Dr. Zlatan Dežman: Hitrejši, a krivičnejši kazenski postopek

Prizadevanja za čim krajši kazenski postopek so vsekakor v skladu z zahtevo po sojenju v razumnem roku, vendar so hkrati v nasprotju z drugimi temeljnimi procesnimi jamstvi.

Zlatan Dežman je teoretik in je praktik. Po nekaj desetletjih na položaju kazenskega sodnika v razpravni dvorani ima malokdo več izkušenj z rabo kazenskopravne zakonodaje v praksi. Na podlagi teh izkušenj svari pred konceptualno reformo zakona o kazenskem postopku in diskontinuiteto, ki bi jo ta prinesla. Poenostavljanju postopka, ki bi ga povzročila odprava sodne preiskave, nasprotuje, ker standardi varovanja človekovih pravic po njegovem mnenju niso nikdar previsoki.

Ste med tistimi, ki opozarjajo na spornost odprave sodne preiskave, zaradi katere bi bil kazenski postopek do sojenja v rokah izključno tožilstva in policije. A za pravosodno ministrstvo je tudi v novi vladi pristojna ista stranka, celo isti minister, reforma se bo verjetno v enakem tempu pripravljala naprej.

O tem ne dvomim. Ne glede na to, katere stranke sestavljajo koalicijo, je očitno, da je politika odločena, da vsekakor korenito prenovi kazenski postopek, čeprav ga je od leta 1995, ko je pričel veljati zakon o kazenskem postopku, temeljito spremenilo že enajst novel, dvanajsta pa je v pripravi. Že od osamosvojitve potekajo razprave o temeljiti prenovi zakona z namenom, da postane kazenski postopek hitrejši in zato tudi učinkovitejši. Tak namen naj bi se dosegel z odpravo instituta preiskovalnega sodnika in z uvedbo tožilske preiskave, kar pomeni, da se bo pomembno spremenila celotna struktura predhodnega kazenskega postopka. Da prehod v tako radikalno spremenjen procesni sistem ni preprost, dokazujeta oba zavrnjena koncepta, z enakimi dilemami pa se spoprijemamo tudi pri tretjem. Težišče celotnega procesnega dogajanja se v takšnih postopkih prenaša na obdolženca, kar pomeni, da se moderni kazenski postopek ponovno vrača k obdolženčevemu priznanju, to ponovno postaja kraljica dokazov ter tako izpodriva primarnost obdolženčeve ustavne pravice do molka in vrste drugih ustavnih pravic za ceno večje procesne učinkovitosti.

Korenita vsebinska reforma kazenskega postopka gotovo terja temeljit premislek. Toda mar ta premislek ne traja že skoraj desetletje?

Seveda, ker so pomisleki tehtni in resni. Pri tako pomembni spremembi se postavljajo številna vprašanja, od katerih je odvisen tudi odgovor na izhodiščno dilemo, in sicer, koliko so težave, ki jih namerava novela odpraviti, dejansko posledica krize veljavnega zakonskega koncepta in koliko niso predvsem posledica praktičnih težav, ki pa jih novi koncept sam zase ne bo odpravil, temveč bo prinesel nove teoretične in praktične težave. Marsikaj, kar se želi doseči z reformo, je uresničljivo že v okviru veljavnega procesnega sistema in z manjšimi spremembami.

Kazenskopravna stroka je nekoč skorajda enoglasno nasprotovala takšni spremembi, zadnja leta pa ni več povsem tako.

Rekel bi prav nasprotno. Recimo še leta 2004 je bilo v akademskih krogih precej navdušenja nad odpravo preiskovalnega sodnika, danes se mnenje obrača v prid previdnosti. Dva osnutka ZKP-1 je stroka že zavrnila, in sicer drugega celo odločneje kot prvega. V bistvu pa ne gre za odnos med konservativističnimi in progresivnimi tendencami, temveč le za odnos med kontinuiteto in diskontinuiteto razvoja na zelo občutljivem pravnem področju, kot je zakonsko urejanje kazenskega postopka. Razvoj modernega kazenskega postopka kaže jasno težnjo po večji participativnosti strank, po večji kooperativnosti in tako po konsenzualnem načinu reševanja sporov kazenskopravne narave. Z možnostjo priznanja ter sporazuma o krivdi na strani obdolženca so kazenske sankcije postale tudi predmet barantanja.

Kot o tako rekoč vsem med kazenskim postopkom barantajo v ZDA?

Pragmatičnost in privlačnost takšnih procesnih institutov je v bistvu v tem, da se državno tožilstvo in sodišče izogneta težavnemu procesnemu diskurzu o utemeljenosti očitka obtožbe, za katerega je značilen argumentacijski pritisk. Ta je v bistvu tista normativna sila, ki ustvarja pravo in mu hkrati daje legitimnost. Pravo se rojeva v večjih ali manjših krčih šele v sodni praksi, in to predvsem pri presojanju zahtevnih zadev. Zato lahko politično motivirana in preširoka raba alternativnih načinov reševanja sporov v kazenskih zadevah vodi k pretirani selektivnosti in diskrecionarnosti in s tem k arbitrarnosti kot negaciji načela enakosti pred zakonom, se pravi od političnega aktivizma k pravnemu, s katerim se uresničujejo predvsem politične zamisli o učinkovitem pravosodju.

Vsi smo za učinkovito pravosodje in se hkrati zgražamo nad hitrimi sodišči …

Ustavno sodišče je večkrat poudarilo, da je pravna država tista, ki procesnih pravic posameznika ne vrednoti relativno in jih ne žrtvuje v interesu učinkovitosti kazenskega postopka. Tako se je torej jasno opredelilo do odnosa med varstvom človekovih pravic in učinkovitostjo kazenskega postopka. V eni izmed svojih odločb je prav tako zavzelo odločno stališče do vprašanja spodbujanja obdolženca k priznanju krivde, ko je ugotovilo, da je pravni pouk, da si utegne otežiti obrambo, če se ne bo zagovarjal, v nasprotju z ustavo. Ter poudarilo, da je nepošteno in nepravično, če sodišče kot tisto, ki mora razsoditi, nagovarja obdolženca k priznanju krivde, saj je to v nasprotju z domnevo nedolžnosti v smislu 27. člena ustave. K takšnemu priznanju sedaj sodišče nagovarja obdolženca po členu 285 a ZKP-K, in to zelo uspešno. Zato je to še razlog več za pomislek, ali je radikalna reforma kazenske procesne zakonodaje resnično potrebna in ali ni primernejše postopno spreminjanje sedanje procesne strukture.

Kaj so pravzaprav glavni argumenti v prid odprave sodne preiskave, sodnega nadzora nad delom tožilstva in policije?

Funkcijo zbiranja dokazov naj bi opravljala policija in državno tožilstvo v tako imenovanem preiskovalnem postopku, v katerem bi dominiral državni tožilec. Tako naj bi se sedanja dvofaznost predhodnega postopka, se pravi predkazenskega postopka in preiskave, zaradi domneve o nepotrebnem podvajanju preiskovalnih dejanj spremenila v enofaznost preiskovalnega postopka. Kot poglaviten razlog za takšno spremembo predlagatelj v obrazložitvi poudarja potrebo po izboljšanju funkcioniranja našega kazenskega pravosodja, katerega delovanje javno mnenje, politika in stroka ocenjujejo kot izrazito počasno in zato v nasprotju z zahtevo 23. člena ustave po sojenju v razumnem roku.

Težava je nasploh v percepciji, precej se govori o dveh pravnih državah, eni za velike ribe, ki ne deluje, in drugi za male ljudi, ki deluje še predobro.

Takšno razmišljanje prezre, da je presoja zahtevnega gospodarskega kaznivega dejanja nekaj povsem drugega kot presoja, če gre za tatvino. Socialni status ne igra vloge.

To niti ne drži povsem, imamo cel kup postopkov zoper politike in tudi t. i. tajkune, celo že obsodbe.

Da, takšni so laični pogledi na sodstvo.

Želja po hitrosti in učinkovitosti je nedavno prinesla predobravnalni narok in priznanje krivde; kar polovica zadev se konča, ne da bi sploh imeli sojenje. Obdolženci podajajo priznanja v zameno za nižjo kazen.

Prizadevanja za čim krajši kazenski postopek so vsekakor v skladu z zahtevo po sojenju v razumnem roku, vendar so hkrati v nasprotju z drugimi temeljnimi procesnimi jamstvi, in sicer z ustavno pravico do pravičnega postopka, neodvisnega in nepristranskega sodišča, domneve nedolžnosti, kontradiktornega in neposrednega izvajanja dokazov, s prepovedjo diskriminacije in z načelom enakosti pred zakonom ter pravico do uporabe pravnih sredstev. Na tveganja, ki jih prinašajo takšne poenostavljene oblike poenostavljenja prava, pa opozarja tudi teorija. Tako na primer dr. Marko Bošnjak o takšnih izbirnih procesnih mehanizmih meni, da so s stališča pogodbenega prava nedopustni in nemoralni, ker je predmet dogovora osebna svoboda ene od strank sporazuma, saj strinjanje z določeno kaznijo zapora to vsekakor je.

Za sodnika je to udobna rešitev, samo še kazen, o kateri sta se dogovorila tožilec in obdolženec, podpiše in to je to.

Postopek je v tem primeru poenostavljen tako, da se težišče celotnega procesnega dogajanja prenaša na obdolženca; ta odloča, ali bo krivdo priznal, ponujeno kazen sprejel, ali se mu bo sodilo takoj, kakšni dokazi naj se izvedejo v njegovo korist, kateri naj se izločijo … S stališča sodniške ležernosti so takšne spremembe seveda še kako dobrodošle, saj bistveno olajšujejo sodniško funkcijo, vendar govoriva o nečem, kar zadeva naravo prava. Priznanje je zgolj način, da se izognemo mukotrpnemu procesnemu diskurzu. Za preproste primere tako rekoč ne potrebujemo tako obsežnega instrumentarija, kot je kazenski postopek, potrebujemo ga za težke primere. V teh se osnovna teza tako brusi, da nazadnje včasih ne ostane nič. Ena najpogostejših zablod o tem, kaj se dogaja v kazenskem postopku, je, da se je nekaj zgodilo, sodišče pa potem storilca ni obsodilo. Ampak to, da se je nekaj zgodilo, še ne pomeni, da se je zgodilo kaznivo dejanje, in še ne pomeni, da ga je storil obdolženec.

Je to pravna država, če smo vsi obsojeni? Bom dober sodnik, če bom vse obsodil ali če bom zanesljivo ločil krive od nedolžnih?

Kaj bi sicer pomenila odprava preiskovalnega sodnika, v čem bi bila, po zatrjevanju zagovornikov, država na boljšem? Postopkov ne bo manj, delo bo moral nekdo opraviti.

To se sprašujem tudi sam. Kar je zdaj v funkcionalni pristojnosti preiskovalnega sodnika, bo moral vsekakor opraviti na enak ali pa še boljši način nekdo drug, pa naj bo to policija ali državni tožilec. Zgolj odprava enega stadija, ki se je desetletja izgrajeval in tako dokazoval svoj smisel, ne zagotavlja niti krajšega niti boljšega postopka. Tožilsko preiskavo smo imeli od leta 1948 do 1952 oziroma 1967, ko se je dokončno uvedel institut preiskovalnega sodnika kot odsev demokratizacije sodstva. Predhodni postopek v rokah policije se je zazdel prenevaren celo politikom tistega časa.

Argument zagovornikov je, da to pozna tujina, ZDA, številne evropske države.

Ali vedo tudi, da tam razmišljajo prav o uvedbi podobnega instituta, kot je kontinentalni preiskovalni sodnik, ki bi vnesel v zbiranje dokaznega gradiva več reda, več objektivnosti in tako prispeval k ugotavljanju resnice, ne glede na to, kako je že v filozofskem pogledu ta pojem zapleten, in da je vprašanje, ali je prav, da porota molči in ne vpraša ničesar tudi, če nič ni jasno, in da je pogajanje o krivdi in kazni zgolj izhod v sili, ker je pritisk kriminalitete premočan?

Bi glede resnice v kazenskem postopku lahko rekli, da če do nje pridemo hitro, pridemo prevečkrat slabo, če pa do nje pridemo počasi, pa večinoma dobro?

Vprašanje procesnih pravil je tudi vprašanje, kako bomo prišli do resnice. In način, na katerega prihajamo do resnice, je že del resnice same. Če mi verjamete, je moja laž za vas resnica. Diskurz resnice v kazenskem postopku se razlikuje od drugih diskurzov resnice. Sodišče oprosti obdolženca, novinarka napiše knjigo, da je kriv. Drugega sodišče obsodi, vsi pa pišejo, da ni storilec. O kaznivem dejanju, ki ga obravnava sodišče, lahko steče politični, medijski, filozofski, literarni, moralni diskurz, vendar je družbeno relevanten le rezultat kazenskega postopka, ker gre v njem za diskurz oblasti. Prav v tem pa je bistvo nerazumevanja, zakaj se odločitve sodišč razlikujejo od pričakovanj javnosti. Proceduralno naravo prava so v naši literaturi odlično predstavili dr. Marijan Pavčnik, dr. Boštjan M. Zupančič, Jelica in Rado Riha, dr. Miro Cerar ml., dr. Matjaž Nahtigal in dr. Benjamin Flander. Zato bi bilo prav, da se s to problematiko seznanijo tudi snovalci ZKP-1. Vsaka država ima neki svoj režim resnice, zaradi tega se pojavlja vprašanje dopustnosti dokazov, zbranih v drugih državah.

Ko so se pojavila vprašanja pravnih standardov glede veljavnosti dokazov v zadevi Balkanski bojevnik, smo poslušali zgražanje nad previsokimi standardi pri nas, da smo oaza človekovih pravic in podobno.

Pri nas gre za pandemijo nezaupanja, zato morajo biti standardi visoki. Ni težava v tem, če je standard visok in se ne doseže, težava je, če je nizek in dosegamo zgolj nizke standarde. Če zaupamo policiji, ne potrebujemo prič pri hišni preiskavi. A to so varnostni mehanizmi, nekatere države jih potrebujejo, države z dolgo demokratično tradicijo morda ne ali potrebujejo nižje. Naš kazenski postopek je pač na višji ravni pravnega varstva kot v nekaterih drugih državah. Pa ne bomo menda zato zniževali ravni? Nemško ustavno sodišče je reklo, da dokler v Nemčiji velja višja raven varstva človekovih pravic, jih ne zavezujejo mednarodni pravni akti, ki vsebujejo nižjo raven varstva pravic.

Ampak oprostilna sodba se vedno razume kot dokaz nedelovanja pravne države, ne pa obratno.

Točno tako, in sicer zato, ker se učinkovitost sodstva meri po obsodilnih sodbah. Funkcija sodstva pa ni v tem, pač pa v tem, da se zakonito uporabljajo procesna pravila, ne glede na to, če bi to, če karikiram, pomenilo, da se vse leto izrekajo samo oprostilne sodbe. V pravu ni nič gotovega, le spoštovanje procesnih pravil. Namen kazenskega postopka je ločiti krive od nedolžnih. Obsodilnih sodb je toliko, da bi človek prej rekel, da jih je preveč. Ali kot je nedavno rekla neka vrhovna tožilka, naše obtožnice so podlaga za obsodilne sodbe v 92 odstotkih zadev, če bi bilo kaj več, sodišča sploh ne bi potrebovali. Je to pravna država, če smo vsi obsojeni? Bom dober sodnik, če bom vse obsodil ali če bom zanesljivo ločil krive od nedolžnih? A na stvar gledamo tako, vemo, da je nekdo kriv, samo država tega ni bila zmožna dokazati. Vendar so ta način razmišljanja in viri, ki ljudi prepričujejo o krivdi, drugačni od sodnih.

Ti viri so očitno tudi viri starega in hkrati novega pravosodnega ministra Senka Pličaniča, ki meni, da sodniki v povprečju ne delate dovolj oziroma dovolj dobro, da ste torej leni, in vam očita, da zavajate, ko trdite, da se stanje sodnih zaostankov izboljšuje, čas trajanja postopkov pa skrajšuje.

To je govorjenje na pamet. Sodnikovo delo je vrednoteno na dve decimalki natančno vsak mesec sproti; naj mi pokaže lenega sodnika. Povprečen slovenski sodnik toliko presega normo, da država tega ni sposobna izplačati. To je ponižujoče in nedostojno, če to govori minister za pravosodje, in kaže vsaj na nepoznavanje razmer v sodstvu. Kdor nikdar ni bil sodnik, si dejansko težko predstavlja sodniško delo. Naš zakon pravi, da mora biti sodnik prepričan, preden razsodi. Ne gre za lahke odločitve, težja ko je zadeva, težja je odločitev. Pravila na abstraktni ravni so razumljiva in jasna, a v stiku z dejanskim se vedno postavi vprašanje, ali ta pravila veljajo tudi v tem konkretnem primeru. Če ne bi bilo tako, kazenski postopek ne bi bil tako težak.