John Sutherland: Kako deluje literatura: 50 ključnih pojmov

+ + + +

Književni kritik in literarni zgodovinar je visokošolsko znanje o književnosti spravil v eno knjigo.

V kapsulah predstavi koncepte, kot so: dvoumnost, klasika, milje, kanon, slog, žanr, ironija, potujitev, brikolaž, dekonstrukcija, postkolonializem, semiologija, fanovska literatura, e-knjiga etc.

Skratka, niza orodja, s katerimi dajemo smisel prebranemu. Intertekstualnost na primer ne meri le na to, da pisatelji črpajo ideje in motive pri drugih pisateljih, ampak da tudi bralci beremo besedila v luči drugih besedil, ki smo jih prebrali. Torej, perpetuum mobile; ko enkrat začneš brati, boš segal po novem in novem čtivu.

Toda realnost govori tudi o nasprotnem – o krizi bralca, o naveličanosti, o izgubi orientacije, kako v poplavi tiska iskati knjigo svojega dne. Sutherland enega izmed temeljnih pojmov naslovi – poplava literature. Knjižni cunamiji namreč dosežejo, da naša nevednost raste hitreje kot naše znanje. Količina neprebranih knjig se gomila v neskončnost. A tu se znajdemo v majhnosti človeka, ki ne more več tekmovati v zbiranju informacij, njegov kefalni potencial je pač končen. Avtor ponudi rešitev v drugačni perspektivi, ko se bralec osredotoči na en sam žanr, ali pa v izbirčnosti. A slednjo žal odpravi le z dvema odstavkoma, ne da bi razdelal to načelo. Izbirčnost namreč predpostavlja, da izberemo nekaj, kar že vnaprej poznamo kot odlično, pri branju pa smo navadno v točki zero, ko moramo preprosto začeti brati, da bi sploh začutili, ali je to branje, v katerem uživamo. Izbirčnost pomeni načelo obgrizkov v podobi skladovnice knjig, s katere jemljemo, knjige prebiramo in večino odložimo. Ali še huje, če navedemo Schopenhauerja: »Kupovanje knjig bi bilo dobra stvar, če bi lahko kupili tudi čas, da jih preberemo!«

Kratki vademekum literarne teorije.