Ciprski sindrom

Britanski general John Hackett, večkrat dekorirani prvak II. svetovne vojne, poveljnik padalske brigade, ki je slavno naskočila Arnhem, in nekdanji poveljnik severne armade Nata, je leta 1982 objavil politični triler Tretja svetovna vojna, sicer huronski bestseler, v katerem se III. svetovna vojna – veliki obračun med Sovjetsko zvezo in Zahodom, med komunizmom in kapitalizmom – začne 4. avgusta 1985. Sovjeti že v prvem sunku prodrejo globoko v srednjo Evropo, na severu do Danske, na zahodu do Rotterdama, spopadi pa se prenesejo tudi na Bližnji in Daljni vzhod, v Srednjo Ameriko in Južno Afriko, celo v vesolje, kjer se z laserskimi žarki udarita Enterprise 101 in Sojuz 49.

»Bombe so na zemljo prinašale smrt in uničenje, letala so se po zraku razsuvala v koščke, ladje so se potapljale na morju, možje pa so se v njih raztreščili v kašo, scvrli ali pa utopili.«

In konec ni srečen: Nato namreč eno uro po sovjetskem jedrskem napadu na Birmingham s štirimi jedrskimi izstrelki izbriše Minsk, z orjaškim Leninovim kipom vred.

Še več, ko je te III. svetovne vojne konec, se zgodi vse tisto, kar se je nekaj let kasneje tudi zares zgodilo: razpad Sovjetske zveze, osamosvojitev Ukrajine, Belorusije in baltskih republik, ponovna združitev Nemčij, razpad Češkoslovaške in tako dalje. General Hackett, ki je svoj roman napisal na osnovi računalniških preigravanj možnih geopolitičnih scenarijev, je dobro »napovedal« prihodnost.

In zakaj je prišlo do III. svetovne vojne? Zakaj je prišlo do sodnega dne? Zakaj je stari svetovni red razpadel? Zaradi neznatnega, miniaturnega, malo znanega otočka – Slovenije!

Na Cipru se je zgodilo še nekaj zelo simptomatičnega. Trčili sta namreč dve ekscesni verziji neoliberalizma.

»Sovjetska zveza je dolgo časa iskala priložnost, da bi posttitovsko Jugoslavijo ponovno priključila Varšavskemu paktu. Ko so se začele razpoke v Jugoslaviji večati, zlasti med Slovenijo in zvezno vlado v Beogradu, je tako imenovani Komite za obrambo Jugoslavije, ki so ga financirali Sovjeti, nepremišljeno uprizoril neuspešen kazenski pohod na Slovenijo. Komite je poklical na pomoč Sovjete in priložnost je bila tu. Sovjetske vojaške enote so se v nekaj dneh spopadle z ameriškimi, ki so prišle iz Italije. Iz strahu pred posledicami, če bi se kriza izmaknila nadzoru, je hotel Washington vso stvar pomiriti in utišati, toda zaman – dokumentarni film, ki ga je na Zahod pretihotapil podjetni italijanski snemalec in na katerem se je videlo, kako ameriško orožje po Sloveniji uničuje sovjetske tanke, je obšel vse televizijske postaje sveta. Le malo gledalcev na Zahodu je sploh vedelo, kje leži Slovenija.«

In danes bi lahko dodali: le malo gledalcev na Zahodu je vedelo, kje leži Ciper! Ciper je namreč te dni nenadoma izgledal kot žarišče III. svetovne vojne, kot sprožilec velikega obračuna med Evropsko unijo in Rusijo. Le Komite za obrambo Jugoslavije, ki je uprizoril kazenski pohod na Slovenijo, je zamenjala trojka, ki je izvedla kazenski pohod na Ciper. Ciprčanom so hoteli vsiliti davek na prihranke – in jim zapleniti bančne depozite. Klasično orožje za množično uničevanje – jedrske izstrelke – je zamenjalo sodobno orožje za množično uničevanje: krediti, zadolževanje, obresti.

Cipru je grozil sodni dan – konec sveta. Ali bolje rečeno: trojka je dala jasno vedeti, da ima v rokah finančno orožje, s katerim lahko Ciper pošlje v kameno dobo – v propad, bankrot, kaos, opustošenje (= izstop iz evrskega območja = izključitev iz zgodovine). Banke se bodo sesule, kapital bo panično zbežal, Ciprčani se bodo preselili v jame! Finančni šok bo tako hud, da ne bodo mogli več živeti! In to je hladnovojna retorika, ki jo najdete tudi v Hackettovi Tretji svetovni vojni: obe strani, kapitalistična in komunistična, grozita, da bosta druga drugo z jedrskimi izstrelki poslali v kameno dobo. Vsekakor, stečaj Cipra je nuklearna opcija. Leta 1985 so interesi Zahoda in Sovjetske zveze trčili v Sloveniji – zdaj so interesi Evropske unije in Rusije trčili na Cipru. In Rusi, ki so največji tuji investitorji na Cipru in ki imajo v ciprskih bankah tudi največ »tajkunskih« depozitov, so hitro reagirali, tako da je EU izgledala le še kot patetični relikt hladne vojne.

Ugodno poslovno okolje je le neoliberalna dimna zavesa – tako kot zlato fiskalno pravilo in varčevanje. Poslovno okolje je bilo tako ugodno, da se je Ciper znašel na robu propada.

Veliki upnik

Nenadoma so oznanili, da se bo finančni sistem EU sesul – zaradi Cipra! Zaradi zadolženosti neznatnega otočka! Toda potem se je izkazalo, da je večja verjetnost, da bi se finančni sistem EU razsul prav zaradi trojkinega kazenskega pohoda na Ciper. Če bi Ciprčanom delno zaplenili bančne depozite, bi to povsod zrušilo zaupanje v banke, saj varčevalci ne bi imeli več občutka, da so njihove bančne vloge varne, da so njihova last in da za njih jamči država – ljudje bi začeli iz bank množično dvigovati svoje prihranke, kar bi bilo za evropski finančni sistem pogubno. Trojkin kazenski pohod na Ciper bi EU poslal v kameno dobo! Kot da bi jo zadel jedrski izstrelek.

Ruski premier Medvedjev je rekel, da bi bila to »zaplemba tujega premoženja«. Drugi so govorili, da bi bila to nasilna razlastitev Ciprčanov. S tem so vsi skupaj – z Medvedjevom vred – nehote povedali resnico. Toda s tem niso povedali le strašljive resnice o početju neoliberalne trojke, ampak tudi strašno resnico o samem finančnem sistemu, ki že vse tja od konca sedemdesetih let prejšnjega stoletja temelji prav na neoliberalnih načelih, potemtakem resnico o »skrivni« logiki upništva in zadolževanja, resnico o neoliberalnem razmerju med upnikom in dolgom: prav upnik je ta, ki dolžnika že vnaprej in avtomatično pleni in razlašča.

Maurizio Lazzarato, avtor knjige Proizvajanje zadolženega človeka, ki je – v prevodu Suzane Koncut – izšla tudi pri nas, namreč pravi, da je neoliberalizem družbam po vsem svetu vsilil nov lastninski odnos, nov odnos med upnikom in dolžnikom, v katerem so vsi ljudje avtomatično »dolžniki« (vsi Ciprčani, vsi Grki, vsi Slovenci ipd.), ali bolje rečeno, vsi so »krivi in odgovorni vpričo kapitala, ki nastopa kot Veliki upnik, Univerzalni upnik«.

Vsi so dolžniki (od starcev do otrok, od delavcev do brezposelnih, od potrošnikov do proizvajalcev itd.), vsi so grešniki (le sončijo se in lenarijo, ničesar ne delajo, trošijo več, kot ustvarijo ipd.), vsi živijo na tuj račun, jasno, na račun Velikega upnika, finančnega, špekulativnega, hazarderskega Kapitala, ki vse dobičke stalno privatizira, vse izgube pa podružblja. Toda izgub ne podružblja le s tem, da si omišlja bailoute, državne finančne injekcije, s katerimi celi svoje hazarderske rane, ampak predvsem s tem, da družbam nalaga nove in nove dolgove, da jih znova in znova zadolžuje, da jih torej ohranja v stanju večnega dolga, s tem pa tudi v večnem izrednem stanju.

Ne brez razloga: »Neoliberalizem je ekonomija, obrnjena v prihodnost, saj so finance obljuba prihodnjega bogastva.« In ta nova ekonomija dolga, ki jo vsiljujejo neoliberalci (Mednarodni denarni sklad, Svetovna banka, Evropska centralna banka, finančna industrija, trojka ipd.), sistematično pleni in razlašča Evropejce: »Odvzema jim že tako šibko politično moč, ki jim jo je dodelila predstavniška demokracija; odvzema jim vedno večji del bogastva, ki so ga s preteklimi boji iztrgali kapitalistični akumulaciji; predvsem pa jim odvzema prihodnost, se pravi čas kot odločanje, kot izbiro, kot možnost.«

Neoliberalci nam sicer stalno ponavljajo, da se ne smemo več zadolževati, da moramo dolg zmanjševati, toda to je le blef, le dimna zavesa: »Proizvodnja dolgov je bila zamišljena in programirana kot strateško jedro neoliberalnih politik.« Dolg je pač najboljši stroj za plenjenje in izčrpavanje družbe – in za prerazporejanje dohodkov navzgor. Trik ni v tem, da se Ciper – ali pa Grčija ali pa Slovenija – znebi dolga (kje neki! to bi bil konec neoliberalizma in kapitalizma!), ampak v tem, da se še bolj zadolži. Dolg je dober, ker omogoča izkoriščanje, zatiranje, gospodovanje in izsiljevanje. Dolg je tako neizogiben kot izsiljevanje z dolgom. Vse to se lepo vidi pri Cipru. Pa tudi pri Grčiji in Sloveniji.

Bolj ko neki družbi nalagaš dolgove, lažje jo stiskaš v stanje večnega občutka krivde, slabe vesti in strahu – lažje ko jo stiskaš v stanje večnega občutka krivde, slabe vesti in strahu, lažje jo izkoriščaš – lažje ko jo izkoriščaš, lažje ji gospoduješ – lažje ko ji gospoduješ, lažje ji predpisuješ varčevalne ukrepe. In varčevalni ukrepi, kakršne naj bi zdaj fasali tudi Ciprčani (in kakršne so že fasali Grki, Slovenci ipd.), so v resnici le poskus ponovne vzpostavitve nadzora nad »dobički«, ki jih je socialna država iztrgala Kapitalu, Velikemu upniku. V tem smislu je Slovenija že Grčija – in že Ciper. Še huje: Slovenija je že Ciper in Grčija, ne da bi sploh zaprosila za mednarodno finančno pomoč!

Tako kot so monarhi v času fevdalizma uprizarjali verske vojne, elite danes ljudi prepričujejo, da morajo biti na njihovi strani, ker imajo skupne vrednote.

V času hladne vojne sta obe strani, sovjetska in ameriška, ustvarili toliko orožja za množično uničevanje, da bi lahko z njim uničili več planetov velikosti Zemlje. Kar je bilo noro: le zakaj bi ustvaril več atomskih bomb, kot jih potrebuješ za enkratno uničenje Zemlje? Po koncu hladne vojne pa je neoliberalna finančna elita, podmazana z vsemi žavbami Mednarodnega denarnega sklada in Svetovne banke, družbam naprtila toliko dolgov, da bi lahko z njimi uničili ne le nekaj planetov velikosti Zemlje, ampak nekaj planetov velikosti našega osončja. Dolg je orožje za množično uničevanje – in Ciper je Hirošima!

Nazaj v fevdalizem

Toda neoliberalizem se je prav na Cipru dokončno popolnoma zblamiral. Ciper je davčna oaza. In davčne oaze so neoliberalni raj – tu lahko kapital mirno in varno uživa absolutno svobodo. Drugod je ne more. Drugod so regulacije. Drugod je socialna država. Drugod so paraziti. Drugod je tiranija. Toda potem so rekli: čakajte, pa saj Ciper sploh ni davčna oaza! Da ni? Ne, ni! Kul! Še bolje!

Hočem reči: potem je še huje! Res je, Ciper ni davčna oaza – davčne oaze so drugi otočki. Kajmanski, Bermudski, Cookovi, Bahami, Jersey, Guernsey, Alderney, Sark. Pa otok Man in Nizozemski Antili. In Aruba. Ciper je le ugodno poslovno okolje. Hja, Ciper je tisti pravi neoliberalni raj: nizki davki od dohodka pravnih oseb, visoke obresti na bančne depozite, številne off shore ugodnosti, zajamčena varnost kapitalu neznanega ali sumljivega izvora. Ugodno poslovno okolje!

To je ideal, ki ga neoliberalci ne morejo prehvaliti. Ugodno poslovno okolje je to, kar potrebujemo, pravijo neoliberalci. Ustvariti moramo ugodno poslovno okolje! Pa bo prišel tuji kapital – in nas zadolževal, izsiljeval in uničil! Ugodno poslovno okolje je namreč le neoliberalna šifra za popolno svobodo kapitala, za deregulacijo kapitala. Da je poslovno okolje ugodno, pomeni, da lahko kapital počne, kar hoče – lahko špekulira in hazardira, lahko manipulira in pere, lahko napihuje balone in bančni sektor. In seveda, vse državljane lahko prelevi v dolžnike. Na Cipru – v ugodnem poslovnem okolju – se je zgodilo vse to. Ugodno poslovno okolje je neoliberalnemu kapitalizmu snelo masko. Ali bolje rečeno: ugodno poslovno okolje je le neoliberalna dimna zavesa – tako kot zlato fiskalno pravilo in varčevanje. Poslovno okolje je bilo tako ugodno, da se je Ciper znašel na robu propada.

Toda ciprski sindrom je pokazal še nekaj drugega. Kaj je že hotela trojka? Točno dajatev! Vsakemu Ciprčanu je hotela pobrati, vzeti, zapleniti 10 % bančnega depozita. Pomeni, da je hotela Ciprčanom pobrati desetino. Kar seveda spominja na tisto desetino, ki so jo nekoč tako samoumevno pobirali fevdalci. Ciprčani pravijo, da je to, kar počne trojka, »pot v suženjstvo«, s čimer pa le pritrjujejo Jeanu Baudrillardu, ki je pred leti zapisal: »S kreditom se vračamo v fevdalne razmere v pravem pomenu besede, v katerih je fevdni gospod vnaprej upravičen do določenega deleža dela; vračamo se k suženjskemu delu.«

Ergo: pot v suženjstvo, pot v tlačanstvo, pot v fevdalizem. Kar nam daje misliti, da naslednja stopnja kapitalizma ni komunizem, kot je mislil Marx, ampak fevdalizem. Kapitalizem, ki se je razvil iz fevdalizma, se spet razvija v fevdalizem. Immanuel Wallerstein je pred leti pisal, da se je kapitalizem rodil iz krize fevdalizma – zdaj se očitno iz krize kapitalizma rojeva fevdalizem.

In če vprašate Murraya Dobbina, Jamesa Highama ali pa Davida F., potem je signalov, da se kapitalizem sprevrača v fevdalizem, na pretek.

Recimo: o vsem – tudi o interesih večine – vse bolj odločajo le zelo ozke elite, absolutne manjšine (monarhi), pri kateri se – četudi ni izvoljena! – koncentrira nesorazmerna politična moč, tako da države vodijo kot svoje fevde.

Dalje, večino družbenega bogastva si prisvajajo zelo ozke elite, tisti razvpiti 1 %, tako da je ekonomska neenakost vse hujša (in vse bolj primerljiva z ekonomsko neenakostjo v času fevdalizma).

Dalje, ljudje delajo bistveno več kot prej in zaslužijo bistveno manj (tlaka), elite pa jih razglašajo za lenobe, parazite (tako kot nekoč fevdalci tlačane).

Dalje, direktorji in menedžerji korporacij so plačani bajno, tako rekoč obsceno bajno, njihovi zaposleni pa vse bolj mizerno, tako da vegetirajo na večnih minimalnih plačah ali pa pod pragom revščine (fevdalci so tlačanom dajali le toliko, da so lahko preživeli – in še naprej tlačanili). Direktor korporacije menda že do 3. januarja v letu – do 14.30 – zasluži toliko kot njegov zaposleni v celem letu! In to razmerje se še vztrajno slabša (tako »plačno« nesorazmerje je bilo v fevdalizmu).

Dalje, elite so plačane in preplačane za vrednost, ki so jo dejansko večinoma ustvarili drugi ljudje, njihovi zaposleni (tlačani), družbeno bogastvo pa stalno prerazporejajo navzgor (kot fevdalci).

Dalje, finančne, ekonomske elite skušajo vse sprivatizirati, tudi vodo in socialne storitve (v fevdalizmu je bilo vse privatno).

Dalje, elite skušajo demokracijo minimalizirati ali pa kar odpraviti (v fevdalizmu pač demokracije ni bilo).

Dalje, elite, ki se razglašajo za »gospodarje« in »genije« (kot fevdalci), ki prisegajo na piramidno strukturo družbe (kot fevdalci), ki mahajo z nepremičninami (kot fevdalci) in ki se kitijo s kičastim razkošjem (kot fevdalci), se skrivajo v svojih ograjenih palačah, v svojih gated communities, v svojih zatemnjenih hummerjih, v svojih utrjenih gradovih (in ja, v davčnih oazah), s čimer dajejo ostalim ljudem jasno vedeti, da nimajo nič z njimi, da so nad njimi, da so aristokracija, da so torej razred zase (družijo se le med sabo, tako kot nekoč fevdalci).

Dalje, ko enkrat postaneš del elite, težko izpadeš (načelo dednosti, omrežij, zvez in poznanstev), družbena in razredna mobilnost – prehodi iz nižjega razreda v višjega – pa se vse bolj bliža ničli (kot v fevdalizmu).

Dalje, elite so prevelike, da bi smele propasti (kar je nekoč veljalo tudi za monarhe, fevdalce).

Dalje, tako kot so monarhi v času fevdalizma uprizarjali verske vojne, elite danes ljudi prepričujejo, da morajo biti na njihovi strani, ker imajo skupne vrednote.

Se bo tudi nam razprodaja državnega premoženja zdela sprejemljivejša, pravičnejša in plemenitejša od davka na bančne vloge?

Dalje, elite glorificirajo in podžigajo globalizacijo, ki jih je pripeljala do novih dereguliranih fevdov (fevdalec ni imel nobenih regulacij, s tlačanom je lahko počel, kar je hotel) in do cenejše, še bolj tlačanske delovne sile (tretji svet, Kitajska ipd.).

In seveda, ker so elite oglobalizirale in fevdalizirale že ves svet in ker nimajo več kam, so se vrnile domov, na Zahod, v Evropo, ki jo skušajo zdaj – z varčevanji, deregulacijami, privatizacijami, zaplembami bančnih vlog ipd. – preleviti v novo prizorišče poceni delovne sile. Del Evrope – jug, kamor sodimo tudi mi – že velja za nekaj tako neresnega, tako nezrelega, tako nedoletnega, tako neotesanega, tako infantilnega, tako zaostalega in tako lenobnega kot podložniki v času fevdalizma.

Nič, tlačani še vedno živijo predobro. Treba jih je še bolj izkoristiti, scuzati, izsesati. Če je bil kapitalizem odgovor na krizo fevdalizma, potem fevdalizem res izgleda kot odgovor na krizo kapitalizma. Ali kot pravi Michel Husson, avtor knjige Čisti kapitalizem, ki je – v prevodu Katje Kraigher – izšla tudi pri nas: »Sodobni kapitalizem teži k čistemu delovanju in postopoma odmetava vse togosti, ki bi ga lahko regulirale ali omejevale. Pri tem ne gre toliko za vrnitev kapitalizma k zgodnejšim zgodovinskim oblikam kakor za to, da se čedalje bolj ujema s svojim konceptom.« Ko se kapitalizem ujame s svojim konceptom, postane fevdalizem.

Prekličite dolg!

Na Cipru pa se je zgodilo še nekaj zelo simptomatičnega. Trčili sta namreč dve ekscesni verziji neoliberalizma. Na eni strani ste imeli trojko, evropsko oblast, ki je skušala Ciprčanom – v slogu neoliberalnega fevdalca – zapleniti desetino bančnih vlog. Na drugi strani pa ste imeli rusko oblast, ki je skušala – v slogu neoliberalnega fevdalca – rešiti premoženje svojih elit, ali bolje rečeno, rešiti je skušala tisti kapital, ki ga je ruska oligarhija pohlepno izselila in ga potem prala v ciprskih bankah.

Kaj je bolje, prvo ali drugo? Vprašajte se raje: kaj je slabše? Oboje je slabše! Še huje, ruska oblast skuša v zameno za »pomoč« dobiti celo ciprske energetske vire, nahajališča plina v priobalnem pasu. Ergo: ali davek na bančne vloge – ali pa razprodaja državnega premoženja! Hudičeva alternativa: fevdalizem ali fevdalizem! Če pomislimo, da je Ciper pilotska država (manj ko ljudje vedo o kaki državi, bolj verjetno je, da bodo podprli ostre ukrepe proti njej, kot bi rekel David Harvey, avtor knjige Kozmopolitstvo in geografije svobode), potem je povsem mogoče, da bomo tudi mi lahko kmalu izbirali le še med dvema fevdalizmoma. In logično: razprodaja državnega premoženja se nam bo zdela sprejemljivejša, pravičnejša in plemenitejša od davka na bančne vloge. In tudi bolj kozmopolitska.

Temu fevdalnemu izsiljevanju z dolgom – tem nezaslišanim dolžniškim pastem, tej oderuški uporabi posojilnega sistema, tej novi plenilski »akumulaciji z razlaščanjem«, kot bi rekel David Harvey, temu reševanju kapitalizma pred kapitalisti – se lahko izognemo le na en način, pravi Maurizio Lazzarato: »Izbojevati je treba drugo nedolžnost, se osvoboditi vsake krivde, vsake dolžnosti, vsake slabe vesti in niti centa ni treba odplačati, treba se je boriti za preklic dolga, ki ni ekonomski problem, ampak je dispozitiv oblasti, ki nas ne samo siromaši, ampak nas vodi v katastrofo.«