Še enkrat o (ne)prepoznavnosti

Jurij Gustinčič

5. 4. 2013  |  Mladina 14  |  Pod črto

Ne spadamo med pregovorno duhovite narode, vendar smo doživeli, da nam je nekdo prisodil vsaj vrednost, ki bo vpisana v kronike. Naša smučarka, ki smo ji za vrhunski uspeh že pripisali slavo legende, naša Tina, je po zadnji zmagi, kar tako, pred televizijsko kamero, povedala, da je pravkar naredila nekaj zgodovinskega. Napel sem ušesa. Rekla je »zgodovinsko«.

Veliko, še zlasti če se spomnimo, kaj nas venomer preganja in o čem, kadar se le da, sprašujemo tujce: naša prepoznavnost. Nisem veliko razmišljal o tem, ko sem se potepal po svetu. Ali to tako zanima druge narode, kako se počutijo, če si na to ne znajo dovolj dobro odgovoriti. Ali smo, prosim vas, prepoznavni?! V najhujši obliki se to vprašanje pojavlja, ko ob prvem srečanju s tujcem na naših tleh poizvedujemo, kaj mu je bilo pri nas »najbolj všeč«! Ne vprašamo previdno, ali mu je bilo sploh kaj všeč. Ne, saj tujcu v svoji vnemi takoj pomagamo do tega, da bi se odgovor nanašal na kaj, česar pri najboljši volji ne bo pozabil. Ne bo pozabil, da ima opravka s prepoznavnim narodom, naj le pove, kaj ga je v tej prepoznavnosti »najbolj pritegnilo«.

Skratka, naj se ravna po naši šampionki, ki ni niti za hip pozabila, niti v tistem izrednem trenutku zmage, da mora izgovoriti besedo, na katero čakamo: zgodovinskost! Malo je priložnosti, da si nadenemo venec takšne prepoznavnosti. Kaj pa bi še lahko, v tem smislu, uporabili? Če razmislimo, so nam ta hip na voljo le tri možnosti. Da se spomnimo po surovosti in odločnosti enkratnega tolminskega upora. Da v svetovnem časopisju preberemo najnovejše mnenje o svetu, kot ga vidi »slovenski filozof Žižek«. Potem pa imamo še Tino.

Označevanje Žižka za »slovenskega filozofa« sem navedel zato, ker je lahko nenavadno, da ob navajanju znanega filozofa dodajo, od kod izvira. Lahko bi se zgodilo, in se zgodi, da pri tem pozabijo na potrebe prepoznavnosti. Ne, Žižek ni kratko malo sodobni filozof. Je tudi za tujce – ugotavljal sem na več primerih –slovenski filozof. Ne vem, ali so takšno natančnost v svetu še kdaj pokazali pri imenu kakega filozofa, ki je Slovenec. Ne vem, skoraj bi rekel, da ne verjamem.

In tako se je zgodilo, da smo ob pomoči zunanjega sveta rešili še en steber prepoznavnosti, lastnosti, o kateri nikoli ne nehamo razmišljati, kot da smo edini narod na svetu, ki ga mora skrbeti stopnja prepoznavnosti ali pomanjkanje prepoznavnosti. Res, našli bi se narodi, ki niso na repu človeštva, pa vendar se jih skoraj nihče ne spomni. So drugi, ki niso nič manj energično vpreženi v prizadevanje za prepoznavnost, pa jih ne omenjajo, razen če se jim ne pripeti pretresljiva naravna nesreča ali pa je neposredno ogrožen njihov obstoj. Veličastna samopožrtvovalnost ali upor proti veliko močnejšemu nasprotniku je lahko deležen svetovne pozornosti, a to ne pomaga vedno. Imamo en sam dogodek svetovnega pomena, po katerem bi morali biti prepoznavni – ni drugega naroda takšne velikosti, ki bi se, pa še uspešno, uprl Hitlerjevemu naskoku, naskoku takrat največje vojaške sile na svetu. In imel svoje mesto med zmagovalci. Zadeva, žal, ni preprosta, v tem primeru tudi ne glede prepoznavnosti. Tista partizanska nesramnost, ki smo si jo dovolili, spada za dober del naše javnosti v sfero ideologije! Zato bi se od nas na nekaterih mestih pričakovalo, da je ne omenjamo v izobraženi družbi. Partizani so persona non grata.

Kaj nam pove o nas samih, da tujca ob prvem srečanju z njim na naših tleh vprašamo, kaj mu je bilo »najbolj všeč«? Ne vprašamo previdno, ali mu je bilo sploh kaj všeč.

Lahko bi imeli težave tudi z nekaterimi drugimi posebnostmi svoje zgodovine, prepoznavne, če hočemo, ali neprepoznavne, če to ustreza trenutku. Kaj bi denimo z našim komunizmom?! Hudo se mu godi, tako kot tudi Stalinu, čeprav je bil eden od treh vodij »antifašistične koalicije« med drugo svetovno vojno. Kar zadeva komunizem ali levi socializem, se naša levica sicer lahko sklicuje tudi na Roso Luxemburg ali Antonia Gramscija ali celo na Edvarda Kardelja, ki si je izmišljal postulate samoupravljanja, žal le takšnega, ki bi ga nadzorovala partija. Toda to so podrobnosti, o katerih se ne razmišlja. Imamo tudi zadeve, ki jih pustimo živeti, če so, denimo, zelo desne. Pa takšne, ki bi bile nekaj nesprejemljivega v svetu, ki se globalizira in postaja vedno bolj nesrečen. Pa kaj bi s tem!

Še enkrat o prepoznavnosti. Želimo si je vedno, muči nas, če sklepamo, da je imamo premalo ali nič, zaslužili pa smo si jo. Nič zato, če nismo vedno naredili tistega, kar bi nam pri tem gotovo pomagalo. Denimo, da bi ob izstopu iz Jugoslavije (danes se navadno reče »nekdanje Jugoslavije«) sklenili, da bomo nadaljevali kot nevtralna evropska država. Kot Avstrija, ki jo zelo spoštujemo, ali Finska, o kateri ne vemo veliko, ali Irska, ki ima sicer ogromne gospodarske težave, a je imela, tako kot mi, velike pesnike. Kot nevtralna država na izredno birokratsko povezani celini, kjer skušajo odločati celo o velikosti in obliki kumar in kjer imamo skupno ministrstvo za zunanje zadeve, ki ne ve, s čim naj bi se ukvarjalo, bi si Slovenija samodejno prislužila nekaj prepoznavnosti. Lahko bi celo sodelovala v povezani Evropi ali Natu, če bi hotela. V Afriki ali kaj podobnega. Biti nevtralen ne pomeni biti odrezan od sveta, dogodkov in celo ne od Američanov. Američani imajo zelo dobre odnose z Irsko.

Posebnost današnje razporeditve narodov in sil v svetu je pač tudi to, da se z nevtralnostjo ali kako drugo mednarodno sprejeto posebnostjo lahko veliko več doseže tudi glede prepoznavnosti kot pa tako, če si vskočil v skupno vozilo le, ker se ne bi dobro počutil sam. Človek se ne postavlja v strnjene vrste zgolj zato, da bi kaj privarčeval. To stori tudi, ker se boji samotne hoje, v tem primeru bi bilo težko iz skupne države skočiti v nič. Čeprav ta nič pravzaprav niti od daleč ni nič. A vrnimo se na začetek našega razmišljanja. Smo zato, ker smo, denimo, v Natu, bolj prepoznavni? Vprašanje lahko pustimo brez odgovora.