Izstop iz avtobusa

Janko Lorenci

12. 4. 2013  |  Mladina 15  |  Kolumna

Pen je nedavno povsem upravičeno izključil Janšo. Res pa so bili pisatelji pri tem malo nerodni. Še pomembneje je, da bi morali Janšo kot prototip nedemokrata izključiti že prej. Kakor so ga nekoč sprejeli v Pen in s tem protestirali proti takratnim jugogrožnjam, tako bi ga morali kasneje – priložnosti za to je bilo dovolj – kot poosebljeno grožnjo demokraciji, politični higieni itd. izobčiti še v času njegove polne, nenačete moči. Gesta bi tako delovala drugače. Ampak v truplo Pen kljub vsemu ni brcnil, kot je zapisalo več komentatorjev; Janša ostaja zelo živ.

Penove nerodnosti zdaj begajo javnost in dajejo izgovore izstopnikom. Toda vsebinsko in tudi glede na formalna pravila je vodstvo Pena ravnalo prav. Janša ni žrtev, nasprotno. Je antidemokrat in avtokrat, ekstremni vodja ekstremne SDS, ki je ne bi smeli prištevati k demokratičnim strankam. Tako prištevanje vsebuje priljubljeno predpostavko: vsi so enaki.

Zato pri izstopih iz Pena laže kot o ideološkem prerivanju levo-desno govorimo o nenavadni osebni afiniteti do osebnosti Janeza Janše. Za manjšino (med volivci in tudi pisatelji) ostaja JJ večni karizmatik, karkoli počne. Izstopniki govorijo, da jim gre za demokratičnost postopkov, za nazorsko pluralnost v Penu itd. Resnica se zdi pritlehnejša: večini gre za dolgotrajno zvesto podporo Janši osebno, s tem pa – če to hočejo ali ne – tudi politiki, ki jo pooseblja.

Dogajanje bi bilo manj odmevno, če med izstopljenimi ne bi bilo treh uglednih pisateljev. Toda to ne govori o zgrešenosti izključitve, ampak o tem, da umetniška moč ni nujno povezana s politično ali kar družbeno razsodnostjo. Sicer pa nam zgodovina neutrudno streže s primeri, da posamični priznani umetniki občudujejo diktatorje in njihove približke.

Velika večina odstopnikov Janšo že dolgo podpira brez ene same kritične besede (izjema, ne nujno častna, je Rupel, ki pač rad skaklja iz tabora v tabor), pri tem pa se ima za vzorčne demokrate. To si je težko razlagati drugače kot z njihovo površno demokratičnostjo, uročenostjo z Voditeljem, s koristoljubjem ali kombinacijo vsega tega. Jančar, morda prvi med tremi uglednimi izstopniki, ostaja uganka, njegovo identificiranje z izključenim je težko razumljivo; ali res ne vidi, da je zdajšnji Janša nasprotje Janše s preloma osemdesetih in devetdesetih let? Naš pisatelj goji zamere do komunizma, to razumemo, ker ga je režim zaprl, lahko pa bi videl, da je med slovenskimi politiki prav JJ, čeprav nenehno rohneč proti komunizmu in kontinuiteti, morda najzvestejši dedič duha pokojne ureditve.

Vdiranje političnih razdorov v globino družbe je načeloma slaba stvar. Kar zadeva različna združenja, jih to ovira pri osnovnem delu in tem, da bi na dogajanje okoli sebe gledala z nujno distanco. Če je politični razdor v njih izrazit, se ne morejo izreči o nobenem pomembnem družbenem dogajanju in postanejo sama sebi namen.

Potem je boljši razkol. Politična pluralnost je v Penu, DSP in drugod že lep čas dejstvo, njeno spoštovanje hvalevredno. Toda če taka pluralnost ali obsedenost z neko osebnostjo grozi to ali ono združenje povsem ohromiti in spraviti v trajno notranjo vojno, je čas, da se tabori razidejo. To se je zdaj v Penu tudi zgodilo. Pen bo še vedno ostal notranje pluralen, le najbolj goreči Janševi privrženci ali največji taktizerji ga bodo zapustili. Tudi slednje ni slabo; najteže je z ljudmi, pri katerih nikoli ne veš, pri čem si. Razlike, osebne, politične in ideološke, naj pridejo na dan. Produktiven dialog je mogoč šele potem. To velja za gostilniško debato, Pen in parlament.

Pri pretresu v Penu gre deloma tudi za samoočiščenje združenj različnih cehov. Dokler ta združenja ne bodo sama očedila svojih vrst, bo njihov ugled in ugled stanov, ki jih predstavljajo, nizek. Bi bilo bolje, da bi Pen molčal, se dal zmerjati in ostal križem rok? Res bi bil potem blažen mir, toda društvo bi izdalo (še naprej izdajalo) svoja vrhovna načela. Kar je storilo, bi moralo, kot rečeno, storiti že prej.

Samoočiščenje bi moralo veljati tudi za politiko kot celoto. Po malem je že bilo – čeprav ne pod tem imenom in opravljeno predvsem iz taktičnih razlogov – nakazano s tem, da so Janšo zaradi poročila KPK zapustile, osamile in s tem strmoglavile kar tri stranke. Vzemimo to potezo resno. To pomeni, da bi morala Janša in SDS za druge stranke ostati nedotakljiva, tako rekoč kužna, s tem pa nesposobna za ponoven prevzem oblasti vsaj tako dolgo, dokler Janša ne bo odstopil z vrha stranke ali na sodišču dokazal, da poročilo KPK ne drži. Penova izključitev posredno opozarja tudi na to. In govori, da so izstopniki celo manj občutljivi kot DL, Desus in SLS.

Kaj se bo dogajalo naprej? Če se bo Janša proti izključitvi pritožil, kar sploh ni nujno, bo imel končno besedo občni zbor Pena. Verjetno bo izključitev potrdil. Izstopljeni lastnega Pena ne morejo ustanoviti, kajti praviloma lahko ima vsaka država samo enega. Da bi se razdor tudi zato prenesel na društvo pisateljev in ga podobno razklal, se prav tako zdi malo verjetno.

Če se bo to vendarle zgodilo, pa naj se bratje v besedi in peresu pač razidejo. Nezadovoljni naj po zgledu novinarskega društva ustanovijo svoje združenje in si priborijo svoje mesto pod soncem. Pri novinarjih se je končalo tako, da je novo združenje trdo projanševsko, majhno in neugledno. Matično združenje je večje, bolj verodostojno in za razliko od prvega še vedno notranje pluralno.

Morda pa se bo vse končalo miroljubno. Novih razkolov ne bo, nekateri izstopljenci bodo ostali trajno jezni in zunaj, drugi se bodo pomirili in spet zlezli na avtobus.