Barbara Kresal: »Delavci niso blago«

Če se bo nadaljeval trend pritiska neoliberalizma, je Slovenija v nevarnosti, da vnaprej izgubi bitko z državami, ki ne spoštujejo niti mednarodno sprejetih minimalnih delovnopravnih standardov.

Ta mesec je bila s soglasno podporo poslancev državnega zbora sprejeta reforma trga dela. Dr. Barbara Kresal, profesorica na Fakulteti za socialno delo in Ekonomski fakulteti ter raziskovalka na Inštitutu za delo pri Pravni fakulteti v Ljubljani, se strinja z nekaterimi rešitvami, ki jih prinaša, a opozarja na več pomanjkljivosti in poudarja ključni pomen boljšega inšpekcijskega nadzora. Predvsem pa svari pred zahtevami po še večji prožnosti, saj v njih vidi grožnjo človekovim pravicam.

Namen sprejetja nove delovne zakonodaje je bil zmanjšanje segmentacije na trgu dela in povečanje prožnosti. Slovenija to sploh potrebuje?

Segmentacija na trgu dela je velik problem. Poleg redno zaposlenih delavcev je vedno večja skupina ’izločenih’ delavcev, prekarnih delavcev, ki so v precej slabšem položaju. V Sloveniji je že zdaj delež začasnih zaposlitev nad povprečjem EU. Med mladimi znaša več kakor 70 odstotkov, kar nas uvršča na prav nič zavidanja vredno ’prvo’ mesto v EU. Na problem segmentacije in pretirane rabe tako imenovanih fleksibilnih oblik zaposlitve delovnopravna stroka opozarja že nekaj časa. Naš trg dela je že zdaj precej prožen.

Delodajalci trdijo, da bi več zaposlovali za nedoločen čas, vendar so začasna dela zanje toliko vabljivejša.

Neoliberalno usmerjene mednarodne organizacije, kot so Organizacija za ekonomsko sodelovanje in razvoj, Mednarodni denarni sklad in Svetovna banka, trdijo, čeprav v zadnjem času nekoliko bolj zadržano, da prožnost povečuje zaposlenost. Obstajajo pa tudi nasprotna stališča in izsledki raziskav.

Vzročno-posledična povezava med bolj fleksibilno delovno silo in konkurenčnostjo ni nekaj samoumevnega?

Nikakor ne. Za zahtevami po večji prožnosti trga dela stoji neoliberalna ideologija, ki ogroža dosežke socialne države in usklajen gospodarski in socialni razvoj. Številne raziskave kažejo, da ima razvita delovna zakonodaja pozitivne učinke, na kar vztrajno opozarja Mednarodna organizacija dela, vendar so ta stališča v medijih in politiki praviloma prezrta. Razvita delovna zakonodaja pomeni zadovoljne delavce, spodbuja delodajalce k dolgoročnemu načrtovanju poklicnih poti zaposlenih, iskanju notranje fleksibilnosti ... Tako se spodbujata produktivnost in inovativnost, s tem pa tudi uspešnost gospodarstva.

Kaj je to razvita delovna zakonodaja?

Razvita delovna zakonodaja, koordiniran in reguliran trg dela so izrazi, ki jih uporablja Mednarodna organizacija dela. Nadomestiti bi morali izraz rigiden trg dela, saj tudi jezik vpliva na dojemanje stvari. Gre za pozitivno stvar, za civilizacijski dosežek, ki ga ne smemo zavreči.

V Sloveniji se za trg dela pogosto reče, da je rigiden, tog.

Izraz izhaja iz obravnave dela kot stroška. Gospodarske težave ne izhajajo iz tako imenovane rigidne delovne zakonodaje. Le z zmanjševanjem stroškov dela na račun delavskih pravic Slovenija ne bo na znanju temelječa visoko konkurenčna in inovativna družba z visokim standardom kakovosti življenja in dela za svoje prebivalce, temveč se spreminja v tržno blago, ki se ponuja na svetovnem trgu socialnega dampinga. Če se bo nadaljeval trend pritiska neoliberalizma, je Slovenija v nevarnosti, da vnaprej izgubi bitko z državami, ki ne spoštujejo niti mednarodno sprejetih minimalnih delovnopravnih standardov. Predvsem pa moramo neoliberalizem zavrniti, ker delavci niso blago, ampak ljudje s človekovimi pravicami. Če človekove pravice skupaj s temeljnimi socialnimi pravicami jemljemo resno, je treba delovno pravo obravnavati kot enega od instrumentov za udejanjenje teh pravic. Večina ljudi se preživlja z delom za drugega in raven delavskih pravic v neki državi bistveno opredeljuje kakovost življenja nasploh.

V Sloveniji se kljub očitani togosti trga dela delež prožnih zaposlitev veča. Zakaj?

Vzrok je zlasti neučinkovita inšpekcija. Strinjam se s profesorico dr. Polonco Končar, da bi bila resnična reforma že, če bi začeli spoštovati delovno zakonodajo.

Govorite o tem, da se v praksi namesto pogodbe o zaposlitvi uporabljajo različne druge pogodbe?

Gre za tako imenovana prikrita delovna razmerja. Če obstajajo v nekem pravnem razmerju elementi delovnega razmerja, se šteje, da je sklenjena pogodba o zaposlitvi, ne glede na to, ali dasta stranki tej pogodbi naslov avtorska pogodba, pogodba o delu, študentsko delo ali kaj drugega. Težava je, da se ta določba v praksi ne spoštuje.

Če bi se sedanja ureditev ustrezno interpretirala in izvajala, že danes ne bi smelo biti toliko zaposlenih za določen čas in toliko navidezno samozaposlenih, kot jih je.

Slovenija ni izjema. Delež prožnih zaposlitev se povečuje po vsej Evropi.

Ja, to je tudi izraz širših procesov. Zahteve po deregulaciji delovnega prava in večji prožnosti, zlasti jih postavljata MDS in OECD, so se začele močno krepiti v osemdesetih letih prejšnjega stoletja. Znižanja splošne ravni ni lahko doseči, ker se to dotika veliko volivcev. Zato so, z utemeljitvijo, da se bo s tem povečala zaposlenost, predlagali uvedbe novih fleksibilnih oblik dela. Že takrat je marsikdo opozarjal, da bo to pripeljalo do neenakosti na trgu dela. Zdaj, ko se je to res zgodilo, iste organizacije trdijo, da je treba zaradi neenakosti na trgu dela zmanjšati varnost redno zaposlenih delavcev. To se kaže kot edina možnost, čeprav je seveda segmentacijo mogoče odpraviti tudi tako, da okrepimo položaj prekarnih delavcev.

Novi zakon o delovnih razmerjih prinaša ureditev položaja ekonomsko odvisnih oseb, tistih samozaposlenih, ki 80 odstotkov dohodkov ustvarijo pri enem naročniku. Je ureditev zadostna?

Vsekakor je to pozitiven premik, da se je sploh začelo razmišljati o tem in se naredilo prvi korak. Je pa seveda ureditev podnormirana, premalo dodelana. Glavni problem bo z definicijo teh oseb in njeno interpretacijo v praksi. Paziti moramo tudi na nevarnost, da bi se uzakonile lažne samozaposlitve. Ureditev položaja ekonomsko odvisnih delavcev ne sme napeljevati, da ni mogoče uveljavljati delovnega razmerja, če obstajajo elementi delovnega razmerja.

V novem zakonu so določene odpravnine za delavce po pogodbah za določen čas in nekoliko strožja določila glede veriženja teh pogodb. To ste zagovarjali tudi vi.

Nekatere rešitve v novem zakonu so dobre, vendar je ureditev precej zapletena, to pa bo gotovo tudi izziv za sodno prakso. Če bi se sedanja ureditev ustrezno interpretirala in izvajala, že danes ne bi smelo biti toliko zaposlenih za določen čas, kot jih je. Enako velja za navidezno samozaposlovanje.

Se nespoštovanje zakonodaje vidi tudi v utemeljitvi delodajalcev, da se za pogodbe za določen čas odločajo, ker so delavci s pogodbami za nedoločen čas preveč zaščiteni? Kot opozarjate, delodajalec ne more prosto izbirati, ali bo sklenil pogodbo za nedoločen ali za določen čas, ampak je to odvisno od pogojev, ki jih določa zakon.

Ja, delovna zakonodaja ni katalog ’prostovoljnih’ obveznosti, ampak je zavezujoča, in raba te zakonodaje ne more in ne sme biti odvisna od volje strank. Pogodba o zaposlitvi za določen čas je po zakonu izjema, ki je dopustna le pod predpisanimi pogoji in le v določenih primerih. Pretirana segmentacija izhaja predvsem iz nerazumevanja temeljev delovnega prava in iz dejansko neučinkovitega inšpekcijskega nadzora.

Delo prek agencij za zagotavljanje dela se je v Sloveniji zadnja leta zelo povečalo. Se novi zakon ustrezno odziva na to realnost?

Nevarnost vidim v tem, da je odpravljena časovna omejitev napotitve delavca k uporabniku, ki je bila doslej enoletna. Agencijsko delo ne sme nadomestiti klasičnih delovnih razmerij. Agencijskega dela niti ni tako veliko, ampak trendi so skrb zbujajoči. Nova zakonodaja prinaša kvote za agencijsko delo, vendar so te s 25 odstotki nerazumljivo visoke, če vemo, da zdaj agencijski delavci v Sloveniji sestavljajo približno odstotek zaposlenih. Te kvote bodo omejujoče zgolj za redka podjetja, za druga bodo morda pomenile celo spodbudo, da število agencijskih delavcev povečajo.

Nov zakon olajšuje odpuščanje. Delodajalci so takoj sporočili, da želijo še nižje odpravnine in še krajše odpovedne roke, češ če ni denarja, ga ni niti za to.

Krize ni povzročila delovna zakonodaja in absurdno je, da se skušajo težave reševati z reformami na tem področju. Tem vztrajnim predlogom o zniževanju ravni delavskih pravic, malo letos, malo prihodnje leto, se je treba upreti.

Sedanja praksa, ko veliko ljudi dela v fleksibilnih delovnih razmerjih, koristi delodajalcem. Hkrati, kot pravite, sta zakonodaja in sodna praksa na strani delavca …

Ne bi rekla tako, ampak raje, da sta lahko – če izhajata iz človekovih pravic in človekovega dostojanstva kot izhodišča za razvito delovno zakonodajo – na strani razvoja.

Hotel sem poudariti, da delavca formalno nič ne sili, da privoli v zanj neugodno, morda celo nezakonito delovno razmerje.

Delovno pravo se je razvilo kot odziv na to pretirano izkoriščanje delavcev, ki je bilo posledica ekonomske odvisnosti. Vedno je na trgu dela dosti drugih, ki so ravno tako v stiski. Delovno pravo še vedno nosi to temeljno funkcijo, da prepreči nevzdržno izkoriščanje tega odvisnega položaja ljudi, ki opravljajo delo za drugega. Ne moremo pričakovati, da bodo delavci, ki so v šibkem položaju, sami učinkovito uveljavljali svoje pravice. Dokler so v teh začasnih oblikah zaposlitve, se jih bojijo uveljavljati, ker računajo na novo. Morda se vseh pravic niti ne zavedajo. Zato je vloga inšpekcije tako pomembna.