Stefano Benni: Heliant

+ + + +

Mularija, pirati in hudiči

Bennija smo v Marjetki Sladkosnedki že spoznali za satirika, ki napenja predpostavke tega sveta zato, da bi razkrinkaval anomalije in odmike od smeri razvoja. Zdaj, v Heliantu, gre za abstrakten svet z zmaknjenimi zakonitostmi, ki so v marsičem karikatura današnjih trendov; recimo orwellovska vsemogočnost televotingov, ki uravnavajo mediokritetno (ne)razmišljanje. Ker se hoče nekakšna centralna oblast polastiti avtonomije grofij, priredi tekmovanje, na katerem naj bi zmagali njeni favoriti.

»Naša« grofija, ena od mnogih, ima samostanskega zenovskega bojevnika, ki je pobegnil v enega od višjih svetov, in Helianta, poba v bolnišnici, ki je domišljijsko ustvaril zbirko znanja; ta se edina lahko kosa z računalnikom, ki izbira vprašanja na kvizu. Tisto, kar poteka, je izjemno duhovito pretikanje treh hudičev in treh prijateljev skozi fantastične svetove na lovu za sestavinami, ki naj pobu pomagajo pri ozdravitvi. Srečujejo pirate, pridejo do materie prime, ki jo kuha Hermes Trismegistos, srečujejo vse mogoče stvore in iskanje zdravila je samo izgovor za heroičen, pa tudi malo osmešen potopis skozi čudne in odštekane sfere. Pri tem je kot v dobrih starih psihomahijah, zglednih zgodbah o boju za dušo, vpleten ves svet – trčita dobro in centralistično, narava in njeni izkoriščevalci.

Benni pripovedno ves čas prebija zastavljene modele; začne s kozmogonijo, zvedeno na kemično nujnost, drugič gre za rabelaisovsko obsedenost s seznami in strast do katalogizacije, ki pa je po pravilu pretirana in (zato) duhovita, spet naslednjič prepoznamo tisto zanimanje za nadnaravno in simulacijo vzrokov, ki je bilo tako blizu recimo Vonnegutu, ki ves čas išče analogije za tisto, kar ne more biti predstavljeno, in ga potem imajo za ZF. Benni kopiči neologizme in si zmišljuje križance med vsem mogočim, kar je nedvomen prevajalski izziv, ustvarja kar najrazličnejše avtonomne literarne svetove in uživa v postavljanju, še bolj pa v kršenju njihovih pravil. Zmišljuje si čudežna bitja in okoli hospitaliziranega Helianta postavlja različne pomočnike in oviralce. Drugič je protidružbeno našpičen, prav v tradiciji kakšnega Daria Foja, nobelovca, zaradi katerega celo levica ve, kaj dela desnica. Seveda; na koncu shodijo drevesa, prav macbethovsko, iz različnih svetov prinesene sestavine delujejo in Heliant se spravi na noge, njegova preobčutljivost ni več ovira, konec je prav komično pomirljiv, Benni pa dokaže, da je roman še vedno lahko poligon za različne pripovedne taktike, čeprav ga ta heterogenost tudi spreminja v meduzo ali hidro, v mnogoobrazno in kubistično zmaknjeno spako, ki tokrat nabere več smeha kot groze.