Bonobo: The North Borders

+ + +

Simon Green, bolj znan po opičjem psevdonimu Bonobo, s snemanjem plošč nima lahke naloge. Pred leti mu je namreč uspelo (so)ustvariti skoraj osebni mikrožanr hipnotično melodične, organske elektronike, ki je bil kratko obdobje »glasba za številne okuse in priložnosti« in se je tako znašel na neštetih kompilacijah.

Po treh dolgometražcih je Green naredil smiselni korak, spremenil okolje in se iz Londona preselil v New York. Sledil je album Black Sands, do takrat njegov najbolj elektronski in obrtniško dovršen izdelek, ki je bil delno, a ne popolnoma uspešen poskus mešanja »bonobovske« znamke s trenutnimi trendi na »progresivni« glasbeni sceni. In tri leta kasneje smo nekoliko pred časom dobili plošček The North Borders. Pred časom zaradi že preverjene zgodbe – ker je na splet pricurljala ilegalna kopija, so z uradno izdajo nekoliko pohiteli.

Čeprav je nova Bonobova godba prišla pred svojim časom, ni nič kaj prida drugačna od njegove stare. Gre za manjšo prenovo, a res le manjšo. Kar je nakazoval že s prejšnjim albumom – zanimanje za nove trende 2step in house namešank –, sedaj le še enkrat potrjuje. Bonobo je bil v času preboja precej domiseln, izstopajoč protagonist britanske scene, ki je semple rezal in lepil po svoje. Sledila sta predvidljiva preobrazba v smer snemanja inštrumentov in potem skok v kompaktnejšo elektroniko. Sedaj je slišati kot še eden od številnih poskusov, ki se zgledujejo po izvajalcih, kakršna sta Daphni in Four Tet. Produkcija je vse bolj spiljeno natančna in vse manj zanimiva. Manj ko je stvari, ki v ležernejši elektroniki zmotijo ali presenetijo, večja je nevarnost statusa elevator glasbe, torej glasbe, ki je ušesu prijetna, udobna in si jo le stežka zapomnimo.

Večjo prepoznavnost, pa tudi radijske obrate naj bi zagotovile številne gostujoče vokalistke in en vokalist. Kar je novost. Bonobo je na zadnjih dveh albumih sicer že sodeloval z dvema pevkama, a pri vsakem projektu ekskluzivno z eno, najprej s sijajno nepredvidljivo Bajko, potem s prav tako prepričljivo Andreyo Triano. Tokrat imamo statistiko treh vokalistk in enega vokalista, med katerimi je daleč najbolj znana Erykah Badu, a vrhunce albuma The North Borders vseeno slišimo v treh inštrumentalnih kosih. Izbira sodelavcev tokrat ni tako drzna in posrečena kot doslej, deluje celo rahlo raztreseno, še najbolj izstopa londonska mladenka Szjerdene, ki pa ji v nekoliko eterični vlogi ne uspe ponoviti preteklih presežkov kolegic Bajke in Andreye Triane.

The North Borders je album brez napak. Tehničnih ali aranžmajskih. Zato ne izstopa iz preseka trenutne ponudbe »organske elektronike«. Bonobo v vse varnejši različici.