Don’t make new people, kolektiv didžejev in vizualcev

Don’t make new people. Ne delajte novih ljudi. To je sporočal napis sredi nekega filmčka, ki je krožil po internetu. In ker so potrebovali ime, so si rekli, zakaj pa ne.

Pa niti ne zato, ker bi bili prepričani, da nas je na Zemlji že tako ali tako preveč. Seveda nas je ogromno, a še bolj ključni problemi so drugje. Družba, v kateri živimo, bi potrebovala drugačne, enakopravnejše, strpnejše, pravičnejše, bolj povezovalne temelje. A za to ne potrebujemo nujno novih ljudi. Kot se trudijo dokazovati sami, lahko začnemo to miselnost raje živeti tisti, ki smo že tu. Najprej mi, nato naša okolica, nato naša družba …

… in s tem tudi klubska scena. Nanjo so kot strela z jasnega prileteli pred dobrima dvema letoma in razmeroma hitro pustili vtis na tistih, ki noči radi preživljajo na plesiščih naših maloštevilnih klubov in drugih placev, naklonjenih raziskovanju izvirne, napredne elektronske muzike. In to dober vtis. Celo zelo dober.

O tem priča že obisk njihovih dogodkov, na katerih največ didžejajo sami, a k sodelovanju redno vabijo tudi ugledna tuja imena, vse pogosteje pa se povezujejo tudi z domačimi didžeji. Za svoje glasnike jih je še zlasti vzela najmlajša generacija, verjetno tudi zato, ker so tudi sami približno njihove starosti, štejejo namreč od 20 do 27 let.

A še bolj so nase opozorili s svojim glasbenim prepričanjem, ki ponuja vpogled v sveže trende v elektronski muziki, ki so bili prej pri nas presenetljivo odrinjeni na obrobje. Poleg tega zavračajo okostenela pravila klubske scene. Ne obremenjujejo se z žanri. Vrtijo vse, prav vse. Da so le kakovostni komadi. In da se ujamejo s konceptom vsakokratnega dogodka.

Osem jih je, čeprav je en član, Lux, skrivni. Osem dobrih prijateljev. In osem multitaskerjev. Študijska pot jih je zanesla na vizualne komunikacije, fotografijo, psihologijo, kulturologijo, arhitekturo in medijsko produkcijo. In že zgolj to znanje jim omogoča, da na svojih eventih ne poskrbijo le za muziko in izbor nastopajočih, temveč tudi za vse ostalo – za celostno podobo, letake, okrasitev kluba, fotografije.

Ker so multitaskerji, se medtem že uveljavljajo tudi na drugih področjih. A ne le na svojih poklicnih, temveč tudi na širšem glasbenem prizorišču. Marko Teppey (Moe Lester) in Anže Kokalj (MinusPlusForward) za zdaj sicer vztrajata »le« pri didžejanju (no, slednji svojo energijo usmerja tudi v fotografijo in je že eden ključnih kronistov naše klubske scene), preostalih pet pa se je lotilo tudi ustvarjanja avtorske glasbe.

Jaka Golob (žakpižon) si to pot šele dobro utira, Lucijan Kranjc (Loutseau) pa je nedavno že dobil ponudbo za sodelovanje pri mednarodni kompilaciji, s čimer je poskrbel za prvi tovrstni resni skok zunaj naših meja. Vse bolj se uveljavlja tudi kot fotograf in oblikovalec.

Vse bolj izstopajoč fotograf, oblikovalec in ilustrator je tudi Vladimir Mićković (Vladimir & vladimir), še en član kruja, ki avtorsko glasbo pod imenom lo-hi-fi ustvarja skupaj z »zunanjim« Luko Uršičem. Specialist za oblikovanje in ilustracijo je tudi Aljaž Košir - Fejzo, ki ga poznamo iz študentskega časopisa Tribuna in oblikovalskega kolektiva Multipraktik, v glasbenem svetu pa deluje pod imenom Softskinson. Skupaj s še enim članom kruja, Felisom Catusom, sta zagnala bend Your Gay Thoughts in tudi ta, podkrepljen z besedili Michaela Thomasa Tarena in vizualijami Mine Fine, že resno opozarja nase.

Ob vsem tem jim načrtov ne manjka in optimisti ostajajo kljub temu, da večinoma delajo z minimalnimi proračuni. A tudi iz nič je mogoče ustvariti presežek. Navsezadnje lahko klub napolniš tudi z vejevjem obrezanih ljubljanskih dreves in ga spremeniš v džunglo.

Večja težava je, da je klubov, kjer lahko gostujejo brez vrtoglavih stroškov, v resnici le peščica. Pa še usoda K4, kjer smo jih srečevali najpogosteje, je spet negotova. Zato ne skrivajo ambicij o tujini. Pravzaprav bi si zaslužili, da jih po Zagrebu, novosadskem Exitu in Beogradu opazijo še drugod.