Polona Kasal, glasbenica

Vozila se je po cestah. Srbskih, makedonskih, albanskih, črnogorskih. Redko poseljena pokrajina, ki jo je takrat odkrivala prvič, je brzela mimo nje in se ob tem vse bolj zlivala s pesmimi, ki so odzvanjale iz avtomobilskih zvočnikov. Šlo je za pesmi o iskanju smisla življenja. O naših odnosih z drugimi. In tudi o cesti, »zavetju nemirnih ljudi«, ki »drvijo od mesta do mesta brez sna in izgubijo na tisoče srečanj vse dni«.

Te melanholične, lepe, intimne pesmi, polne svobode in večne ujetosti, je pred natanko štirimi desetletji napisal kantavtor, kitarist in pesnik Tomaž Pengov ter jih izdal na legendarni plošči Odpotovanja, ki velja za prvo neodvisno ploščo, izdano na ozemlju nekdanje skupne države, in hkrati za prvo kantavtorsko ploščo v tem prostoru. Že prej ji je večkrat prisluhnila, a šele takrat, na tistem roadtripu, je spoznala, da diha z njo.

Te pesmi je pozneje preposlušala še neštetokrat. A ne le to. Olupila jih je do golega, da je od njih ostalo le malo več kot samo besedilo, nato pa jim je vdihnila novo življenje s povsem drugačno, sodobnejšo glasbeno podobo, z zasanjanim, a tudi elektronskim in indie pridihom. Nedavno jo je prvič ponudila v posluh s predelavo komada Cesta, ki je že naletel na pozitivne odzive, in podoben bo, tudi zaradi prej omenjenih cestnih pustolovščin, tudi naslov plošče – Na cesti. Na njej v dogovoru s Pengovom ne bo le tistih pesmi, v katerih je nagovarjal svoje ljubezni.

Zaveda se, da bo tiste, ki so v zadnjem desetletju spremljali njeno glasbeno sodelovanje z Miho Guštinom - Guštijem, tokratna plošča najverjetneje presenetila. Predvsem zato, ker se ni lotila pop projekta, z Guštijem pa sta veljala za enega najzanimivejših izvajalcev na naši pop sceni. Poleg tega nista slovela le po številnih hitih, temveč so jima bili naklonjeni tudi glasbeni kritiki, kar ni ravno pogost pojav.

Skupaj sta začela ustvarjati po naključju. Gušti je ravno zapustil Big Foot Mamo in se lotil plošče duetov z drugimi glasbeniki, od Bajage do Tomija Megliča, pri tem pa je iskal pevko, ki bi odpela enega ali dva komada. In producent Žare Pak, pri katerem je ravno takrat snemala spremljevalne vokale za rapersko zasedbo Plan B, ga je opozoril na njen čisti, močni in nežni vokal. Prvič je stala na odru pred tritisočglavo množico na Škisovi tržnici. Drugič sta skupaj nastopila na podelitvi viktorjev. Njuna prva skupna komada Vedno zame in Mine leto sta medtem postala uspešnici in Gušti je predlagal trajnejše sodelovanje. Ostalo je zgodovina.

Takrat je bila resda začetnica, a prepevala je že od malih nog. In to ne le v pevskem zboru. Spomni se, kako je prijatelje včasih spravljala v zadrego, saj ni utihnila niti, ko so se po Ljubljani vozili z mestnim avtobusom. Hkrati se je devet let učila igranja na violino, ob očetu, velikem avdiofilu, pa odkrivala tudi skrivnosti perfekcije zvoka. Ker je odrasla v družini arhitektov, ji je bila od nekdaj blizu tudi vizualna umetnost. Razmišljala je o študiju grafičnega oblikovanja, a pozneje pristala na komunikologiji.

Medtem se ji je zgodil nepričakovan glasbeni preboj. Nepričakovan predvsem zato, ker jo je vleklo v povsem drugačno glasbo. Ne le v klasiko, to je v najstniških letih odrinila na stran, navduševal jo je grunge in pozneje tudi elektronika, v kateri je prve izkušnje pridobivala že kot srednješolka. Ob Guštijevem povabilu je sprva omahovala. In prav zato ne preseneča, da so se začela po nekaj letih uspešnega sodelovanja med njima vse bolj kopičiti kreativna nesoglasja. Nazadnje sta skupaj nastopila leta 2009 na Celjskem gradu.

Gušti zadnje čase svojo glasbeno vizijo razvija v prav tako uigranem duetu z Emo Gagro, sama pa se po nekajletnem zatišju zdaj vrača s samostojnim projektom. Tokrat se je vsega skupaj lotila čisto po svoje. Ob pomoči treh prekaljenih glasbenikov, Alda Ivančiča, Luke Jamnika in Jerneja Jurca, je razvila svoj avtorski glasbeni izraz. In pri tem se je zavestno lotila glasbe, ki ne nagovarja nujno najširšega občinstva. A kdove, morda se nekoč spet vrne tudi tja.