenjem? Kdo bo prej propadel – kapitalizem ali Marx? Bo Marx napisal Kapital, še preden bo kapitalizem propadel? Triler ni le Kapital, ampak je bilo triler tudi samo pisanje Kapitala.

Moja žena trepeta pred upniki!

Jenny Marx je leta 1849 – kmalu po selitvi v London – Josephu Weydemeyerju, Marxovemu sodelavcu in zaupniku, kasnejšemu častniku Lincolnove vojske, poslala pismo, v katerem ga ni le prosila, ampak rotila, naj jim čim prej pošlje kaj denarja, ker da ga noro, strašno, grozno potrebujejo. In kot pravi Mary Gabriel, Marxova biografinja, avtorica knjige Ljubezen in Kapital, mu je potem naštela kopico razlogov, zakaj denar res nujno potrebujejo: Fawksy, njun šestmesečni sin, ima stalne in hude krče, tako da praktično ne spi (bradavice ji izsesava do krvi), stanodajalka jih meče na cesto, ker ne morejo poravnati najemnine, upniki so jim zapečatili imetje (s posteljo, prevlekami, oblačili, zibelko in otroškimi igračami vred), obenem pa zagrozili, da jim ga bodo tudi zaplenili, če ne poplačajo dolgov, ki se le kopičijo in kopičijo, tako da se utapljajo v pomanjkanju, revščini, ponižanju, neplačanih računih in nenehnem strahu pred izselitvijo.

Dodati pa morate tudi stalni strah pred deportacijo. Marx je namreč z družino v Anglijo dobesedno prebegnil: 27. avgusta 1849 se je izkrcal pod imenom Charles Marx, pravi njegov biograf Francis Wheen. Ni pač hotel vzbujati pozornosti. Iz Francije so ga izgnali. Iz Belgije tudi. Iz Nemčije pa je moral leta 1848 po zlomu revolucije – po debaklu »pomladi narodov« – zbežati. Toda tudi tu je hitro ugotovil, da je pod budnim očesom pruskih špicljev in agentov, ki jih je pošiljal novi pruski minister za notranje zadeve, Ferdinand von Westphalen, fanatični reakcionar, sicer polbrat njegove žene Jenny. In ja, tudi angleška policija, prepričana, da kuje politični razvrat in prevrat (celo atentat na kraljico Viktorijo! puč! z giljotiniranjem kronane glave! v spregi z angleško vojsko!), ga je imela na očeh, tako da je razmišljal, da bi se preselil na podeželje, kjer ne bi vzbujal toliko pozornosti in kjer je življenje cenejše. Problem je bil le v tem, da denarja za selitev niso imeli. Niti za selitev na podeželje, kaj šele za selitev v Ameriko, o kateri je Marx prav tako razmišljal, pa četudi ne zaradi zlate mrzlice, ki je ravno tedaj izbruhnila v Kaliforniji, saj je slutil, da bo prav nenadno odkritje vsega tistega zlata odložilo zlom kapitalizma. Josepha Kossutha, voditelja madžarske revolucije, so medtem v Angliji sprejeli kot kralja, voditelje nemškega revolta pa so v Ameriki častili kot heroje.

Že Marx je ugotovil, da so pogajanja z elitami nesmiselna, da elit ne moreš »pregovoriti«, naj se odrečejo svojim privilegijem in omrežjem.

Marxu tako ni preostalo drugega, kot da je angleškim časopisom pošiljal demantije, v katerih je zavračal absurdne »klevete« (atentator!) in svaril pred terorjem angleške policije, češ, policijskih špicljev – teh »moških prostitutk najnižje vrste«, teh »neznanih prijateljev, ki se nam prilepijo v kavarnah« – je okrog nas toliko, da se komaj premikamo. Je res vzbujal pozornost? Ali pa jo je s tem prav hotel vzbujati, ker je dejansko ni vzbujal? Mary Gabriel pravi: »Njegovo ime tedaj zunaj evropskih opozicijskih krogov ni bilo ravno znano, verjetno pa tudi znotraj samih opozicijskih krogov ni bil kaj prida znan. Bil je nepomemben filozof in žurnalist. Kot filozof ni imel kakega vpliva, niti tedaj ne, ko je bil še povezan z univerzo, zdaj pa še tega ni imel.«

Karl Marx – vihrava, bradata, polemična, agresivna, vulkanska, vzkipljiva, konspirativna, niti malo diplomatska kombinacija Goethejevega Wilhelma Meistra, Schillerjevega Karla von Moora in Shelleyjevega Prometeja (ali pa, če hočete, »vsevidni, vsevedni, mladi dalajlama Marx«, kot so mu rekli nekateri njegovi sodobniki) – ni bil brez kilometrine. Za sabo ni imel le prestižne poroke z Jenny von Westphalen, triersko lepotico, hčerko poliglotskega barona von Westphalna (sicer fana francoskega utopičnega socialista Saint-Simona), burnih, ognjevitih, »disidentskih« študentskih let (flirtanje z boemskim alkoholom, cigarami, strelskimi dueli, marseljezo, romantičnim kultom genija in političnimi spremembami), razhoda z očetom, druženja z »ateisti, liberalci, demokrati in socialisti« (kot je odkril njegov svak) in doktorata iz filozofije (Demokrit vs. Epikur), ampak tudi poročno potovanje, na katerem je ob branju Hegla, Rousseauja, Machiavellija in drugih ugotovil, da je religija opij ljudstva in da lahko osvoboditev človeštva izpelje le proletariat, urejanje časopisov, ki so bili – kljub nizki nakladi in kratkoživosti – trn v peti pruskim oblastem, biričem in cenzorjem (»Marx bi za svoje ideje umrl,« je pripisal neki cenzor), »komunsko« življenje v Parizu, kamor so se stekali revolucionarji, zarotniki, prekucuhi, anarhisti, disidenti, socialisti in utopisti (in izgnanci à la Bakunin in Heine), izgubo pruskega državljanstva, članstvo v Zvezi pravičnih (»Vsi ljudje so bratje!«), ki je mutirala v Komunistično ligo (»Proletarci vseh dežel, združite se!«), izgone iz Francije, Nemčije in Belgije ter dolga pisma, v katerih je prijatelje, znance, sorodnike in somišljenike moledoval za denar (»moja žena res trepeta pred upniki«, »zadnji kos njenega nakita je že v zastavljalnici«).

Marx leta 2013

Je pa tudi res, da je že do tedaj, potemtakem do prebega v London, v svojih objavljenih in neobjavljenih spisih prišel do nekaterih spoznanj, ki jim lahko mi – tu in zdaj, priče neoliberalnih krčev kapitalizma – le prikimamo. Ko je recimo bral najvplivnejše ekonomiste, je v grozi ugotovil, da sveto verjamejo, da ekonomski sistemi delujejo kar po nekih večnih, nespremenljivih, »naravnih« zakonih, ki slepo in hladno premetavajo človeštvo in ki so onstran človeškega nadzora. To mantro poznamo tudi mi. Še več, ti ekonomisti so – tako kot naši ekonomisti – zagotavljali, da je za splošno blaginjo družbe najbolje, če se država ne vmešava v gospodarstvo in delovanje trga, da je torej najbolje, če ga pusti povsem pri miru, saj veste, »prostega«. Če bo trg prost, bo država cvetela! Ja, poznamo.

Marx je tudi ugotovil, da je denar – ta goli interes – povsem sprevrnil vse družbene odnose (s človekovo percepcijo samega sebe vred), da z delavčevim delom bogatijo drugi, medtem ko sam komaj shaja, da ni nič »magičnega« v bogatenju elit (bogastvo ni plod »sposobnosti«, »genialnosti« ali pa »priložnosti«, ampak produkt navadnega, umazanega, brutalnega izkoriščanja), da delavec s prodajanjem svoje delovne zmožnosti in svojega časa izgublja vrednost (saj) in da se stroški življenja stalno »čudežno« povečujejo, medtem ko se plače »čudežno« manjšajo. Ni kaj, res smo v popolni rimi z 19. stoletjem.

A to še ni vse. Prišel je do spoznanj, ki nas še bolj neposredno zadevajo. Ugotovil je, da se ekonomija zamaje, kakor hitro se bogastvo zgosti v rokah peščice magnatov. Mar se ni to zgodilo tudi nam? Ugotovil je, da trga ne vodi nevidna roka, ampak zelo vidna roka bogataških elit. Mar tega zdaj ne skandiramo tudi mi – na ulicah in trgih? Ugotovil je, da je moderna država le država kapitalistov, le kapitalistična mašina. Kaj drugega pa mislite, da pomeni fraza »ukradli so nam državo«? Ugotovil je, da državo in družbo nadzira ta, ki nadzira kapital, denarne tokove. Mi temu pravimo »omrežja«, mar ne? Ugotovil je, da bogataške elite svoje življenje organizirajo tako, da jim revščine, ki jo ustvarjajo, ni treba gledati, da torej z njo sploh ne pridejo v stik. Saj poznate zgodbo o tem, kako »naše« bogataške elite namesto v razvoj podjetij in nova delovna mesta raje vlagajo v letala, helikopterje, jahte in luksuzne, eksotične vile – v reči, ki jih izolirajo in ločijo od zoprnega, nadležnega, kužnega sobivanja z inferiorno večino. Ugotovil je, da večina od vsega tega nima ničesar. Razlika je le v tem, da danes tej večini rečemo »99 %«. In ja, ugotovil je, da postane kapital na neki točki destruktiven in avtodestruktiven. Absolutno – vidimo! In ko je ugotovil to, mu ni bilo težko sklepati, da mora zaradi vsega tega prej ali slej dozoreti zavest o nujnosti spremembe, tektonske, temeljite, radikalne, zgodovinske, revolucionarne spremembe. Iskreno rečeno, tudi nam – tu in zdaj – ni bilo težko priti do tega sklepa. In kapital, ki je postal sam zase največja ovira (in tudi ovira za razvoj), nam je to s svojo destruktivnostjo – in svojo avtodestruktivnostjo, če hočete – kvečjemu olajšal.

Tudi Marx, advokat revolucije, je trdil, da ni nujno, da do radikalne spremembe prideš po nasilni poti. Samo pomislite: zamenjaš elite – in kaj se zgodi? Pridejo nove elite!

Se vam zdi čudno, da vstajniki zahtevajo odstop vseh elit, da jim ni do kakih pogajanj z elitami, da imajo dovolj moraliziranj in pravljic o tem, kako bo vse bolje, če bomo spremenili vrednote? Vidite, že Marx je ugotovil, da so pogajanja z elitami nesmiselna, da elit ne moreš »pregovoriti«, naj se odrečejo svojim privilegijem in omrežjem, in da sprememba vrednot ne pomeni spremembe samih razmerij moči, ki ustvarjajo elite, njihove privilegije, njihovo skorumpiranost in njihova omrežja.

Se vam zdi čudno, da vstajniki ne pozivajo k nasilju? Tudi Marx, advokat revolucije, je trdil, da ni nujno, da do radikalne spremembe prideš po nasilni poti. Samo pomislite: zamenjaš elite – in kaj se zgodi? Pridejo nove elite! Z eliminacijo vladajočih elit ničesar ne spremeniš, sploh pa ne rešiš temeljnega problema, ki ga lahko rešiš le s spremembo produkcijskega načina, s spremembo razmerij moči, s spremembo sistema, kajti sistem, v katerem živimo, je le produkt vladajočih elit, ne pa posledica kake demokratične odločitve, volitev ali ljudske volje.

Se vam zdi čudno, da so bili ljudje pri nas tako potrpežljivi in da je do vstaje prišlo tako pozno? Brez skrbi, tudi Marx je ugotovil, da morajo razmere najprej dozoreti in da so vsi prezgodnji poskusi revolucije obsojeni na poraz in propad, zato je recimo leta 1848, ko so evropske dežele zajele revolucije (»pomlad narodov«), ki so vsled hude ekonomske krize, lakote in ljudskega nezadovoljstva rušile kronane glave, rekel, da proletariat še ni zrel za prevzem oblasti, zaradi česar je treba oblast začasno prepustiti meščanskemu sloju – do naslednje ekonomske krize, ki bo še hujša, pogubnejša in katastrofalnejša od prejšnje. In nasilje tedaj morda niti ne bo potrebno – treba bo le prevzeti oblast.

Se vam zdi čudno, da politične elite za vstajnike pravijo, da ne vedo, kaj hočejo? Kar nas spet spomni na Marxa, ki je rekel, da tradicija mrtvih generacij pritiska na možgane živih, da nove generacije svoje poezije ne morejo potegniti iz preteklosti, ampak iz prihodnosti, da morajo pustiti, da mrtvi pokopljejo mrtve, in ustvariti nekaj povsem novega, potemtakem nekaj, kar še ni obstajalo. Logično: ko hočeš nekaj novega, nekaj, kar še ni obstajalo, se elitam in drugim silam statusa quo zdi, kot da ne veš, kaj hočeš.

Že tedne jemo le kruh in krompir!

S temi spoznanji se je Marx izkrcal v Angliji. Zanj in za njegovo družino je bil to skok v neznano, tujo deželo – tudi skok v negotovost, bedo, pomanjkanje, nesrečo. Toda ta nesreča je imela tudi dobro plat. Marx je namreč verjel, da bo do katastrofalne ekonomske krize in do zloma kapitalizma prišlo prav v Angliji, kjer so bile množice izkoriščanih največje, kjer je bil izkoriščevalski sistem najbolj razvit, kjer so stopnja izkoriščanja, revščina in politična represija naraščale premosorazmerno s številom tovarn in kjer je proletariat najbolj spominjal na grobarja kapitalizma. S selitvijo v Anglijo je bil bližje dogajanju – bližje neizbežni ekonomski krizi, bližje neizbežni revoluciji, bližje neizbežnemu koncu kapitalizma.

Toda sreča v tej nesreči je bila dvojna. S tem je bil namreč tudi bližje Friedrichu Engelsu, svojemu prijatelju, ki ga je oče – namesto v Kalkuto, kamor ga je hotel najprej poslati, da bi ga zaščitil pred kvarnimi vplivi boemskega in prekucniškega Marxa – poslal v Manchester, v svojo tekstilno tovarno, kjer naj bi nadzoroval njegove angleške poslovne partnerje. Engels ga bo v naslednjih letih reševal s finančnimi injekcijami. Ali bolje rečeno: pisanje Kapitala – prelomne kritike politične ekonomije, grobarja kapitalizma v času, ko izraza kapitalizem ni še nihče uporabljal – bo torej financiral sin tovarnarja, kapitalist. Še več: da bi lahko Marx Kapital pisal čim bolj nemoteno in čim manj stresno, bo celo sam priznal očetovstvo otroka, ki ga je služkinji spočel Marx. In seveda, ko je Marx postal evropski dopisnik ameriškega časopisa New York Daily Tribune, ki je imel največjo naklado na svetu (s tem se je najbolj približal kaki redni službi, pravi Francis Wheen), je članke pod njegovim imenom pogosto napisal Engels – vse, samo da bi lahko Marx v miru pisal Kapital.

Marx je junija 1850 dobil brezplačno izkaznico za čitalnico Britanskega muzeja, v kateri je potem preživel ure in ure, dneve in dneve, tedne in tedne, mesece in mesece, leta in leta. Prebral je več kot 1500 knjig, je pred davnimi leti pompozno oznanil njegov biograf Walther Victor. Toda pisanje Kapitala je stalno prekinjal. Vedno znova je imel občutek, da še nima prave, popolne slike. Ne le, da je izkoristil vsako priložnost, da bi lahko pisanje Kapitala prekinil, ampak se je zdelo, kot da potrebuje še dodatne stimuluse – dodatne dokaze in signale, da kapitalizem ne more preživeti: kapitalizem ga je moral tudi osebno še malce bolj potreti, še malce bolj razdejati, še malce bolj zlomiti, še malce bolj mučiti. Še malce bolj mu je moral razkriti svojo brutalnost, svojo norost, svojo protislovnost, svojo neznosnost. Izkusiti ga je moral na svoji koži.

In izkusil ga je. Založniki se za njegovo delo niso menili (nekonkurenčen, premalo komercialen), službe ni dobil (sorodniki pa niso hoteli umreti, da bi lahko kaj podedoval, heh), prisiljen je bil v životarjenje, prebijanje iz dneva v dan in stalno prosjačenje (zdaj je prosjačil on, zdaj Jenny, a se je potem od svojih bogatih stricev vračala le s kako igračo za otroke), dolgovi, revščina, pomanjkanje in strah pred sodnimi izvršitelji so se v naslednjih letih le še stopnjevali (svoji materi, ki ga ni hotela »izplačati«, je celo zagrozil, da se bo vrnil v Nemčijo in se pustil zapreti!), ves čas so se selili, toda iz slabšega na slabše (Soho). »Ven sploh ne morem, ker imam plašč v zastavljalnici, mesa ne morem jesti, ker sem zadolžen,« je pisal Engelsu. »Že tedne in tedne jemo le kruh in krompir.« Izposojal si je denar, da je izplačeval upnike. Ujet je bil v začarani krog dolga (kot mi). V naslednjih letih so mu umrli štirje otroci – od lakote, pomanjkanja, podhranjenosti, revščine, odurne bede. Niti za krsto ni imel. Če hočeš ustvariti nekaj novega, moraš najprej dobro spoznati staro.

Da je pisanje Kapitala stalno prekinjal, pa so skrbeli tudi drugi, saj se je stalno otepal s trači, da je le špicelj pruske tajne policije in svojega svaka Ferdinanda, s policijskimi špiclji, ki so mu – pod krinko »revolucionarjev«, »beguncev«, »izgnancev« in »somišljenikov« – trkali na vrata (svojim delodajalcem so potem javljali, da je Marx umazanec, ki se ne umiva in preoblači, da živi v popolnem kaosu, da je vse njegovo pohištvo polomljeno, a poudarjali, da je v tem njegovem življenjskem slogu vendarle nekaj »originalnega«), in z rivali, šarlatanskimi »veterani revolucije«, ki so se parazitsko kitili z njegovim perjem, obenem pa ga ob vsaki priložnosti – bodisi v Angliji, Nemčiji, Franciji ali Ameriki – takoj šikanirali in diskreditirali (»Marx in Engels nista revolucionarja, ampak navadna lopova, ki so ju londonski delavci vrgli na cesto«, Marx je le barabinski tiran, ki svoji bandi »vlada z železno palico«).

Tlačitelji vseh dežel so se združili proti njemu. Vsaj tako se mu je zdelo. To mu je odpiralo oči – in ga obenem ustavljalo. To ga je ostrilo – in obenem prekinjalo. Ni imel denarja, da bi pisal o denarju, pravi Mary Gabriel. Kapital je pisal brez kapitala. Pisal je o financah, a se utapljal v dolgovih. Pisal je o ekonomiji, toda svoje osebne ekonomije ni in ni mogel spraviti v red.

Vsakič, ko je sklenil, da bo pisal, so ga takoj začeli mučiti napadi vročice, panike in treme, pa želodec, jetra, hemoroidi in nespečnost, tako da brez opija ali španske muhe sploh ni mogel zaspati. In ko je potem vendarle začel pisati, je stalno omedleval. Stalno se je sesuval in ponovno vstajal, ob petrolejkah izgubljal vid, bruhal. Kapital mu je jemal zdravje – in potenco. Vprašanje je bilo le, kdo bo prej klonil – on ali kapitalizem?

Vedno je rekel: Še teden ali dva, pa bom končal! Tekst samo še prečistim! Toda potem je vedno našel razlog, da tega ni storil, da je lahko zavlačeval in pisanje prelagal – ja, razlog je bil običajno finančne narave. Ko mu je Marx javil, da je končno našel založnika, ki je že postavil tudi deadline za oddajo rokopisa, so ga takoj zgrabila jetra. »Niti misliti ne morem,« je pisal Engelsu. »Še celo članke za Tribune sem narekoval ženi, pa še za to so bile potrebne velike količine poživil.« Deadline ga je paraliziral, obenem pa je oznanjal, da bo vse tri dele Kapitala objavil v enem letu. Nedoločna ogromnost kapitalizma, ki se je sposoben tako silovito samorevolucionirati, ki je sposoben svet stalno ustvarjati po svoji podobi, ki stalno in brez milosti uničuje vse staro in ki je vedno sam zase največji šok, ga je očitno strašila in poganjala, odbijala in privlačila, mrazila in fascinirala.

Morasto breme

V času »zlate dobe angleškega kapitalizma« je čakal na konec kapitalizma, na spektakularni dan jeze, izbruha in revolucije, gledal na koledar, določal datume, meril globino kriz in razpok v kapitalizmu, iskal signale in se tolažil, da ima srečo, ker so bile krize vse bolj čudovite in vse bolj cozy. Bolj ko so se banke trgale, bolj ko so se finančni trgi in borze sesuvali, bolj ko so se vrstili bankroti, bolj ko so se povečevale brezposelnost, brezdomnost in lakota, bolj se mu je mudilo s pisanjem Kapitala. Da ne bo kapitalizem propadel, še preden bo sam napisal Kapital.

Kapitalizem ni hotel umreti. Tu in tam je umrl le kak njegov sorodnik, tako da je Marx podedoval kako malenkost, s katero pa ni prišel daleč. Šele leta 1862, ko mu je umrla mama in mu zapustila večjo količino denarja, se je lahko preselil v boljšo sosesko (s kaminom v vsaki sobi), odšel na morje, priredil ples za svoje hčerke, sodeloval pri ustanavljanju Internacionale in čestital Lincolnu ob ponovni izvolitvi. Novica o atentatu nanj ga je sicer paralizirala, toda nič manj kot to, da se je Edgar, Jennyjin brat in njegov zvesti učenec, ki je emigriral v Ameriko, med državljansko vojno boril na strani južnjaških sužnjelastnikov.

Finančna injekcija ga je tako sprostila, da je začel celo špekulirati na borzi. Kako malo je treba, da sovražniku izbezaš denar, je pisal Engelsu.

Ni gledal na uro, toda ura je gledala njega. In vendar je znova in znova našel razloge za prekinitev pisanja. Tik pred oddajo rokopisa je Engelsu pisal, da se mu v glavi kar vrti od poglavij Kapitala, ki krožijo pred njegovimi očmi. In tudi ko je ob koncu leta 1866 založniku v Hamburg poslal prvi del rokopisa, je takoj spet našel izgovor, zakaj mu ne more dostaviti preostanka: »Moja oblačila in ura so v zastavljalnici!«

Kapitala – tega »morastega bremena« – ni hotel dati od sebe, dokler ne bo, kot je rekel, »umetniška celota«. Tako kot kapitalizem. In leta 1867 je Kapital – v nakladi 1000 izvodov – končno izšel. Kapital je s tem dobil svojo biografijo, ki pa je bila napisana tako insajdersko, da je izgledala kot njegova avtobiografija. Kapital je bil tako zajeten, kot da Marx ne bi verjel v skorajšnji konec kapitalizma, toda pisal ga je toliko časa, kot da bi to verjel.

Marx je verjel, da si bo zdaj končno finančno opomogel, da ga bo torej Kapital postavil na noge. Darwinovo knjigo O izvoru vrst so razprodali v enem dnevu. Razlog več, da so vsi krenili v promocijsko ofenzivo. Marxove ženske – Jenny in obe starejši hčerki – so pisarile vsem znancem po vsem svetu, naj govorijo in pišejo o Kapitalu, Engels, ki je pod različnimi psevdonimi in v različnih slogih pisanja objavil kopico recenzij, pa je celo rekel, da je treba Kapital javno čim bolj denuncirati, da se bo o njem čim več govorilo in pisalo.

Kapital je bil tako zajeten, kot da Marx ne bi verjel v skorajšnji konec kapitalizma, toda pisal ga je toliko časa, kot da bi to verjel.

Marxu je pisal: »Vedno sem imel občutek, da je ta prekleta knjiga, ki si jo nosil v sebi, glavni razlog vseh tvojih nesreč, in da se iz tega ne boš izvil, dokler je ne boš dal od sebe. To, da si se upiral temu, da bi jo dokončal, te je fizično, mentalno in finančno uničilo, zato si lahko predstavljam, da si zdaj, ko si se te more znebil, povsem nov človek.«

Ne povsem. Ko je Marx čakal na strokovne odzive in recenzije, ni mogel spati, grabili so ga krči, obraz pa so mu preplavili turi. Bral je francosko porno poezijo iz 16. stoletja, toda agonije ni bilo konec, še toliko bolj, ker je naletel na molk. Odziva ni bilo. Nihče ni bil impresioniran. Kapital se ni prodajal. Prinesel mu ni niti toliko denarja, kolikor so bile vredne cigare, ki jih je pokadil med delom. In kadil je najcenejše in najslabše cigare.

Nič se ni zgodilo. Kapital, poln filozofskih referenc, formul, abstrakcij, tujk in opomb, je izgledal kot strašilo. Kot pošast. Proletarec bi si moral vzeti leto dopusta, da bi se prebil skozenj. Čas še ni dozorel.

Pošast Kapitala

Kapital izgleda kot hitchcockovski triler, v katerem je morilec vnaprej znan. Marx nam potem pokaže, kako skuša ta morilec zabrisati vse sledi svojega zločina. Toda ta zločin ni brez trupla. Marx namreč v maniri detektiva pokaže, kako nastajajo denar, zasebna lastnina in kapital, kako ni v tem nič »magičnega« ali pa »božanskega« (pozabite na »nevidno roko trga«), kako je prosti trg le drugo ime za svobodo kapitala, ki lahko z ljudmi počne, kar hoče, kako je prav delavec ta, ki s svojim delom ustvarja vrednost, kako je vsem vrednostim skupno le človeško delo, kako delavec nima ničesar razen svojih rok, s katerima dela, kako mu kapitalist plača le toliko, da preživi, da ne crkne, da se je prisiljen naslednji dan spet vrniti na delo in da se lahko reproducira, saj kapitalizem rabi nove in nove armade novih delavcev, kako morajo za preživetje družine delati tudi otroci, tako da potem očetje tekmujejo s sinovi (in drug drugemu zbijajo ceno), kako delavec kapitalistu prodaja svoje delo, svoj čas, kako ga kapitalist plačuje le za del tega časa, kako delavec večino svojega delovnega časa dela zastonj, kako s tem ustvarja presežno vrednost, ki si jo prisvaja kapitalist, kako kapital temelji na izkoriščanju (delovne sile in neplačanega dela!), kako kapitalisti bogastvo, produkt presežne vrednosti, spreminjajo v kapital, ki potem s pomočjo najrazličnejših finančnih »instrumentov« poganja samega sebe in ustvarja industrijsko rezervno armado (večji ko so profiti, večja je brezposelnost), in kako kapitalisti računajo, da delavci tega krvavega trika ne bodo spregledali.

»Kapital je mrtvo delo, ki oživlja le po vampirsko, z vsrkavanjem živega dela, in živi toliko bolj, kolikor več ga vsrkava,« pravi Marx, ki je nedvoumno pokazal, da večina človeštva ustvari bogastvo, v katerem potem uživa le manjšina. »Še pes bi crknil v taki bedi,« bi dahnil Goethejev Faust. In Marx – predan »črni vedi« in »zadelan med grmade knjig, ki žro jih molji, do pod visok obok navpik s papirjem okajenim založen, med stekleničke, pušice ujet, s pripravami vseh sort nabit, v pradedovskem pohištvu skrit« (prevod Janka Modra) – je bil kot Faust, ko je hotel na svoje oči videti, »kako ta svet je v svoji notranjosti spét«.

V družbene odnose se zapletemo, še preden moremo nanje vplivati, je pisal Marx, ko je bil še otrok. Ker ni bil več otrok, je nanje vplival. Ko berete Kapital, kapitalizem vedno umre. Marx je v nekem smislu verjel, da bo s Kapitalom kapitalizem pokopal. In v nekem smislu ga tudi je. Za vedno.

Naslednji dan se je vrnil v čitalnico Britanskega muzeja. In začel pisati Kapital 2. In Kapital 3.